Natisnite    Pošljite prijatelju

Arhitektura

 "Ne samo hiša je naloga arhitektov, ampak poduhovljeno bivališče človeku. Zato je bila in bo sakralna arhitektura vzornica in smernica profani." (Jože Plečnik)

Arhitektura je človeško oblikovanje ali kultiviranje naravnega prostora, od načrtovanja celih naselij in poselitve pokrajine do podrobnosti notranje opreme. Rastline in živali si osvojijo, zamejijo in mnoge tudi nagonsko preoblikujejo svoj življenjski prostor, od medvedjega brloga preko lastovičjega gnezda do čebeljega satja.

Človekovo oblikovanje prostora se iz teh korenin razrašča v mogočno kulturno drevo, ki med vsemi umetnostmi verjetno najbolj oblikuje ljudi, z druge strani pa tudi zvesto odsvita njihovo kultiviranost. Lahko bi v to smer preobrnili tudi znani rek: Pokaži mi svoje prostore in povem ti, kdo si.  Pa tudi narobe: Oblikujmo si lepe stavbe in jih okusno človeško opremimo, da nas bodo plemenitile dan za dnem.

Oblikovanje prostora je dvojno, tako kakor je vse človeško življenje: rabno in presežno ali praznično. Rabni prostori so delavnice in vsakdanja bivališča, človek se z njimi zaščiti in preživi. Praznični prostori pa segajo čez meje golih telesnih in duševnih potreb v območje duhovnega in občestvenega sveta, čez meje osebne rabnosti v večno trajnost kulture. Praznični prostor poje v skladnosti s samim seboj in  z vsem okrog sebe, tudi z vso rabnostjo, s katero se nenehno dopolnjujeta v lepo človeško ravnotežje, kakor se šest delavnikov in nedelja.  Če so skrajnje rabni prostori tovarniške delavnice, ki s svojo praktično ureditvijo, obliko in barvo izzivajo k čim večji storilnosti, pa so pretežno praznični prostori gledališča, univerze, parlamenti, spomeniki, zlasti pa svetišča.

V slovenski hiši je bila najbolj rabna kuhinja, najbolj praznična  pa "ta-velika hiša" z družinsko mizo,  z vedno pripravljenim stolom za gosta, s krušno pečjo in klopjo okrog nje za občestvena domača dela, pripovedovanje, branje in petje, z bogkovim kotom in svetimi podobami, z zibelko in parami.

Vsa človeška kriza te civilizacije se lahko razbere že iz njene arhitekture: dnevne sobe v blokih skušajo biti dokonca praktične, pri tem so mrtvo hladne; novi cerkveni in umetnostni hrami so funkcionalni z različnih vidikov, niso pa bivanjsko praznični, kakor so bili tovrstni prostori od altamirskega jamskega svetišča preko vseh klasičnih slogov.

Slovenska praznična arhitektura ima bogato izročilo: Slovenske vasi so bile kljub vsej svoji skromnosti zgrajene zelo okusno, v svoje naravno okolje so bile vdelane kot pravi kulturni biseri. Posebno bogastvo naše praznične arhitekture so gotske in baročne cerkve. Baročni arhitekt Gregor Maček (1682-1745) je s svojo Šmarno in Limbarsko goro ter številnimi drugimi cerkvami dostojen prednik vrhunskega svetovnega genija v prazničnih stavbah, Jožeta Plečnika ( 1872-1957). Tako imamo strnjeno izročilo lepe zidave čisto do praga sedanjega pokolenja.

Zato zija povojna vrzel v tem izročilu posebno boleče. Zadnjega četrt stoletja je bilo pri nas zgrajenega toliko kot nikdar prej: toda večina od teh mestnih četrti, tovarn in podeželskih hiš ni ne lepa ne skladna; kvarijo okolje in ljudi, ki jih morajo vsak dan gledati in uporabljati. Tudi mnoge od novih pokoncilsko praktičnih cerkva niso izjema,  medtem ko ležijo v predalih številni Plečnikovi načrti in osnutki za prelepa svetišča in cerkvice. Verjetno bo moralo več rodov popravljati napake stavbarstva v teh desetletjih. Sama arhitekturna stroka bo morala prispevati največ, da poravna svojo odgovornost za povojni prelom z izročilom, ki najbrž v nobeni drugi umetnostno-kulturni panogi ni bil tako grob in dolgotrajen.

Nasveti

● Če zidate novo hišo, se dobro posvetujte in poučite o zdravem slovenskem izročilu svojega kraja: kje, kakšna in kolikšna naj bi bila.  Običajna nadstropna hiša, ki ima v vseh etažah tristo kvadratnih metrov prostora, je primerno bivališče za številno družino, za tri- ali štiričlansko pa je to grad, ki postaja čedalje hujše breme za vzdrževanje in čiščenje, z odhodom vsakega pa začne strašiti s svojo  praznino.

● Še večja je odgovornost pri pripravi za zidavo cerkvene in druge praznične stavbe. za ponesrečeno nosi večjo krivdo naročnik kakor arhitekt, saj naročnik lahko mirno preudari, se posvetuje, zahteva in izbira med ponudbami, medtem ko se mora arhitekt ravnati po njem in je odvisen od svoje nadarjenosti in izobrazbe.

 Več o tem v knjigi: Sto domačih zdravil za dušo in telo 1. (Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 1.)