Barve in reakcijski časi

Barve in reakcijski časi

22.08.2011 | Avtor: dr. Anton Trstenjak
"Človek je s svojo motoričnostjo ob barvnih dražljajih v večji pripravljenosti pri dnevni svetlobi kot v temi. Ta pojav, ki je presenetljiv, ker bi ga zaradi učinkov kontrasta ne pričakovali, je nedvomno v zvezi s celotno človekovo dejavnostjo in njeno usmerjenostjo. "

Na področju študija časov so v fiziki, fiziologiji, psihologiji in psihotehniki že veliko storili.
Ne glede na splošno razširjen sistem signalov, ki gotovo ni našel uresničitve brez prejšnjih natančnih meritev, imamo danes po svetu v večjih znanstvenih središčih že posebne urade ali ustanove za "študij časov" (npr. v Parizu: Bureau des temps élémentaires); razen tega je bil študij časov že od Wundta naprej priljubljeno raziskovalno področje pri vseh pretežno fiziološko usmerjenih psihologih (Th. Flournoy, J. M. Lahy, H. Piéron idr.); zato bi utegnil kdo misliti, da je odveč, če po vsem tem pridemo še s študijo o reakcijskih časih. Vendar temu ni tako.

Danes imamo sicer res že številne študije časov in raziskave o barvah, toda tudi najobširnejša dela, kakor so jih napisali Bouma, ki je vse življenje delal v Philipsovem laboratoriju, Barnes in Judd, imajo komaj kaj obrobnega o vprašanju razmerja med reakcijskimi časi in barvnimi toni.

Zato menimo, da izpolnimo s tem vrzel v psiholoških raziskavah, če preizkusimo reakcijske čase za vse posamezne tone posebej.

 1. Reakcijski časi za posamezne barvne tone

Rezultati poskusov z reakcijskimi časi za različne barvne tone navadno močno divergirajo. Tako je dobil npr. Boganelli za štiri glavne barve naslednje vrednosti reakcijskih časov v stotinkah sekunde: rdeča 30,97, rumena 29,63, modra 32,32, zelena 31,15 in še za belo 29,89.

Vzroki, zakaj ne dobimo skladnejših podatkov, so gotovo v dveh okoliščinah: najprej v različnih poskusnih napravah (aparatih ipd.) in okoliščinah, potem pa zlasti tudi v velikih individualnih razlikah; saj ima "vsak človek svojo osebno enačbo". Zato je pri teh raziskavah najvažnejša ravno temeljita statistična obdelava dobljenih podatkov, ki preizkusi njihovo homogenost in zanesljivost, ker moremo le tako delati veljavne sklepe iz statistično ugotovljene pomembnosti ali nepomembnosti rezultatov. Pričujoče raziskave predpostavljajo, povzemajo in obenem skrajšujejo že objavljene razprave.

V prvi poskusni vrsti smo kot optične reakcijske dražljaje preskušali tako imenovane štiri glavne barve: modro, zeleno, rumeno in rdečo. Reakcijske čase smo merili pri vsaki barvi na 20 poskusnih osebah. Vsaka oseba je za vsak barvni ton preskusila 50 reakcijskih časov, drugega za drugim. Tako predstavlja vsaka točkovna vrednost pravzaprav že aritmetično sredino 50 posamičnih reakcijskih časov. Potemtakem obsega prva poskusna vrsta v celoti 4000 reakcijskih časov.

V drugi poskusni vrsti smo preskušali optično motorične reakcijske čase za 9 različnih barvnih tonov, in sicer za vsakega po 6 poskusnih oseb po 50 posamičnih reakcij. Tako smo zmerili dejansko 2700 reakcijskih časov. Razen bele barve smo preizkušali reakcijske čase še za barve naslednjih valovnih dolžin: 432 nm (modra), 468 nm (modra), 495 nm (zelena), 545 m (rumena), 585 nm (rdeča), 615 nm (rdeča), 648 nm (rdeča) in 660 nm (rdeča). Imena pri tem niso odločilna, ker so vedno zelo subjektivna; eksaktna oznaka je samo v valovni dolžini.

 Relativno konstanco, se pravi zakonito razmerje reakcijskih časov na posamezne barvne tone, so nam rezultati obeh vrst poskusov dejansko potrdili. Ne glede na različno absolutno dolžino reakcijskih časov kažeta namreč obe vrsti poskusov srednje vrednosti, ki imajo vedno isto rastoče oziroma padajoče razmerje med posameznimi barvnimi toni.

Ta zakonita zaporednost pa ima to značilnost, da imajo barve z najkrajšo valovno dolžino najdaljše, se pravi najbolj počasne reakcijske čase; obratno pa imajo barve z največjo valovno dolžino najkrajše, to je najhitrejše reakcijske čase. Bela barva je glede tega nekako v sredini, nekje v prehodnem območju med rumeno in rdečo barvo. Sicer nam pa pri teh poskusih ni šlo za eksaktno določitev reakcijskih časov za belo barvo, ki je kot take ne moremo prav korelirati s spektralnimi barvnimi toni.

Tako nas izsledki naših poskusov vodijo do zanimive ugotovitve. Naša subjektivna motorična reaktivnost na barvne dražljaje se giblje v zakoniti korelaciji s fizikalnimi lastnostmi barve. Visokim vrednostim na eni strani odgovarjajo nizke vrednosti na drugi. Torej: reakcijski časi na posamezne barvne tone se gibljejo v obratnem sorazmerju z njihovimi valovnimi dolžinami.

Ker nas je zanimalo, kako bi bilo glede statistične pomembnosti glede razlik med posameznimi barvnimi toni, ali bolje, njihovimi reakcijskimi časi, smo kombinirali še test F s testom t, kar priporoča H. E. Garrett, kar pa drugi opuščajo.

Tako smo mogli ugotoviti, da so v prvi poskusni seriji vse tiste razlike reakcijskih časov statistično pomembne na 5 % ravni, ki se razlikujejo vsaj za 8 do 9 točk (D0,05 = 8,5). Od (42)= 6 možnih razlik bi bile potemtakem statistično signifikantno različne dvojice: rdeče-zelena, rdeče-modra, rumeno-zelena in rumeno-modra.

V drugi seriji poskusov pa bi bile statistično pomembno različne tiste vrednosti, ki so pri 5 % zanesljivosti vsaj za 14 do 15 točk oddaljene druga od druge (D0,05 = 14,7) Potemtakem bi od (92) = 36 možnih razlik bile statistično pomembne te dvojice: modro-zelena, modro-rumena, modro-rdeča, modro-bela, modro-rumena, modro-bela, zeleno-rdeča, zeleno-bela, rumeno-rdeča, rdeča-rdeča.

 Z visoko statistično pomembnostjo naših rezultatov smo dobili ekstaktno potrdilo za sicer že znano, toda še nikjer ekstaktno preverjeno dejstvo, da nas "tople barve", to je tiste, ki ustrezajo daljšim valovnim dolžinam, hitreje vznemirijo in imajo zato tudi krajše reakcijske čase kot barve, ki so bliže kratkovalovnemu spektru, ki pa nas zato nekako pomirjajo in imajo daljše reakcijske čase.

2. Motorične reakcijske vrednosti signalnih barv (rdeče, rumene in zelene) pri dnevni svetlobi in v temi

Da se človek na različne barve različno hitro odziva, je že davno znano in se tudi v mednarodnem signalnem sistemu že dolgo praktično uporablja. Vendar je tu, kakor mnogokje, praksa šla pred teorijo. Zato pa nam eksaktna meritev reakcijskih časov ob treh signalnih barvah, ki jih uporabljamo zlasti v cestnem prometu, lahko rabi kot kritična prevetritev signalnih barv in njihove uporabe v različnih razsvetljavnih okoliščinah.

Pričujoča razprava predpostavlja že dolge vrste raziskav, ki smo jih objavili pred leti in je samo dopolnilo že omenjenih razprav.

Kot reakcijske dražljaje smo uporabljali zaporedoma barve z naslednjo valovno dolžino: rdečo 660 nm, rumeno 545 nm, zeleno 495 nm. Podajali smo jih s pomočjo brljivke skozi odprtino r = 12,5 cm, njena osvetljenost v temi je imela 0,5 lx.

Poskuse smo izvedli v dveh serijah: najprej pri dnevni svetlobi, potem v temi; vsakokrat na 9 poskusnih osebah. Za vsak posamezni poskus smo posneli 50 reakcijskih časov na vrteč se kimograf v milisekundah, tako, da je vsaka točkovna vrednost dejansko že aritmetična sredina 50 izidov. Obe poskusni seriji sta dali potemtakem v celoti 50 x 3 x 9 x 2 = 2700 meritev. Obe poskusni vrsti smo naredili v slušno izolirani sobi, ki je imela ob dnevni svetlobi približno 2000 lx.

Vsekakor so nam vse vrste poskusov, v katerim smo merili človekove motorične reakcije na razne barvno optične dražljaje, pokazale, da je človek v svojih odzivih nanje hitrejši in zanesljivejši pri dnevni svetlobi kot v temi. Človek se tudi tu izkazuje kot dnevno prilagojeno, ne pa nočno bitje. Vemo pa, da ima vse to tudi široko uporabno prepoznavno (diagnostično) vrednost za človekovo obnašanje v vsakdanjem življenju.

Zgolj okvirni povzetek teh rezultatov bi zajeli v dve točki:

1. Reakcijski časi na posamezne barvne tone so v obratnem sorazmerju z valovno dolžino ustreznih barvnih tonov. Ta zakonita povezanost med našo subjektivno motorično reaktivnostjo in valovnimi dolžinami ustreznih barvnih tonov bo imela svoje ozadje v pretežno fizioloških dejavnikih: živčni procesi našega vidnega aparata in celotne motorike se izkazujejo v tem kot delne funkcije recipročno delujoče uravnalne celote, ki je nikakor ne moremo razložiti z vplivom zgolj kortikalnih ali psihično pogojenih faktorjev, čeprav le-ti pri tem vedno tudi tako ali drugače sodelujejo.

2. Človek je s svojo motoričnostjo ob barvnih dražljajih v večji pripravljenosti pri dnevni svetlobi kot v temi. Ta pojav, ki je presenetljiv, ker bi ga zaradi učinkov kontrasta ne pričakovali, je nedvomno v zvezi s celotno človekovo dejavnostjo in njeno usmerjenostjo. Temina namreč sodi prvenstveno med tiste dejavnike, ki vodijo do izklopitve dražljajev in z njo živčne dejavnosti. Tako pa temina z znižuje celotno aktivacijsko raven organizma, pri čemer ni izvzeta motorična reaktivnost na optične dražljaje.

(povzetki po Antonu Trstenjaku)

Priporočljivo branje >>> Knjige o likovni teoriji in umetnosti
  


Ključne besede: Anton Trstenjak barva barve svetloba psihološki učinek barv psihologija barv reakcijski časi 



Morda boste prav vi iztrgali iz stoletij pozabe košček zemlje in vdahnili življenje novemu keltskemu vrtu ...
2 knjigi: 1. Kneippova domača lekarna, avtor Sebastian Kneipp & 2. Prehrana in zdravje, avtor Rudolf Steiner
Pravljica o nenavadnem prijateljstvu in preseganju omejitev ...
Spoznavanje velikih in malih tiskanih črk slovenske abecede skozi igrivo opazovanje in prepoznavanje žuželk
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Svet nas neprestano objema.

Jože Urbanija