Natisnite    Pošljite prijatelju

Barva in materija

V najožji zvezi z dilemo barva in svetloba je vprašanje barva in telo.

Psihološko izraženo pomeni to nasprotje med "videno barvo" in "predmetno barvo" ali tudi barvo, kakor jo vidimo, in barvo predmeta. Zopet smo blizu nasprotja: barva kot subjektivni pojav našega gledanja ali doživljanja in barva kot nekaj objektivnega ali predmetnega.

Če rečemo, da ima kak predmet svojo barvo, s tem seveda nikakor ne trdimo, da to barvo proizvaja, se pravi, da ima res "svojo" sevalno svetlobo, marveč le, da svetlobo določene barve pretežno odseva, odbija, reflektira ali pa "požira" absorbira, prepušča. S svojo sevalno svetlobo ima Sonce, ki je ne dobiva od drugod, marveč jo kot vir svetlobne energije samo "proizvaja", oddaja (emitira), seva.

Vemo pa, da moremo sončno svetlobo razstaviti. Če vpada dnevna svetloba skozi lomečo stekleno prizmo, jo vidimo kot barvni spekter v zaporedju pisanih barv od rdeče do vijolične. Ta pojav barvnega spektra je znan tudi v podobi mavrice, ki je prav tako razpršitev enotne sončne svetlobe skozi prizmo oblakov.

Enotno, nerazstavljeno sončno svetlobo občutimo kot "belo luč"; nastane iz sodelovanja vseh svetlobnih nihanj (ali delcev), ki jih Sonce oddaja, torej vseh valovnih dolžin, ki jih lomeča prizma razstavi in pošilja v naše oko kot posamične barve.

Od molekularne sestave predmeta (telesa) pa je odvisno, kateri proces prevladuje in v kakšnem razmerju sta si oba procesa: odsevanje (tudi odbijanje, refleksija) ali vpijanje (absorbcija). Nekatera telesa odsevajo malone vso svetlobo, ki pada na njihovo površino, zato se nam prikazujejo bela. Če pa odbijajo le zelo malo vpadne svetlobe, jih vidimo črne. Absorbirano sevanje se spremeni v toploto; zato so črne obleke, ki vpijajo veliko svetlobe, toplejše kot bele, ki odsevajo.

Lahko pa je tudi tako, da telesa absorbirajo samo sevanje določene valovne dolžine, druge pa odsevajo; ob taki razstavitvi, pravzaprav izbiri svetlobnih tokov dobimo zaznavanje barv.

Predmeti, ki nam odsevajo samo določene vrste sevalnih nihanj, se nam prikazujejo potemtakem v barvah, in sicer različnih, kakor je pač različna valovna dolžina sevanja, ki ga odsevajo. Tako se nam zelena detelja prikazuje pač zelena, ker odseva od dnevne svetlobe samo valove s povprečno dolžino 500 milijonink milimetra, druge pa vpija.

Nekatere telesne površine pa svetlobo tudi presevajo, transmitirajo; to so prozorne površine, seveda navadno z refrakcijo, to je spremembo smeri zaradi spremembe hitrosti razširjanja skozi njihov optično nehomogeni medij. Skozi pline se sončna svetloba preseva le z neznatno interferenco, skozi tekočine že z večjo, na trdih površinah pa se ali odbija ali vpija ali preseva. Površina telesa, pri kateri imamo popolno razprševanje, da se svetloba na vse strani enakomerno porazdeljuje, se imenuje "popolna motna površina".

(povzetki barvnih analiz po Antonu Trstenjaku - iz knjige: Psihologija barv. Ljubljana : Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno, 1996.)