Natisnite    Pošljite prijatelju

Bratje živali - Uvod

O avtorju

"Edgar Kupfer - Koberwitz? Kdo je to?"

Da ga svet ne pozna, je nekakšna ironija usode. Vendar je mnogo velikih ljudi šele po smrti doseglo slavo in zasluženo priznanje, avtor te knjige je eden od teh.

Rodil se je 24. aprila leta 1906 kot sin upravnika posestva Koberwitz (to je postalo njegovo umetniško ime) v bližini Vroclava na Poljskem. Večino svoje mladosti je preživel v Stuttgartu. Po realki je delal kot agronom in se ukvarjal s pesnjenjem ter z dopisovanjem. Leta 1934 je pred gestapom pobegnil v Pariz. 1937 pa se je naselil na italijanskem otoku Ischia. Tam ga je dosegla močna roka nacionalsocializma. Leta 1940 je bil kot politični zapornik deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau pri Münchnu. In v tem peklu je izvedel mojstrovino, kakršne svet ne pomni: navkljub večnemu strahu in nenapovedanim kontrolam SS-ovcev mu je uspelo pod nenehno pretnjo smrti ob morebitnem odkritju od novembra 1942 skrbno voditi dnevnik o dogajanju v Dachauu in ta manuskript obsega 1900 strani!

Njegova veličina se je kazala v neskončni blagohotnosti in sočutju do vseh živih bitij, in to tudi v časih ujetništva, ko človek hitro klone pod težo strahu pred bolečino in smrtjo. Takšnih ljudi, ki bi ostai neomajni tudi v najtežjih okoliščinah in bili pripravljeni pomagati sočloveku, se zanj žrtvovati, tudi za ceno smrti, je izredno malo. Koberwitz je bil eden od njih. Grozljiva šikaniranja in ponižanja mu niso mogla do živega, ostal je ČLOVEK, ki je vsakomur pomagal, pa čeprav včasih le z besedo. Ovirali ga niso narodni, rasni, jezikovni, verski ali družbeni predsodki. V vseh sojetnikih je videl le trpeče ljudi, ki bi jim bilo treba pomagati. V svojem sočutju in razmišljanju se ni omejil izključno le na človeka - v vseh živih bitjih je prepoznaval življenjske sopotnike.

Bil je prepričan vegetarijanec in tega načina prehrane se je držal tudi v obupnih razmerah jetništva, kjer te niso le psihično, temveč tudi telesno izčrpavali. Leta 1941 je po vrnitvi iz taborišča Neuengamme (bil je začasno premeščen) tehtal le še 44 kg. Svojim kolegom je v primeru, da je v že tako revni juhi plaval kakšen košček mesa, le-to odstopil. še več, znal je prisluhniti tudi svojemu telesu in je v primeru bolezni uporabil starodavno, preizkušeno zdravilo: po tri dni se je postil! Ohranjenih je 75 pričevanj sojetnikov o osebnosti Koberwitza, tukaj je majhen izbor:

»Kupfer je bil vedno dober tovariš. Njegovo vedenje lahko označim kot skrajno nesebično, saj je v tako imenovanih obdobjih lakote žrtvoval svoj zadnji košček kruha, če je tako lahko komu pomagal. Kot človek je bil v vsakem pogledu zgled. Nobeni živali ni mogel storiti žalega, kaj šele človeku.« (Peter Bach, jetnik 27185, Piesbach, Nemčija)

»Poznal sem ga 3 tedne. V naši sobi je bil pošten tovariš, vedno pripravljen pomagati. Ker je bil vegetarijanec (tako je trdil), je odstopal svoje mesne obroke, pa tudi juhe z mesom, bolnikom. Ko so mu kolegi prinašali zelenjavo, solato, korenček in zelišča, se je v omenjenih primerih tudi njim odpovedoval. Če ga je kdo prosil za uslugo, je storil vse, kar je zmogel.« (Pierre André, jetnik 101694, kmet, St. Marguerite, Francija)
Avtorjeva nenasilnost, blagost, nesebična ljubezen in sočutje bodo zagotovo postali svetilnik za prihodnje človeške rodove. Edino z razvijanjem takšnih idealov lahko vzpostavimo in ohranimo mir na našem planetu.
Edgar Kupfer-Koberwitz je umrl 7. julija 1991 osamljen, nepoznan in reven v domu ostarelih.
"Ohranimo njegovo zapuščino".

Uvod

Ljudje?
"To so tiste divje živali, ki se delajo tako krotke," je dejala lisica.

Pravijo, da je Pitagora prišel mimo, ko so trpinčili psa. Tedaj naj bi poln sočutja spregovoril naslednje besede: "Prenehaj s tepežem, kajti to je duša prijatelja, ki sem jo spoznal, ko sem slišal njegov glas."
Če bomo v živali videli brata, bo veliko trdote in zmot prešlo, na Zemlji bo postalo svetleje, ker s tem podajamo luč dobrote z neba.



Edgar Kupfer-Koberwitz je napisal pričujočo knjižico "Bratje živali". V njej z izredno senzibilnostjo izpoveduje svoje najglobje občutke do Življenja, do trpljenja živali, ki jim ga človek povzroča v svoji prevzetni lahkomiselnosti.

Se nadaljuje: >> Bratje živali - Prvo poglavje

(Odlomek iz knjige Bratje živali)

Več branja >>> Knjige o živalih