Barve in svetloba

Barve in svetloba

12.01.2006 | Avtor: Julia Doria
"Funkcija barve se uveljavlja v treh smereh: v prostoru, ki nam ga bodisi razširja ali zožuje; v času, ko razločujemo med kratkočasnimi in dolgočasnimi barvami ali ko različno hitro reagiramo nanje; in v energiji, ki jo izžarevajo"

V sodobnem svetu naglega informacijskega in tehnološkega razvoja se premalo zavedamo dejstva, da tudi barve, ki nas obdajajo, posredujejo informacije.

Velik izvedenec na tem področju je bil eksperimentalno psihološki znanstvenik Anton Trstenjak. Spoznanja in odkritja s področja psihologije barv so njegov najvišji dosežek. V nadaljevanju so predstavljena njegova dognanja, objavljena v knjigi Psihologija barv.
Barve se nam prikazujejo v neštetih različnih oblikah, pojavih. Človek zmore s prostim očesom zaznati vsaj 2000 različnih odtenkov. Pa ne samo to! Tudi ti barvni odtenki sami se nam prej prikazujejo v različnih oblikah in zvezah.
Človek barve predvsem uporablja. Sam sebe prikazuje v različnih barvah in tako manifestira sam sebe. Človek pa sebe v barvah tudi izraža: vsa umetnost vseh časov je priča tega človekovega izražanja. Vsa komunikacija, vsa komunikacijska sredstva, ki jih človek uporablja ob svoji naravni glasovni govorici, so v bistvu le izražanje po barvi in njenih naštetih odtenkih; saj sem sodi tudi pisava in tisk.
Človek si podobo sveta stalno spreminja po barvah. Površje Zemlje, ki ga spreminja kot zidar mest in tehničnih naprav, je podoba umetnega barvnega sveta.

Človek je oblikovalec sveta po barvah. Po barvah razkriva tudi svojo kulturnost in duhovnost. Ravno barva je spravni element med utesnjujočo nemirnostjo mestnega vrveža in svežim mirom neokrnjene narave. Prav zaradi te prijetnosti med človekovim očesom in barvo pa ima človek obenem edini možnost, da si barvni svet tudi po svoje tehnično in umetniško, torej estetsko in lepotno prireja, izpopolnjuje in obogati. Skoraj neskončne so možnosti oblikovanja barvnega sveta in ustvarjanja posebne barvne klime, kakršno si pač človek zaželi in potrebuje. Barvno klimo lahko tudi skvari sebi v škodo.

Škrlatne megliceFunkcija barve se uveljavlja v treh smereh: v prostoru, ki nam ga bodisi razširja ali zožuje; v času, ko razločujemo med kratkočasnimi in dolgočasnimi barvami ali ko različno hitro reagiramo nanje; in v energiji, ki jo izžarevajo, tako da so odločujoče pri opremi bivalnih prostorov.
Močne, vsiljive barve prostor subjektivno optično zožujejo, mirne in nevsiljive barve pa nam ga razširjajo.Hladne barve so v primerjavi s toplimi mirne in nevsiljive, zato bo treba tam, kjer bi radi optični vtis povečali oziroma razširili, uporabljati hladne barve; kjer pa bi ga radi zožili, pa raje tople.

V zaprtem prostoru se svetlejše barve odmikajo in prostor razširjajo, temnejše pa zožujejo. Temne barve se nam zdijo težke, svetle pa lahke, zato nas temne tlačijo, svetle pa dvigajo. Težki pol se v barvnem krogu nahaja v vijolični, lahki pa v rumeni barvi. Barvo čutimo kot težko, če ima v sebi vsaj nekaj črnine ali pa rdečine.
V integraciji barvnih vtisov s toplotnimi občutki govorimo o razliki med toplimi in hladnimi barvami. Tu so barve najintimneje integrirane s subjektivnimi občutki. Barva ne ostane zunaj nas, doživljamo jo na in v svojem lastnem organizmu, ki ga tako rekoč božajo ali tudi pikajo, ogrevajo ali hladijo.

Barve preko svojih fizikalnih lastnosti in fizioloških učinkov tudi različno psihično vplivajo na človekov organizem in na njegovo subjektivno počutje. Zato jih človek upravičeno povezuje s specifičnimi pojavi svojega življenja. Tako pa upravičeno vidi v posameznih barvnih pojavih tudi določeno simboliko in njen pomen.

Človek se ravna po svetlobi in barvi tako, da ju nagonsko sprejema kakor hrano in pijačo ter toploto. Večina živih bitij je izrazito fototropa, kar velja še posebno za človeka, ki ga opredeljujemo kot >vizualno bitje<. Človekovo počutje je odvisno od svetlobe in barve že zato, ker >vidni organ< ni samo oko, ampak tudi koža, ki je najbolj razsežen človekov čutni organ. S kožo je človek izpostavljen svetlobi in barvi v celoti.
Razen biološko fizioloških vplivov pa so važni tudi psihološki vplivi barve na človeka.
Kdor ima rad barvo, ima rad tudi njene lastnosti. Iz izbire barve torej lahko sklepamo na človekove lastnosti ali poteze osebnosti. Kakršna je barva obleke, ki jo kdo izbira, takšen je tudi njegov značaj, ki ga ta barva izraža in simbolizira. Lahko bi celo rekli: Imenuj mi barvo, ki jo imaš rad, in povem ti kakšen si (po Trstenjaku).

Če rečemo, da ima kak predmet svojo barvo, s tem ne trdimo, da barvo proizvaja, temveč, da svetlobo določene barve pretežno odseva, odbija, reflektira, absorbira, prepušča. Svojo sevalno svetlobo ima Sonce, ki je ne dobiva od drugod, marveč jo kot vir svetlobne energije samo >proizvaja<, oddaja, seva. Sončno svetlobo pa je možno tudi razstaviti. Če pada dnevna svetloba skozi lomljeno stekleno prizmo, jo vidimo kot barvni spekter v zaporedju pisanih barv od rdeče do vijolične. Ta pojav barvnega spektra je znan tudi v podobi mavrice, ki je prav tako razpršitev enotne sončne svetlobe skozi prizmo oblakov.

Največji odstotek svetlobe in barv, ki človeka obdajajo, ni sevalna svetloba, ki jo oddaja Sonce kot vir energije. Cel elektromagnetni spekter ne pride do zemeljske površine, oddaljeno ultravijolično sevanje absorbira že atmosfera, večina pa se razprši po nebu ali odseva s telesnih površin. Zemeljsko ozračje je napolnjeno s svetlobo, se pravi z medsebojno se prekrivajočimi nihanji sevanja v vseh smereh in z vseh posameznih točk. To večstransko prepleteno sevanje, ki prihaja z vseh strani kot razpršena svetloba koncentrično na organizem, je svetloba okolja.
Tudi predmetne barve mineralov in kovin večinoma niso vezane na snovnost njihov nosilcev. Njihova barvnost se močno spreminja in menjava pod vplivom svetlobe, ki jih obseva.

Tako je že kristal kot prototip mineralov sam na sebi brezbarven in ga svetloba le osvetljuje. Ob čistem diamantu imamo sicer tudi modrikaste, rumenkaste ali zelenkaste; barva je samo dodatek, tako rekoč tujek. Kemično je diamant seveda čisti ogljik, ki ga prasile Zemlje kristalizirajo. Tudi antracit in grafit sta čisti ogljik. Ta torej sploh nima nobene barve, pač pa jo le prevzame: enkrat najčistejšo svetlobo, drugič globoko črnino. Pri čistih kristalih imajo torej barve le drugotni pomen. Le kjer se atomi in molekule ne urejajo v strogo enotni sestav npr. v veliko molekularni ilovici, nastopajo prave pigmentne barve.

Tudi kremen je sam na sebi brezbarven kakor voda in prozoren kakor steklo. Prikazuje pa se tudi bel (mlečni kremen), če imamo sestavo kristalne mreže; drobna kristalna zrnca s številnimi vmesnimi prostori imajo namreč isti učinek kakor pri belem snegu ali šumeči vodi: zaradi popolne in vsestranske odsevnosti svetlobe nastopi vtis bele barve.

Barve mineralov so vsaj zelo nesamostojne, če že niso docela odvisne od vsakokratne osvetljave. Tako se škrlatno vijolični ametist spremeni spremeni v komplementarno rumeno (citrin), kakor hitro ga močno segrejemo. Jaspis je npr. zmožen prevzeti domala vse barve. Tudi železo ima včasih rdečkasto barvo. Zlato je v tankih lističih modro zelenkasto in v še tanjših rubinsko rdeče; srebro je lahko belo ali črno, žveplo glede na različno temperaturo ali stanje rumeno, oranžno in tudi rjavkasto črno, njegov plamen pa je modro vijoličen.
V mineralnem svetu srečujemo vse barve. Kot temeljno barvo rastlinskega sveta pa moramo označiti zeleno, to je barvo klorofila, ki je katalizator, po katerem se omogoča fotosinteza, da se pod vplivom sončne svetlobe iz vode in ogljikove kisline gradijo organske snovi; kot glavno barvo živalskega sveta pa označujejo rdečo barvo krvnega barvila (hemina oziroma hemoglobina). V tem dvojem je sklenjen življenjski krog: brez klorofila ni asimilacije, brez hemina ni dihanja, čeprav vemo, da velja to tako okvirno predvsem le za višje razvite tipične rastline in tipične živali. Tako se izkažeta zelena in rdeča barva kot temeljni barvi življenja.

Frieling (po Trstenjaku) pomenljivo ugotavlja, da poznajo rastlinske barve tudi čas, medtem ko ga mineralne ne poznajo: življenje je vezano na čas. Barve se v rastlinskem svetu ravnajo in spreminjajo po letnih časih. Kako spreminja drevo z listjem, cvetjem in sadjem svoje barve od živo rdečih ali belih ali zelenih prek rumenih in rjavih pomladnih barv v temno sivino jesenskega odmiranja! Kako spreminjajo zoreči sadeži sami svoje barve od zelenkaste prek rumenih tonov do rdečih ali celo črnih, ki pa ob koncu zopet prehajajo v zemeljsko rjavo sivino gnilobe in razpadanja! Kako občudujemo pisanost jesenskih barv v gozdovih, ko listje rumeni in ga spreletavajo vse barve; a tudi nas pri tem navdaja otožno občutje staranja in usihanja življenja. Tudi o človeku in njegovem staranju, kadar je stanje sumljivo pravimo, da ga spreletavajo vse barve.
Vse je povezano s časom, čas pa je stvar človekovega doživljanja.

Tako preidejo tudi barve nežive in žive narave v človekov doživljajski svet: za človekovo okolje in doživljanje v njem dobijo razen prostorninske dimenzije obenem časovno; k zgolj površinsko materialni se pridruži še globinsko doživljajska, duhovna stran. Spomladno zelenilo z rdečim cvetjem se z rastočim poletjem in jesenjo spreminja v rumenino in rjavino: življenje se umika in ostaja čista snovnost.

Več o psihološkem zaznavanju barv v knjigi > Človekova aura & Psihološko zaznavanje barv

 

Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.

Ključne besede: AntonTrstenjak  barve  človekovo doživljanje  Frieling  letni časi  Minerali  moč barv  psihologija barv  rastlinske barve  svetloba  zaznavanje 



Pravljica o jelenu, ki je v stiski spoznal, kako dobre prijatelje ima ...
Življenje je polno nalog, ki zahtevajo samoreguliranje. Zmožnost samoreguliranja človeku omogoča prilagajanje.
Računalniški priročnik
Knjiga Blaginja prinaša ključna sporočila in razumevanja, ki ne bodo le ogrela tvojega srca, ampak tudi podžgala tvoje ambicije. * Ob knjigi 'Vedrina kot življenjska moč' se boste naučili, kako zelo dragocena je sreča.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Gram časa je gram zlata. A z gramom zlata ne moremo kupiti grama časa.

(Kitajski pregovor)