Natisnite    Pošljite prijatelju

Bistvene dimenzije barv - Svetlost

Druga bistvena sestavina vsake barve, ki jo kot tako vsi priznavajo, je svetlost barve. Pod tem pojmom razumemo "podobnost" barve z belino. Vsako barvno kakovost  moremo namreč razen s pogledom na barvnost ali barvno kakovost v ožjem  pomenu določiti tudi po njeni svetlosti.

Svetlost je tako neizogibno potrebna kakovost, da vsaka barva razpade takoj v prazen nič, kakor hitro bi hoteli trditi, da  ni ne svetla ne temna, to je, da ni niti svetlejša niti temnejša in niti enako svetla kakor bela. V tem pogledu je zanikanje svetlosti enakovredno z zanikanjem barve same, z drugimi besedami: svetlostna lestvica nima v svojem minimu nobene nevtralne prehodne točke, v kateri bi se začela v kontrarni smeri kakšna druga kakovost, marveč njen minimum pomeni kratko in malo njeno zanikanje, torej kontradiktorno nasprotje , s katerim negiramo hkrati tudi barvo samo.
Seveda je razlika med svetlostjo pisanih in nepisanih barv.

Pri vrsti nepisanih barv je namreč svetlost dejansko istovetna z njihovo barvnostjo. To sledi sedaj že tudi iz pojma svetlosti same, ki pač ne pomeni nič drugega kakor večjo ali manjšo podobnost z belino. Tako pa je jasno, da ima vsaka barvnost na črno-beli barvni črti hkrati docela enoumno določeno stopnjo svetlosti, zato se z vsako najmanjšo spremembo svetlosti v enaki smeri spreminja tudi barvnost sama. Prav zaradi tega na splošno trdijo, da je vrsta nepisanih barv samo enorazsežna ali enosmerna, ker so tu vse bistvene sestavine dejansko istovetne z barvnostjo in je cepitev v več barvnih razsežnosti možna le v mislih.

Drugače pa je s svetlostjo v vrsti pisanih barv. Tu je svetlostna dimenzija tudi stvarno različna od barvnosti, to je, z oznako rdečine še nismo ničesar izpovedali glede na njeno svetlostno stopnjo. Rdečina pomeni samo nasprotje, ali bolje, določeno točko v vrsti tako imenovanih pisanih barv. Če pa hočemo določiti tudi njeno svetlostno stopnjo, moramo imeti najprej pred očmi lestvico pisanih barv in jo primerjati s pogledom na povsem novi vidik ali razsežnost, ki leži zunaj barvnosti kot take; tu se namreč vprašamo, kaj je svetlejše, rdečina ali modrina itd. To lastnost "svetlejše" ali "temnejše" iščemo zaman v zgolj enostranski orientaciji po barvnosti; če bi imeli samo to, bi ne prišli nikoli do pojma "svetlo", "temno", "svetlejše" in podobno.

Še več moramo reči. Tudi vsaka posamezna barvnost sama utegne zopet biti svetlejša ali temnejša, tj. bolj ali  manj blizu belini. Tako moremo razlikovati vse mogoče potankosti pisanih barv (npr. modrine) od malone črno temne do skoraj svetlo bele.

V teh stopnjah najlepše vidimo, da je svetlost dejansko od barvnosti različna barvna dimenzija, ker moremo pri nespremenjeni barvnosti svetlost poljubno menjati in obratno pri nespremenjeni svetlosti poljubno menjati barvnost samo.

Če si mislimo sedaj iz krožnice, ki predstavlja pisane barve, podaljšane premočrtne zveze do obeh koncev belo črne vrste barv, potem nastane dvojni stožec, ki pa je poševen, ker je krožnica na modri strani bližja skrajni črnini, na rumeni pa bližja skrajni belini.

 >> Več knjig o likovni teoriji in umetnosti >> Slikarstvo & likovni priročniki