Natisnite    Pošljite prijatelju

Avtor Anton Trstenjak in barve

 
Spoznanja in odkritja na področju psihologije barv so najvišji dosežek Antona Trstenjaka kot eksperimentalno psihološkega znanstvenika.
V širokem svetu so mu prinesla ugled, doma pa ostaja v barvni psihologiji prvi in največji. Kje naj iščemo korenine in navdihe Trstenjakovih dosežkov na področju psihologije barv?

Najprej moramo poseči nazaj v njegovo družino in otroštvo. Trstenjakov oče Janez je bil znan v okolici kot človek z izjemnim spominom in darom za računanje, mati Marija pa je imela velik čut za vse lepo; rada je risala, zelo lepo je pela. Vse to je v obilni meri podedoval sin "Tunek". Kot osnovnošolec in gimnazijec je risal portrete domačih, sošolcev in profesorjev. Od njegovega mladostnega risanja je ohranjena samo upodobitev domačije na prvi strani družinske kronike, ki jo je začel pisati kot maturant leta 1926. Čut za barve in za njihovo skladnost in prav tako tudi nadarjenost za matematiko, ki je pogoj za raziskovalno delo, je torej naš prvak psihološke znanosti o barvah podedoval iz rodne družine.

Druga korenina Trstenjakove usmerjenosti v barvno psihologijo je njegova psihološka specializacija v Milanu v letih 1941/42 pri A. Gemelliju. Tam se je seznanil z eksperimentalnimi metodami psihološkega raziskovanja. Ker je tekoče obvladal nemščino, mu je profesor izročil v podroben študij nemške razprave o barvni metriki z naročilom naj eksperimente ponovi. Pri tem je Trstenjak prišel najprej do sinteze tedanjih svetovnih spoznanj s tega področja, obenem pa še posegal najprej z lastnimi novimi spoznanji in odkritji. V prvih povojnih letih jih je objavljal v vrsti znanstvenih člankov v mednarodni znanstveni publikaciji milanske univerze in drugod, s čimer si je pridobil nesporno mesto v vrhu barvne psihologije ter strokovnih in znanstvenih združenj koloristov.

V slovenščini je objavil svoja spoznanja že leta 1948 v knjigi Zlivanje in ločevanje barvnih vtisov, ki jo je izdala Mohorjeva družba v Celju, ter leta 1950, ko je njegovo Fenomenološko razčlenitev barv objavila Slovenska akademija znanosti in umetnosti kot knjižni separat razprav. V tem obdobju si je sam oskrbel najboljše aparature tedanjega časa za natančna merjenja reakcijskih časov na posamezne barvne odtenke.

Prav na tem področju je prišel po številnih poskusih do odkritja zakonitosti, po kateri človek zaznava posamezno valovno dolžino oziroma barvni odtenek. To odkritje je vrhunec Trstenjakovih znanstvenih dosežkov na področju eksperimentalne psihologije, za katero si strokovnjaki prizadevajo, da bi se imenovalo Trstenjakov zakon.

Tretja korenina Trstenjakove usmerjenosti v barvno psihologijo pa so konkretne povojne politične razmere v Sloveniji. Po logiki naj bi Trstenjak, kot pripadnik predvojnega socialno usmerjenega mladinskega gibanja, ne bil sumljiv za komunistični režim, ki se je imenoval socialistični, toda dejstva pričajo, da so mnogi njegovi prijatelji in kolegi iz gibanja v tistem času leta in leta preživeli v zaporu (šolar, Pogačnik...). Trstenjak je včasih povedal kakšen srhljiv spomin o tem, kako ga je zasledovalo pol ducata ovaduhov ali kako ga je nekega dne "angel varuh rešil", da ni nasedel nedolžni zanki, v katero so ujeli nekaj njegovih kolegov in prisodili vsakemu po deset let zapora. V tistih razmerah nihče ni mogel svobodno znanstveno delati na področju filozofije, antropologije ali duhovne psihologije.

Trstenjak ni bil človek, ki bi pustil, da mu življenje odteka v prazno.

Med vsemi njegovimi možnostmi je bila eksperimentalna psihologija barv morda edino za tedanji režim ne preveč "sumljivo" področje. Vrhunsko nadarjeni Trstenjak je tudi pri tem delal trdo in pošteno. Dosegel je izjemne uspehe in znanstveni ugled, na čemer je potem lahko gradil naslednjih štirideset let, ko je preučevanju barv posvečal manj pozornosti. Zvest pa je barvam ostal do smrti.

(povzetki barvnih analiz po Antonu Trstenjaku - iz knjige: Psihologija barv. Ljubljana : Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno, 1996.)