Catania

10.06.2009 | Avtor: Primož Korošec
Ura je 7:00 in to pomeni, da moramo čim prej vstati in se odpraviti na pot. Pogled mi obstane na veličastnem sončnem vzhodu, ki se dviga iznad Etne iz katere se še vedno kadi. Vse kaže, da se nam obeta vroč poletni dan s stopinjami okrog 40˚C. Kar pa je za ta predel dokaj normalno. S tremi kombiji se odpravimo proti predmestju Catanie.

Tam nas že čakajo sestre HMP, ki nam vsako jutro pripravijo zajtrk. Po zajtrku je kratko načrtovanje dneva nato pa sledi akcija. Okrog 9h se pričnejo v oratoriju zbirati otroci iz bližnje okolice, ki jih pripeljemo z našimi kombiji in so prišli na poletni ORATORIJ, ki ga izvajamo SDB ob pomoči HMP in domačih animatorjev. Čaka nas vroč dopoldan polen igre, zabave, kateheze, delavnic in nepozabnih vodnih iger.

Mladi prihajajo iz bližnje okolice in že ob prvem srečanju dajo vedeti, da ne spadajo v kategorijo »maminih sinčkov ali pridnih punčk«.

Pogosto se dogaja, da si sredi igre ali delavnic skočijo v lase in ne skoparijo z udarci in brcami, tudi dekleta znajo prav po moško udariti, tukaj ni običajnega dekliškega lasanja in praskanja. Nekaj hitrih in dobro odmerjenih udarcev odloči kdo bo določal pravila igre. Na srečo smo z animatorji pripravljeni na tovrstne načine »usklajevanja mnenj« in še pravočasno prekinemo pretep, predno bi se lahko razvil v kaj večjega. Prihajajo iz »betonskih blokov«. Ob popoldnevih preselimo naše dogajanje na njihov teritorij. To pomeni, da se odpeljemo pred njihove bloke in pobližje spoznamo, kje živijo. 

»Palazzo di cemento«, enostavni prevod bi bil: »betonski blok«, kar tudi je. Pred nekaj desetletji so oblasti v Catanii zaradi nevarnosti, da izbruhne Etna, sklenile, da v predmestju mesta zgradijo novo blokovsko naselje, ki bi bilo dovolj oddaljeno in varno pred izbruhom Etne. Arhitekt, ki je načrtoval izgradnjo je zasnoval na majhni površini veliko število stanovanjskih blokov v katerih naj bi bilo še večje število majhnih stanovanj. Stanovanja naj bi bila menda namenjena policistom in njihovim družinam.

Ironija je, da so sedaj ravno ti najbolj nezaželeni prišleki v tem predelu. Ko so zgradili bloke do te mere, da je stala betonska konstrukcija in bi morala slediti notranje urejanje so projekt zaustavili. Tako so ostali goli betonski bloki v katerih so samevali še bolj goli prostori, ki so čakali, da jih uredijo. Pa se to ni nikdar zgodilo; vsaj ne v taki meri kakor je bilo načrtovano. Oblasti so ugotovile, da je bila gradnja zastavljena brez ustreznih dovoljenj, mogoče pa je tudi, da je enostavno zmanjkalo finančnih sredstev.

Pravi vzrok mi ni popolnoma znan. Dejstvo je, da so se oblasti na Siciliji, že pred tem in se še sedaj spopadajo z delom prebivalstva, ki živi na socialnem dnu družbene lestvice, k čemur jih privedejo različne življenjske situacije. Vse več ljudi je tako živelo na ulicah večjih mest, kot so Palermo, Catania, Siracusa itd. in ker so posredno »škodovali« turistični podobi mest, so zanje iskali primerno mesto, kjer bodo lahko živeli »sami«. Našli so nedokončane bloke, se umaknili z ulic, oblasti pa jih v zameno ne nadlegujejo, so neke vrste država v državi. Nimajo pravic in dolžnosti do države. Vendar ni vse tako rožnato. Kmalu se je našel drug gospodar.

Mafija, ki obvladuje marsikateri posel v državi je kmalu našla priložnost, da izkoristi že tako obubožano prebivalstvo. V zameno, da lahko živijo v nedokončanih blokih sedaj oni pobirajo »stanarino«. Tako se je  tem izoliranem predelu razmahnil kriminal in nasilje. Na ulici smo priča preprodaje droge, ki se preprodaja vsem na očeh, kakor da bi šlo za prodajo časopisa ali sladoleda. Potencialni kupci se postavijo v ulici z avtomobili eden za drugim in vse skupaj zelo spominja na prodajo kakršno smo vajeni v McDrive restavracijah. Pred bloki stojijo avtomobili na katerih se poznajo sledi strelnega orožja, tudi po tleh ležijo tulci izstreljenih nabojev.

Če se ozremo po blokih imamo občutek, da nas vedno nekdo opazuje in v resnici nas. Bloki so polni ljudi, ki le neradi pridejo na dvorišče, nas pa opazujejo z balkonov. Po nekaterih podatkih naj bi v teh blokih živelo preko 50 družin, pri tem moramo vedeti, da so to po večini matere z majhnimi otroki (ponavadi 3 in več). Tudi sami otroci kmalu postanejo zaradi danih razmer starši, navadno postanejo dekleta matere okrog 16. ali 17. leta. Moški ponavadi niso prisotni, ker so v zaporih ali pa, če so že, so v hišnem priporu. Policijska postaja stoji kilometer od blokov, vendar policisti zelo redko zaidejo v ta predel, ponavadi le, da preverijo ali se oseba drži hišnega pripora. Glavna dejavnost je torej preprodaja droge, orožja ter prostitucija. Notranjost blokov je pravi labirint, v kolikor nimaš »vodiča« se enostavno izgubiš med raznimi hodniki, kupi smeti in nevarnimi odprtinami.

Eden izmed načinov npr. kako se znebiti odvečnih smeti je ta, da zmečejo smeti v odprtino, ki je bila namenjena dvigalu za ljudi, ki pa ga niso nikdar namestili in tako zeva v sredini bloka več deset metrska luknja, v katero se meče smeti, ki jih nato zažgejo. Vodo in elektriko »kradejo« ostalim blokom v bližini, ki so imeli to srečo, da so jih dogradili do te stopnje, da so deležni sanitarij in vsaj zasilne elektro-napeljave. Nihče se ne pritožuje, utišanje preveč glasnih je zagotovljeno, sicer pa za državo ne obstajajo.

Dvorišče je polno otrok, ki v svojem enoličnem vsakdanu iščejo zanimivosti s katerimi bi si popestrili dan. Nimajo zadržkov, zanje je vse dovoljeno, tu veljajo pravila močnejšega. Plezajo po kombiju, lezejo čez odprta okna v notranjost kombija, se obešajo za ogledala itd. Večina otrok je v sorodu (bratranci sestrične), kar kaže, da je skoraj nemogoče zapustiti omenjeni kraj. Nekdo poskrbi, da se vedno vrnejo.
Med temi bloki bomo danes in še nekaj naslednjih dni izvajali ulični oratorij. To pomeni, da bomo dali priložnost za igro, ples, glasbo, nastope in delavnice tudi za tiste, ki zaradi različnih vzrokov niso deležni dejavnosti, ki jih izvajamo v dopoldanskem času.

Dvorišče med bloki tako vsak dan privabi na desetine majhnih otrok, ki dajejo občutek brezskrbnosti, toda mnogim izmed nas se vsiljuje misel, koliko časa bo tako. V svetu, ko tako poudarjamo človekove pravice živijo ljudje, ki vedo, da v njihovih blokih še vedno velja zakon močnejšega. Ni jim dana izbira, postali bodo otroci-starši in mladoletni prestopniki, postali in ostali bodo to kar so bili njihovi starši; socialni problem, ki se ga je država elegantno rešila oz. ga prepustila nekomu drugemu. 
         
Primož Korošec, Skala, mladinska ulična vzgoja

Ključne besede: Primož Korošec Skala Catania Sicilija Etna mladi blokovsko naselje mafija nasilje ulice 


Tweet