Natisnite    Pošljite prijatelju

Bratje živali - Drugo poglavje

Dragi moj!

Prejel sem tvoje ugovore

Govoriš stvari, ki sem jih pričakoval, kajti ves svet misli in ugovarja, kot mi ugovarjaš ti. To me je malo užalostilo, saj sem upal, da boš Ti bliže razumevanju, bliže ko ostali svet. In sedaj...

Ker pa ves svet, kot tudi ti, sprašuje in govori, imate verjetno pravico do tega, ker se vam zdi popolnoma naravno misliti na ta način; torej ne bom več žalosten, ker si tudi ti tako govoril.

Hočem ti odgovoriti in razložiti:

Praviš, da je žival ustvarjena za to, da služi človeku za hrano. Oprosti mi, toda ko sem to prebral, sem se prisrčno nasmejal. Priznam, da v gospodinjstvu narave nič ne ostane neizrabljeno, da torej mrhovina nekega bitja služi drugemu za hrano; da žival celo ubije drugo, da pride do hrane. Priznam, da je to zakon narave. Tudi takšna nasilna smrt je predvidena, takšno umiranje, da služiš kot hrana, namesto da pride smrt s staranjem in le-ta ne prinaša več skoraj nobene koristi.

Vse to razumem. Le tvoja formulacija »... Žival je ustvarjena za to, da služi človeku za hrano...« zveni podobno, kot da bi lev ali druga zver, med oblizovanjem gobca, menila: »Človek je ustvarjen zato, da nam služi za dobro malico.« Se ne bi tudi ti nasmejal pri tem izreku? - Vidiš, tudi jaz sem se smejal.

Ko pa praviš, da kratek, skorajda neboleč trenutek ubijanja živali ni v nikakršnem razmerju s koristjo in užitkom, ki nastane za drugega (za ubijalca), ti moram ugovarjati glede tvojih nazorov. Mnogi, skoraj vsi, mislijo kot ti. Toda ali je bilo njim in tebi res vse jasno pred očmi? Ali te ni kljub vsem notranjim predsodkom zavedla želja, da si se predal užitkom mesnih jedi? Ni mogoče to polzavestno poželenje povzročilo, da si samo bežno pogledal s kratkim pogledom skozi napol zaprte oči, da bi potem sam sebi pomirjeno lahko dejal »Saj to sploh ni tako strašno!« Kaj ni bilo mogoče tako, moj dragi?

Poglej, povedal ti bom, kako to vidim jaz, razločno, v vsej svoji resničnosti. Nočem ti razlagati o debelih legvanih, velikih kuščarjih iz Južne Amerike, ki jih domorodci zaradi njihovega okusnega mesa ujamejo, nato jim na nogah razrežejo kite in jih, zvezane z lastnimi kitami v žive svežnje (pomisli, kakšne muke, kakšne bolečine!) več dni pustijo ležati v senčnih, kletem podobnih prostorih, dokler ne potrebujejo njihovega mesa.

Povedal mi boš, da je to daleč stran, preveč nenavadno in da ne drži za naš način življenja in naše navade. Prav imaš. Zato ti tudi ne bom pripovedoval o južnejših krajih, kjer perutnino, kure in golobe skubijo žive ter jih žive okradejo njihovega perja. Sam sem videl, kako so ženske držale takšnega nesrečnega, zvezanega ptiča v svojem naročju in kako so mu izpulile vsa, tudi najmanjša peresca, ne da bi jih vsaj malo motilo stokanje živali. In zaradi česa so to storile? Samo zaradi tega, da bi postalo meso pozneje zaklane živali bolj belo!

Z vso pravico mi boš povedal, da se takšnih grozovitih srednjeveških metod pri nas že dolgo več ne poslužujemo, da se pri nas ubija »humano«.

Pri tem se spomnim mlade angleške dame, ki mi je nekega dne pripovedovala, da bo s svojim možem in z ribiči odšla na nočni ribolov, da bi ga lahko opazovala. Odvrnil sem ji, da bi bilo mogoče bolje, če tega ne bi storila, kajti ribiči v tej okolici z močnimi svetilkami privabljajo vodne prebivalce. Ribe, ki jih močna luč pritegne, pridejo na površino. Ribič v tem trenutku sune s harpuno, katere železna konica se zarije v telo izbrane ribe, njeni zalusti pa jo zadržijo v ribjem telesu. Ko ribo potegne iz vode, jo reši harpune; se pravi, da ji potrga jeklene konice iz telesa in jo vrže k ostalim ujetnikom - tam naj pogine zaradi svojih ran.

Le malo ribičev ima tako dobro srce, da trpečo žival takoj ubije. Vse to sem razložil mladi dami, ki je veliko govorila o dobrih knjigah, napredku in lepih mislih, želel sem jo posvariti, kakšno mučenje rib je to; pričakoval sem, da jo bo moja razlaga prizadela. Ona pa se je le vedro zasmejala in rekla, da lovi ribe že od otroštva in da pozna vse vrste ribolova ter jih tudi sama uporablja in da so ji takšne sentimentalnosti, kakršne sem izrazil, popolnoma tuje.

In, še vedno smeje mi je poročala ta nežna dama visoke družbe »Pri tem ne čutim ničesar. Ko ribe ulovim, jim še živim razrežem telo in iztrgam drobovje, ker to neverjetno izboljša okus mesa.«  Še sedaj jo vidim, kako zelo se je norčevala iz moje prestrašene osuplosti. To je bila moderna, fino čuteča mlada dama, torej človek s severa.

Tudi ti mi boš povedal, da je to skoraj neverjetna izjema, ki nima ničesar skupnega z običajnim načinom ribolova. Prav imaš, kajti če se ta prigoda ne bi zgodila meni, bi komaj verjel, da je kaj takega sploh mogoče.
Ker torej vem, da vse skupaj po pravici zavračas kot "ne-pravilo", ti želim povedati, kako jaz vidim "pravila" pri ribolovu. Poslušaj in dobro razmisli, ali je to čisto trezna resnica ali ne.

Na primer loviš ribe. Mnogi pravijo: »Lep šport, ki pomirja živce.« Sediš v naravi, ob vodi, držiš palico, opazuješ plovec. Moraš se naučiti vešče in v pravem trenutku potegniti ribo na suho. Če ti je to uspelo, je to veliko veselje tako zate kot za okoliška zijala. Vsi si pasejo oči na lepem, luskavem in premetavajočem ribjem telesu - ribič pa ga poln ponosa položi k ostalemu plenu, ga prej ubije ali pa ga da v posodo z vodo.

Vse to je skoraj nedolžno, ... predvsem če se že vnaprej veseliš dišeče ribje jedi. Toda jaz vidim jasneje, bližje. Vidim zvijajočega se črva, ki ga ribičeva roka (mogoče je to roka slikarja nežnih pastelov, mogoče pa roka pisca) zagrabi brez sočutja. Vidim železni trnek in zalust. Ribičeva roka vzame črva, ga natakne ter porine to jekleno muko skozi dve tretjini deževnikovega telesa.

Črv se zvija, upira se v svoji bolečini. Ribič se zadovoljno smehlja in je ponosen, saj je črva »strokovno« nabodel. Trnka ni videti, vidi se samo ubogo živalco, ki se izredno živahno in obupano zvija v svojem trpljenju. Tako je prav, to bo privabljalo ribe! In ribič, zadovoljen s seboj in s svojo ribiško umetelnostjo, vrže vrvico v vodo, zraven kadi svojo pipo, čaka ter zre v vrvico, se pravi v plovec.

Minute, veliko minut premine in vsaka ima šestdeset sekund. Kakšna večnost mora biti za mučenika na trnku vsaka sekunda! Sam sem pretrpel hude telesne bolečine, bolečine, ki so postale muke, in vem, kaj pomeni ena sama sekunda za mene, velikega človeka; kakšna širna, strašna puščava časa. Vsi, ki so že trpeli muke, to vedo. Pomisli enkrat, kako zelo bi trpel človek, zaboden s takšnim trnkom skozi telo. Si lahko to predstavljaš?

Ribič še vedno strmi v svoj plovec. Se ni ravnokar premaknil? Vrvico potegne iz vode. Res je, riba je prijela, vendar je bil to prekanjen pobič, pospravil je le zvijajočega črva, ne da bi se trnka dotaknil. Slabe volje odstrani ostanke le še rahlo zvijajočega se črva. Pogleda na uro. Deset minut je zdržala ta vaba. Ponovno odpre škatlo s črvi, poišče novo žrtev in jo strokovno nabode z enako brezčutnimi rokami, kot je nataknil že sto ali tisoč črvov v svoji dolgi ribiški karieri.

Črv se v svojem trpljenju zvija na trnku. Nepredstavljiva bolečina, strašna, počasna smrt! Če bi bil človek, bi se zagotovo obupano vprašal, ali je mogoče, da Bog dopušča kaj takega. In nikjer ni najti usmiljenja, nobene pomoči, samo odrešitev skozi naravo samo, skozi pohlepni ugriz ribe ali s smrtjo počasnega ugašanja.

Ribič pa sedi ob vodi, gleda plovec, misli in občuti prečudoviti nedeljski mir okoli sebe. Popolnoma ga prevzamejo občutki, ko občuduje naravo in prisluškuje petju ptic. Veseli se, da lahko ti mali pevci danes v našem okolju živijo varno, brez zasledovanja človeka, vse to po zaslugi društva, h kateremu spada tudi on kot priznan in dragocen član, društvu za zaščito živali.

Glej! Plovec se potaplja! Ribič napne in potegne vrv. Srebrnkasta riba visi na njej. Trnek se je zapičil skozi njeno zgornjo čeljust in je pri glavi, nad usti pogledal ven. Ribo je treba sneti, to pa pomeni, da je potrebno vrvico vleči malo sem ter tja in nazadnje s spretnim, odločnim sunkom iztrgati prečno stoječo železno konico. mala luknjica ostane, pa to ni važno, v nekaj urah bodo ujetnika tako ali tako pojedli. Potehtava ulov v roki, se veseli in vrže ribo k drugim, nemirnim sotrpinom.

Ribič pomisli, da bi bilo mogoče dobro, če bi sedaj uporabil drugo vrsto vabe. Odpre škatlo, v kateri kar gomazijo pisani hrošči in muhe ter vzame prvega lesketajočega hrošča. Spretno prime trnek in ga zabode hrošču v sredino telesa. Živalca divje premika z nožice in tipalke, odpre krilca, kot da bi rada poletela. Ribič se smehlja: »Ne, tega pa zdaj ne moreš več!« Nato vrže vrvico v vodo.

Hrošč plava ves lesketajoč in premikajoč ude. Zadovoljno prikima, saj je prepričan, da bo to odlična vaba za ribe. Zatopi se v razmišljanje, vendar sploh ne dojame, da majhna, nemočna žival neznosno trpi in da jo čaka grozljiva smrt. Ne, on ljubi naravo, veseli se svetlikanja krilc in živahnega migetanja nemega hrošča, ki je le mrčes in še škodljiv povrhu.

In ko je tako zatopljen v svoje razmišljanje, z jezikom zadene ob zob, ravno ob pokvarjenega! V trenutku se pojavi bolečina, ki se polagoma še stopnjuje. Pomisli, da mora jutri nemudoma k zobozdravniku. Poln strahu si ga že predstavlja, kako s svojimi instrumenti zadene ob zob. Kako hudo boli, če se dotakne živca! Sicer mu bo dal sredstvo proti bolečinam, da jih ne bi v celoti občuti, pa vendar... Da, boji se celo tiste fine igle, ki mu jo bodo zapičili v dlesen, boji se tega majhnega vboda, ki mu bo olajšal trpljenje.

Ribič strmi v migetajočega hrošča, kateremu gleda konica trnka med krilci iz telesa in filozofsko razmišlja, kako strašno je na tem svetu, kako grozne bolečine mora trpeti miroljuben človek - npr. zobobol. S čim si je to zaslužil? On, ki zagotovo ni še nikomur povzročil trpljenja! Zakaj nas preganjajo bolezni in vsemogoče zlo? Zakaj? Je pravično, da morajo najmilejši ljudje tako trpeti? Je to mogoče ta velika pravičnost?
Zobobol je vedno strašnejši. V tem trenutku potegne vrvico nazaj , iztrga trnek iz hroščevega telesa in odvrže cepetajočo živalco. Med ovijanjem vrvice na kolut se tu pa tam poprime za lice, nato pobere svoje stvari, vzame posodo z ribami in odide proti domu.

Zobobol nenadoma preneha, kakor se je pričel. Ribič se že veseli odlične ribje večerje, kot jo zna pripraviti le njegova žena. V svojem veselju se spomni tudi svojega malega sina. Deček bi ga že dolgo rad spremljal na ribolov. Naslednjo nedeljo ga bo vzel s seboj, nič ne bo škodilo, če otrok že zgodaj vadi ta lep šport. In naslednjo nedeljo bo oče ribič pokazal svojemu sinu, kako se črva strokovno nasadi na trnek.

To je slika ribiča, ki sem jo večkrat videl, nemočen da bi žrtev rešil s trnka. Vedno poln groze pomislim, da se po vsej Evropi vsak dan, predvsem vsako nedeljo, številni ljudje predajajo temu športu kot nedeljskemu užitku. Sam ne bi mogel najti zadovoljstva v tem, da bi črvom, hroščem in muham povzročal smrt na križu. In ljudje, ki to počnejo, včasih ob drugih priložnostih izražajo svoje "lepe" občutke. Toda, ali so resnično globoki?
To sem ti imel za povedati o ribolovu, o načinu lova rib, ki ga vidiš kot lep in »sploh ne tako krut« šport. Sedaj veš, da jaz na to gledam z drugimi očmi. Tudi če bi si mislil, da riba zaradi trnka ne čuti veliko bolečin, bi me misel na trpečega črva odvrnila od uživanja ribjega mesa. Saj sem ti že enkrat povedal: tudi črv je moj brat in čutim z njim.

Vidim tvoj nasmeh pri branju teh vrstic, tvoj obraz dobiva vzvišen izraz in rad bi mi odvrnil: »Kaj pa, če ribe lovimo z mrežo? Kaj je pri tem narobe? Kje je tu mučna smrt? Saj jih z mrežo potegnejo na suho, tam pa jih ubijejo z udarcem po glavi. Kje je tu veliko trpljenje?« Slišim te, kako to govoriš in moram ti odvrniti: »Tudi sedaj si pogledal le z napol odprtimi očmi.«

Nejeverno se smejiš? Poslušaj, kako sem doživljal ribolov z mrežo, vedno znova ga vidim s svojimi očmi, ki so pri tem od groze in sočutja široko razprte.

Ribiči odplujejo na odprto morje. Njihove mreže so velike in široke. Da jih potegnejo iz vode, je potrebna moč veliko krepkih mož. ta moč se samodejno stopnjuje, povečuje se z veseljem, da je ulov v mreži. Vlečejo in vlečejo. Stotine, tisoče premetavajočih se rib dvignejo iz vode, jih stresejo v notranjost ladje, kjer ležijo druga na drugi kot premikajoč, srebrno se svetlikajoč hrib, težak in mogočen, tako da se ladja še globlje potopi v valove. Spodnja plast rib se zaradi bremena komaj še premika. Zgornje ribe pa udarjajo s plavutmi, nagonsko zbirajo vso svojo moč, da bi se odrinile kvišku, s pravim nagonom, da bi tako mogoče dosegle rešilni element vode.

Ribiči si muzajoč prižgejo pipe. Odličen ulov! Ponovno zaplujejo. Če je ladja velika, bredejo s svojimi visokimi mornarskimi škornji po ribji masi, stopajo na nežna ribja telesa, jih mečkajo, ranijo in ubijajo. Smejejo se, zbijajo šale. Njihovi škornji in srca ničesar ne čutijo. Čez srce jim je zrasla usnjena koža, tako trda in brezčutna kot je material škornjev. Ribolov je zanje vsakdanje opravilo. Niti pomislijo ne, da hodijo po telesih živih bitij, da njihov korak in teža ribo hudo rani. Takšna usoda zadene le posamezne ribe. Poglejmo, kaj se bo sedaj zgodilo s to gmoto tisočih, deset tisočih rib? Slišiš, ko pravim: na tisoče, deset tisoče.

Vsak ribič bi se ti posmehoval, če bi od njega zahteval, naj ubije takšno ogromno količino morskih živali. Kako bi naj to tudi storil? Za kaj takšnega nima na razpolago prostora, ladja je prenapolnjena s količino ulova. Ribič se zadovolji s tem, da zagrabi to ali ono ribo in jo ubije z udarcem po glavi. To naredi le pri tistih, ki preveč skačejo, ki kažejo preveč migetajoče energije, ta akt usmiljenja dodeli le zgoraj ležečim, ki bi jim z zadnjo energijo mogoče res uspel skok v vodo. To se zgodi iz čisto praktičnega razmišljanja, ne pa, da bi skrajšal trpljenje živali. O ne! Čemu bi se toliko trudil? riba umre tudi sama, brez kakršnegakoli posredovanja, ne da bi bilo potrebno tolikšno delo.

Počasi pojenjajo trzljaji ribjih teles, niso več tako divji in neukrotljivi, postajajo vedno manj močni, postanejo bolj in bolj slabotni. Ne, za njih sploh ni treba skrbeti, saj ugasnejo sami od sebe. tako razmišlja in ukrepa ribič. On ve, kaj počne, saj ima izkušnje pri svojem delu.

In riba? Iztrgana iz svojega življenjskega elementa, vode, in vržena v element, ki ga je drugače mogoče okusila le za nekaj sekund: v zrak. Če se mi, ki živimo na zraku, nenadoma znajdemo v elementu vode in nas le-ta popolnoma obdaja in prekriva, se utopimo v nekaj minutah. Enako se dogaja nekaterim ribam, ki kmalu pomrejo, če jih pustimo na zraku. Vendar je takšnih le malo. Velika večina ujetih rib, posebno še morske, lahko izven svojega elementa v elementu zraka živi še precej časa. Uro, dve, celo do polovice dneva, predvsem morske ribe.

Rekel sem: živijo. Vendar to ni pravilna oznaka, nasprotno: umirajo bi bila pravilna beseda. Da, riba umira, ne nekaj minut, ona umira ure dolgo, počasi in strašno. Njeno smrt lahko primerjamo z našo smrtjo zaradi zadušitve. Predstavljaj si, da bi se počasi dušil; vedno manj zraka bi bilo okrog tebe, vedno več bi ga potreboval. Hlastal bi za njim, dokler ti ga ne bi popolnoma zmanjkalo.

Zamisli si ribo ... ne, še bolje bo, da greš na plažo ali na tržnico ter sam opazuješ ulovljene živali na tleh ali v košarah. Morda boš tako dojel njih strašno smrt; doživel boš, kako počasi ugašajo, kako na široko odpirajo usta. Predstavljaj si, da si riba in da bi moral umreti na tako strahoten način! Sekunde smrtnega boja se spreminjajo v minute; dolge minute pa v neskončne ure.
Zamisli si te muke ...

Vsakokrat, ko grem čez tržnico z ribami ali se sprehajam po plaži, kjer trzajo svetlikajoča se in umirajoča telesa vodnih prebivalcev in se njihova usta odpirajo zaradi trpljenja, kot da bi iz njih prišel velik smrtni krik, vsakič trpim z njimi in se počutim kot da bi sam, hlastajoč za zrakom, umiral. V takšnih trenutkih čutim, da sem blizu tem ubogim bitjem, vživim se v svojega malega brata drugega elementa. Mogoče se smehljaš. Ta smehljaj pa te ne bo polepšal.

Še vedno ti nisem vsega povedal, rad bi ti pripovedoval o ribah, ki jih ulovijo na milijone, o slanikih. Nihče jih ne ubija. Žive jih lopatajo z ladij, žive jih položijo v pripravljene sode, jih nasolijo, nato nanje položijo naslednjo plast slanikov, jih ponovno prekrijejo s soljo... Vitka, svetleča luskava trzajoča telesa posipavajo s to pekočo začimbo - na živo ribo. To je njen grob - živa zaprta v sod in vložena v pekočo ostro sol. Na milijone rib tako umira in milijoni ljudi jih pozneje jedo; skoraj nihče ne sluti ali razmišlja o tem, kako je nastala ta jed in kakšno pot trpljenja in smrti ravnokar polni ugodja uživajo.

Moram še kaj dodati k tej majhni, resnični sliki?

Vendar ti hočem povedati še več. Govoril bom še o drugih prebivalcih mrzle vode in o smrtnem koncu, ki jim ga pripravlja človek in to samo zato, da bi iz njih naredil okusen obrok.
Mislim na ribo, katere izvor je kljub vsem raziskavam zavit v tančico skrivnosti, na ribo, ki zelo spominja na kačo. Mislim na misteriozno jeguljo. Kako se pripravlja?

Znano je, da je, podobno kot kača, zelo trdoživa. Skoraj nemogoče jo je ubiti; morali bi ji ločiti glavo od trupa, vendar bi s tem uničili njeno dekorativno zunanjost. Zato jegulji redko odsekajo glavo. Ponavadi jo poskušajo omamiti z udarci po glavi ali s tem, da jo mečejo ob tla. Potem ji še živi (prosim lepo, to je zelo staro, čisto običajno, brez pomislekov opravljeno kuhinjsko delo!) potegnejo kožo s telesa in jo živo vržejo v ponev ali lonec - živo!

Pokrov morajo zelo dobro pritrditi z vrvmi ali obtežiti s kamenjem, saj se jegulja v svojih strašnih bolečinah zvija, poganja navzgor, upira se temu peklenskemu zaporu, poskuša uiti. Zgodi se, da jegulja uspe odpreti pokrov posode in se izmuzne, napol pohabljena, brez kože, napol kuhana ali pečena. Toda človekova roka jo kmalu spet ujame in vrže nazaj v pekel. Roka, ki to počne, je večinoma nežna roka kakšne matere, ki svojim otrokom in možu pripravlja okusno kosilo. To je roka ženske, ki ima sicer dobro srce, mogoče celo zelo mehko srce, vsaj za svoje bližnje, roka tenkočutne ženske, ki jo hitro gane trpljenje drugega človeka. Toda za trpljenje in muke jegulje nima posluha. Da, pogosto se dogaja, da se obnašamo, kot da imamo dvoje src: eno iz mesa in krvi, drugo hladno in brezčutno.

Odkar pomnimo, jegulje pač tako pripravljamo. Tudi mati in babica gospodinje, ki sem jo omenil, sta to počeli na enak način. Mnogi pravijo, da jegulja vsega tega ne čuti... Kako naj jo drugače pripraviš? Ženska se veseli, da lahko svojim dragim ponudi okusno jed, brez pomislekov na mučeno bitje, čigar muk ni trpel noben svetnik.

Letno je na sto tisoče takšnih mučenikov in nihče se jih ne spomni, nihče ne potoči solze za njimi. Mogoče pa le? Videl sem jokajoče otroke. Otroci so še pač neumni, so le otroci. Na tržnicah sem srečal tudi odrasle ljudi, ki se jim je utrnila solza, ko so pomislili na to, kakšna zla usoda čaka ta uboga bitja. Takšni smo ljudje, tuje bolečine ne začutimo, dokler se nam samim ne zgodi kaj podobnega.
Še en prizor me vedno znova pretrese: žive jegulje, skozi škrge povezane z vrvico. Sveženj obesijo v dimnik, zvijajoča se telesa pa dimijo. Tako nastane priznana delikatesa, prekajena jegulja.

Ko že govorimo o delikatesah, ali niso morda raki in jastogi ena tvojih najljubših jedi? Ne uživaš vsakič, ko ti jih postrežejo?
Opisal ti bom zadnjo pot raka in jastoga, od vodnih globin do obložene mize. V hladnih globinah ju ujamejo in vržejo na palubo, na žgoče sonce. Obe živali lahko brez večjih težav živita dalj časa tudi na zraku. Ulovljene rake spravijo v košare. Velikokrat sem opazoval, kako jastogom zaradi pomanjkanja prostora zlomijo dolge tipalke. Lahko si predstavljam, kakšne bolečine trpijo, ko jim strejo ta najobčutljivejši čutilni organ. Tako pohabljeni čakajo na kupca, ki jih v pričakovanju kulinaričnega užitka radostno odnese domov.

Jastogi in raki se kuhajo, to ve vsakdo ve, , saj le na ta način dobijo svojo značilno, skorajda pregovorno rdečo barvo. Kuhajo se živi. Tudi to je vsem znano. Gospodinja mi pravi z vzvišenim nasmeškom: »To ni nič strašnega. Vržeš jih v vrelo vodo in nemudoma so mrtvi. Kot nižja živalska vrsta s primitivnim živčnim sistemom tudi ne zaznavajo bolečin tako intenzivno kot človek.« Spet vzvišen nasmešek. Rake in jastoge kuhamo, to je vendar staro pravilo, ki je nepreklicno kot poštevanka.

Vendar vem, kako strašna je njihova smrt.

V mnogih kuharskih knjigah piše, da je najbolje, če živali v mlačni vodi postaviš na ogenj, pokrov posode obtežiš in rake počasi kuhaš, tako dobijo boljšo aromo.

Pa pustimo to, zamislimo si, da rake kuhamo izključno v vreli vodi, da bi jim olajšali smrt; to je že korak k bolj človeškemu ravnanju, če... bi bila posoda z vrelo vodo v razmerju z velikostjo živali. Z drugimi besedami: jastoga bi morali vreči v posodo z veliko količino vrele vode, da bi mu omogočili hitro, ne preveč barbarsko smrt. Resnični, torej običajni način priprave pa je popolnoma drugačen.

Večinoma vzamejo posodo, ki bi bila dovolj velika le za eno samo žival. Vendar namesto enega jastoga oziroma enega raka oz. jastoga vrže vanjo hkrati več živali. Te s svojo maso v trenutku ohladijo premajhno količino vrele vode, ker so same mrzle in obdane z debelo lupino. Tako se temperatura vrele vode v trenutku zniža, v najboljšem primeru ostane voda vroča. V tej vodi sedaj gomazijo prestrašene živali, ki so navajene na hladno, skoraj ledeno hladno vodo, kakršna je v globinah. Poskušajo uiti, a zaman. Na lonec kuhar potisne pokrov, še prej pa obupane plezalce neusmiljeno sune nazaj. Pokrov priveže ali obteži. Medtem ogenj pod loncem žari in gori, voda postaja vedno bolj vroča, temperatura se počasi spet približuje vrelišču - joj, zelo počasi!

In v tej vroči žerjavici so zaprte živali brez vsakega upanja na rešitev, prepuščene svojim rastočim bolečinam. Tudi ko voda doseže vrelišče, to še ne pomeni smrti; še lep čas se morajo kuhati v hudih mukah.

»Seveda se morajo raki in jastogi dobro prekuhati,« pravi kuhinjski šef. »Živi prekuhati!« bi moral reči. Mene pa to spominja na strašno obdobje inkvizicije in vprašam se, ali ta še vedno traja, ali je mogoče, da še dandanes ljudje mečejo druga živa bitja v vrelo vodo, da bi jih usmrtili. Strahoma se zavem, da to počnejo tako imenovani izobraženci, tenkočutni ljudje, ne pa surovi barbari ali primitivci. Pravilneje bi jih poimenoval primitivne civilizirance, saj sami sebe štejejo za kulturne ljudi, zahodnjake, ki uporabljajo visokoleteče besede, so prepolni lepih misli, vendar s smehljajem na obrazu delajo takšne grozote.

Tega ne počnejo zaradi nuje, pač pa samo zato, ker tako hočejo. To so ljudje, ki bi morali pravilno razmišljati in presojati! A o tem niti nočejo razmišljati, tovrstne misli bi jih samo motile v njihovem uživanju hrane.
»Najbrž ne boste verjeli, kako hudo žal mi je jastoga, ko ga vržem v vrelo vodo; ko vidim, da poskuša splezati iz lonca in ga moram zopet potisniti nazaj. Vendar tako rada jem jastoge! Kako pa naj jih drugače pripravim?« mi je nekoč rekla nemška grofica, ki je oboževala jastoge kot specialiteto, ni pa smela videti, da bi kočijaž udaril konja ali gonjač trpinčil svojega osla. Vsakič se je razjezila. Zaradi ptička, ki si je zlomil nogo, je pretakala solze.

Tako lepo je biti sentimentalen in član društva za zaščito živali; to zavezuje k marsičemu, samo k temu ne, da svojo ljubezen razširiš tudi na klavne živali, ki jih jemo.  Koliko je vredna tovrstna ljubezen do živali? Ali sploh obstaja? Vem, da se jastogi, te neme živali, ko jih kuhajo žive, v svojih mukah oglašajo. Kuhar in gospodinja pa to imenujeta strokovno in hkrati poetično: "Jastogi pojejo".

Ti to zadostuje? Ti povem še več? Ne, mislim, da si dojel, da rib in drugih vodnih živali ne morem jesti. Sam sebi bi bil nezvest, če bi to storil.

Se nadaljuje >> Bratje živali - Tretje poglavje