Človeka moramo gojitii

Človeka moramo gojitii

16.11.2017 | Avtor: dr. Jože Ramovš
"Človek živi svoje življenje v moči treh virov: iz genetsko podedovanih zmožnosti z ostanki gonskega ravnanja, iz zavestnega osebnega prispevka in v moči izkušnje celotnega človeškega rodu prednikov, ki se na različne načine ohranja kot zaklad zgodovinsko kulturne izkušnje. Podedovane zmožnosti in ostanki nagonskega ravnanja niso posebej človekovi, po njih je iste vrste z drugimi živimi bitji."

V prejšnjem poglavju smo spoznavali, kdo in kaj je človek. To smo počeli z namenom, da bi znali prav ravnati z njim, kajti česar človek ne pozna ali ne pozna prav, to mu tudi uspevati ne more. Če se je treba spoznati na prašiče v svinjaku in skrbno gojiti solato na vrtu, da bo uspevala, kako je šele treba poznati in gojiti človeka!

Rekli smo: gojiti človeka. Ta beseda je malo nenavadna. Vzgojeslovje govori o vzreji in vzgoji otroka ter o človekovi samovzgoji, pa tudi o oblikovanju značaja, psihologija o razvijanju zmožnosti, zdravstvo o zdravljenju, prebolevanju ter o preprečevanju bolezni in poškodb, sociala o socialni oskrbi, sociologija o organiziranju družbenih odnosov in razmerij ... mi pa govorimo tukaj o antropohigieni, ki naj bi obsegala čim bolj celovito domačo skrb za "dušo in telo", zase in za bližnje. Tu nam slikovita beseda "gojiti" lepo služi, saj je iz istega pomenskega korena, kakor vz-gojiti, le veliko širši pomen ima.

V tem poglavju bi radi razgrnili človeški "gojitveni koledar" - glavna polja, kjer je treba delati, in glavne naloge, ki jih je treba opraviti, da se človek učloveči ali obdela v kulturno bitje.

Človek živi svoje življenje v moči treh virov: iz genetsko podedovanih zmožnosti z ostanki gonskega ravnanja, iz zavestnega osebnega prispevka in v moči izkušnje celotnega človeškega rodu prednikov, ki se na različne načine ohranja kot zaklad zgodovinsko kulturne izkušnje.
Podedovane zmožnosti in ostanki nagonskega ravnanja niso posebej človekovi, po njih je iste vrste z drugimi živimi bitji.

Zavestni osebni prispevek je izvirna človeška oblika življenjskega vzgona. Ta vzgon je namreč najbolj temeljno dejstvo vsega živega sveta, ker poganja vse organsko dogajanje v naravi. Živo bitje sistematično občuje z okoljem: iz njega sprejema informacije, na podlagi katerih - spet iz okolja - zajema gradivo za svoj napredek. Pri tem prilagodi okolje sebi ali pa sebe okolju, pač glede na svoje potrebe in zmožnosti ter na stanje v okolju. Pri človeku življenjski vzgon dobiva novo obliko: on dojema v okolju različne možnosti, med njimi lahko spozna trenutno najbolj smiselno, zanjo se lahko odloči in jo udejanji.

To je človeška ustvarjalna svoboda, ki poraja izvirne osebne izkušnje. Človekova osebna rast od spočetja naprej je prav to kopičenje osebnih izkušenj, pa najsi so iz izvirnega osebnega delovanja ali pa jih človek prevzema za svoje iz zgodovinsko -kulturnega zaklada človeštva.
Tretji vir človekovanja je torej prevzemanje zgodovinskih izkušenj iz kulturnega zaklada človeštva; le-ta nastaja tako, da se od prve zore človeškega obstoja kopičijo osebne izkušnje posameznikov iz roda v rod. Človek je kulturno in zgodovinsko bitje, ker je učljiv: izkušnje drugih prevzema za svoje, bodisi žive v osebnem odnosu s soljudmi, ali pa opredmetene v kulturnem izročilu. To je ključ njegovega naglega napredka v primerjavi z vsemi drugimi živimi bitji. Najbolj ugodno obdobje za učenje pa je otroštvo.

Človeški mladič je sprva najbolj nebogljen in nesamostojen mladič med živimi bitji. Krava komaj skoti telička, pa ta že vstane, gre k njej, sesa mleko in skače po hlevu. Otrok bo potreboval leto, dve, da bo shodil, govoril in se sam hranil. Človek je namreč bitje, ki preživi več "nosečnosti".
Po spočetju se devet mesecev razvija v telesni maternici, nato pa je potrebno še eno tako obdobje poporodne nosečnosti v psihični maternici materinske skrbi zanj. Temu sledi tretja, občestvena maternica tja do konca mladostništva. V prvi maternici je bil spočet, in v tej nosečnosti so se razvili telesni organi, med drugo nosečnostjo se je psihično udomačil na svetu, med tretjo pa dozorel duhovno in socialno etično v samostojnega človeka.

Človeka moramo gojiti

Človek se lahko razvije toliko bolj od drugih živih bitij prav zato, ker se rodi kot "nedonošenček"; njegovi možgani bodo odločilno zrasli po rojstvu, in skozi dve nadaljnji nosečnosti bo človeško dozoreval, tako da je lahko zares rojen šele skoraj dve desetletji po rojstvu, veliko pa jih umre "preden so se rodili". Vsekakor je do mladostništva odločilna vzgoja.

Vzgajati pomeni gojiti od zunaj, od strani, dokler človek ni goden in se njegova narava ne zapre pred prostim sprejemanjem zunanjih vplivov in skrbi zanj. To se zgodi ob koncu mladostništva. Dozoreli so vsi njegovi telesni organi in vse duševne zmožnosti, tako da lahko tudi njegova osebna duhovna razsežnost začne v celoti delovati. Skrb in odgovornost za nadaljnjo gojitev sebe bo prevzel sam do konca življenja, oziroma do trenutka, ko bi mu težka bolezen, poškodba ali starostna nemoč spet tako okrnila telo in duševnost, da bi bil nerazsoden kakor otrok.

Tudi zrel in odrasel človek je tesno povezan z drugimi ljudmi in z okoljem, prav tako kakor otrok, nemočen bolnik ali starček sprejema vplive od zunaj. Toda z zrelostjo je postal sam sebi centrala za dojemanje informacij, za orientacijo v resničnosti in za odločanje; postal je oseba ali s tujko subjekt. In ker človeško raste in se razvija do smrti, je tudi odgovornost in pobuda za "gojenje" sebe kot človeka prešla iz "vzgojiteljev" nanj.

Ko torej pravimo, da je antropohigiena domača pomoč za gojitev človeka, mislimo predvsem na človekovo lastno pobudo, skrb in odgovornost, da se razvija in napreduje kot človek: telesno, duševno, duhovno, kulturno, občestveno v medčloveških odnosih, da čimbolj ustvarjalno opravlja naloge, ki mu jih daje življenje. V to merijo tudi telesna in prostorska higiena, psihohigiena, sociohigiena, poklicna higiena, duhovna higiena in druge, ki ji skušamo tukaj povezati v enovito skrb za človeka.

Znano je, da rože lepo uspevajo samo tistemu, ki jih goji skrbno in z ljubeznijo. Samoumevno je, da se tak tudi zanima zanje in jih dobro pozna. Gojiti rože je veliko več ko samo poskrbeti zanje; ko gre gospodinja cvetočih oken za nekaj časa od doma, prepusti skrb za zalivanje sosedi, gojila pa jih je sama od pomladi in jih bo naprej skozi jesen in preko zime.

Človek je bitje, ki se je tako razširilo, da je dobesedno zasedlo Zemljo. Danes pa je tudi najbolj ogroženo bitje; kot posameznik uničuje sam svojo srečo in v skupnosti jo uničujemo drug drugemu, v nevarnosti smo, da sami sebe iztrebimo in s sabo uničimo vso Zemljo. Zato je prva naloga na prehodu v novo tisočletje, da vso energijo posvetimo modremu gojenju človeka in s tem človeštva, ali kakor pravi A. Trstenjak: Rešimo človeka.
Človek ima velikansko moč in energijo. Če bi je ne imel, ne bi naredil na svetu tega, kar je naredil. Po telesni moči ga prekašajo mnoge živali, medtem ko mu v inteligenci, čustvih, spominu in delovanju - torej po duševni moči - ni para na svetu. Duhovna energija pa je tako in tako njegov privilegij.

Vsa ta energija je namenjena porabi. Telesna se samodejno presnavlja v rast, gibanje in delo, toploto in maščobne zaloge, nagoni ženejo v zadovoljitev, želje v delovanje in potešitev... Človekova energija je kot voda na izviru, v tako ali drugačno strugo odteka, lahko poganja mlin ali odnaša rodovitno zemljo. Samo ustvarjalna moč duhovnega očesa vidi, kaj je v resnici treba narediti in kako.

Energija se v človeku nenehno poraja in spreminja iz telesne v duševno, duhovno, kulturno in občestveno, kakor se v naravi statična spreminja v dinamično ali svetlobna v toplotno. Človeška naloga, ki smo jo tukaj poimenovali gojitev človeka, je smiselno usmerjanje vse svoje ogromne energije. Kam jo je treba usmeriti?

Naštejmo ta področja:

- Prednost ima vzreja in vzgoja otrok. To je prva naloga vsega živega, človek pa mora tudi to početi z vso ljubeznijo in skrbjo, ki jo zmore. Sem sodi starševstvo, družina, šolstvo in vzgojne vede.
- Sledi pridelovanje in predelovanje vsega potrebnega za preživetje. Sem sodijo kmetijstvo, industrija in trgovina, turizem in gostinstvo, skratka vse, kar je posvečeno hrani, stanovanju, obleki, počitku in razvedrilu.
- Naslednje veliko področje je občestvovanje, delo za skupnost in razmerja med ljudmi. Človek mora velik del svoje energije posvetiti zakonu in prijateljem, sosedom in sorodnikom, družbi in smiselnemu političnemu delovanju, ter ohranjanju in dopolnjevanju zaklada zgodovinskih izkušenj.
- Nadalje gre človeška energija za zdravljenje ozdravljivih obolenj, za reševanje rešljivih težav in stisk, za popravljanje napak in krivde. Sem sodijo zdravstveno, socialno in podobne smeri delovanja.
- Človeška energija je tudi za to, da prenaša nerešljive tegobe in neozdravljive motnje ter tudi v tem odkrije smisel.
- Končno ima človek svojo energijo zato, da modro usmerja vso svojo energijo. Je duhovno bitje in mora gojitvi svoje duhovne razsežnosti posvetiti posebno skrb. Ko je sonce najvišje, meri zemeljsko in nebeško dalj - vsa spoznanja o resničnosti in o sebi zaokroža v celosten svetovni nazor, kjer ima vse svoje ustrezno mesto in smiselno vrednost, tudi zadnji temelj resničnosti in zadnje obzorje vsega razvoja.

Ko človek vso svojo energijo usmerja v naloge na teh področjih, se razvija in uresničuje, doživlja samopotrditev in postaja zdravo samozavesten, skratka: je srečen, kolikor je najbolj mogoče. Kakor vsaka energija, je tudi človeška vsa namenjena opravljanju dela. Če električni generator proizvaja elektriko, pa bi je nihče nikjer ne porabljal, jo je nujno z ozemljitvijo odvajati na nekoristen način v zemljo, kajti če bi se generator s svojo energijo hotel posvečati le samemu sebi, bo pregorel. Človek je pri uporabi naravne energije moder gospodar, pri svoji lastni pa velikokrat ne: čim bolj izrecno skrbi zase, za svoje zadovoljstvo, samouresničenje, samozavest, samospoštovanje in srečo, tem dalj je od vsega tega in tem bliže nevarnosti, da bo "pregorel".

Posvečanje odraslega človeka samemu sebi, da bi bil srečen, je kakor stara pravda za oslovo senco, ki jo hoče na vsak način imeti, potem ko je osla lahkomiselno prodal ali pa se z njim postavil na temačen kraj, kjer ga nebeško sonce ne more obsevati. V puščavski pripeki življenja se lahko ohladi v oslovi senci, kdor osla goji, za senco sreče se mu sploh ni treba posebej truditi.

Ta spoznanja poudarja in razvija med sodobnimi psihologi V. E. Frankl. Pri tem povzema zgodovinsko izkušnjo človeštva, da človek uspeva le, če odkriva svoje življenjske naloge v resničnosti, propada pa, če si postavlja cilje samovoljno in ločeno od celotne resničnosti. Resničnost namreč postavlja pred človeka naloge in je zanj izziv, medtem ko ima njegovo življenje značaj spoznavanja nalog in ustvarjalnih odgovorov.
Za konkretnimi nalogami so vrednote, te pa vlečejo same s svojo objektivno vrednostjo, zato je človekova energija po naravi usmerjena navzven, ne sama nase. Človek uresničuje samega sebe samo, če se usmeri na nekoga in na nekaj, kar je njegova vest odkrila kot smisel. Ko se posveča temu, presega sam sebe, s tem pa se uresničuje sam kot človek in kulturno dograjuje resničnost.

Sicer pa vsa resničnost, zlasti živa, kaže pravi vzgon v smeri celovitega razvoja. Moč življenjskega vzgona sem doživel v študentovskih letih. V ulici, kjer sem stanoval, so proti koncu zime asfaltirali pločnike. Pozno spomladi pa sem opazil, da so tu in tam na pločniku nastajale bule, ki so nekaj časa rasle, nato pa razpokale. Skoznje je začel poganjati regrat. Bil sem navdušen nad močjo življenja pod težo mrkega asfalta. Prepustil sem se temu čudovitemu dejstvu, in ob diapozitivih, ki sem jih tam napravil, smo se tudi skupno v meditativni skupini učili brati globoke skrivnosti resničnosti.

Življenjski vzgon deluje v vsem živem svetu samodejno. NIč se mu ne more ustaviti. Tako deluje tudi pri človeku. Biološko se kaže v širjenju človeške vrste, pri posamezniku v njegovi rasti, v imunsko obrambnem sistemu proti boleznim ter v obnovitvenih zmožnostih za zdravljenje in celjenje. Nič manjši ni vzgon na duševnem področju, tam se kaže v otrokovi radovednosti in v znanstvenikovi vedoželjnosti, v ustvarjalnih povezavah in v zaljubljenosti, pa tudi v psihičnih obrambnih mehanizmih. Izvirno človeški pa je duhovni vzgon z vestjo in s kljubovalno močjo duha.
Poleg življenjskega vzgona, ki človeka in človeštvo usmerja v rast, pa spremlja človeka tudi nasprotna smer: beg pred življenjem v samozadostno uživaštvo in osamevanje ter beg od življenja v tisoče vrst omamljanja in samorazdiralnosti. Ta smer je posebej človeška, kjer se kaže kot neodgovornost, otopevanje vesti, odrivanje svoje krivde in predaja tragiki, da ga razjeda, namesto, da bi se tudi po njej plemenitil in počlovečeval.

Toda človek je tako v celoti človeški in zato daleč od čiste biološke narave, da tudi duševna in telesna raven poznata svoj lastni antivzgon življenju, ki v konkretnem primeru ni povezan z osebnim delovanjem. Na telesnem področju so take alergije, ko se telo z vso močjo brani pred neškodljivim cvetnim prahom ali celo pred potrebno hrano, na duševnem področju pa patološki obrambni mehanizmi, ki prikrivajo in opravičujejo razdiralnost omamljanja pred lastno zavestjo in okolico.

Tako je človek tudi mejno in nihajoče bitje med rastjo in propadanjem, pač glede na to, v katero smer gre njegova življenjska energija.
Če rečemo, da je človek nihajoče bitje, to pomeni, da nobena smer pri njem nikoli ni dokončno zapečatena. Iz lepega življenjskega razvoja se lahko obrne v propadanje, zdrav človek lahko zboli; toda tudi bolan ozdravi in hudoben se lahko spreobrne v plemenitega. Tudi za ozdravljanje ima vdelane vse potrebne sile že v svojem organizmu, tudi v duševnosti in v duhovnih zmožnostih, tako da visoko razvita metodologija zdravstva, vzgojeslovja in duhovnega poglabljanja le modro gradi na njih.

Shematično bi lahko prikazali potek, po katerem se učlovečujemo, v treh točkah:

1. gradivo, ki ga imamo na voljo, so prirojene ali dedne lastnosti, zakonitosti v naravi ter gmotne in socialne okoliščine, ki v njih živimo,
2. orodje, s katerim to gradivo vdelujemo v svoje človekovanje, so vse naše zmožnosti.
3. spoznavanje načrta, izbira gradiva in orodja ter vodstvo za njegovo izvirno izvedbo pa je duhovna oseba.

Glede gradiva moramo poudariti, da sta veliko obilje in veliko pomanjkanje enako nevarna. Največ ljudi odpoveduje pri učlovečevanju, če jim je vse "postlano z rožicami" ali če imajo zelo slabe možnosti, tako da sta obe skrajnosti statistično veliko bolj ogroženi. Poudarjam, da je to le statistično dejstvo, ne pa bivanjska zakonitost, kajti zelo dobre okoliščine so same po sebi boljša možnost od srednjih, toda ljudje se v njih pogosto uspavajo in zanemarijo, potem pa se začne uresničevati latinski pregovor, da najboljše, ko se pokvari, postane najslabše.

Zato ni čudno, da so ljudje že od nekdaj molili: "Prevelikega bogastva in prevelike revščine, reši nas, o Bog." Samo po sebi tudi ni nujno da se človek v zelo slabih okoliščinah slabše učloveči; to je veliko težje, in nad najhujšimi prepadi mnogim spodrsne, toda dejstva kažejo, da cveto na najbolj previsnih skalah najlepše planike.

V. E. Frankl poudarja, da je človekova naloga razvijati se v bitje, ki je zmožno uživati, delati in trpeti. Vse troje pa se združuje v eno samo zmožnost ljubiti. Razvoj teh zmožnosti je srčika vsake vzgoje in zdravljenja. Tudi številne vrste psihoterapije naj bi človeku pomagale, da te zmožnosti vzpostavi, če je v odraslosti ostal brez njih. Frankl dodaja, da se je na žalost večina psihoterapevtskih smeri omejila samo na eno ali drugo od njih. Ali pa jih pojmuje preozko. Tako ob koncu stoletja ostaja na stotine psihoterapevtskih tehnik, ki ogromno vedo o človeku, nemočnih pred njegovo stisko in nezmožnostjo za življenje. Ljudje pa se množično obračajo k njim po strokovno pomoč, saj je v razvitem svetu verjetno toliko ljudi v duševnih stiskah kakor nikdar prej.

Tako človek razvitega sveta zadnja leta hlastavo išče predvsem duhovno oporo. Skuša si pomagati z velikimi duhovnimi izkušnjami Vzhoda. V svoji zmedenosti skupaj z umazano vodo meče proč tudi zdravega otroka, ki ga je rodil in vzredil sam v zahodni kulturi, tako da se v svoji duhovni suši na videz duhovno prizadeva, v resnici pa se oprijemlje samoprevare praznoverja, okultizma in magije. Tudi socialna in zdravstvena strokovna pomoč je čedalje manj celostno človeška, zato zadnje desetletje v razvitem svetu naglo nastajajo skupine za samopomoč, ki v povezavi z delno strokovno pomočjo res uspešno pomagajo ljudem živeti zdravo, usklajevati medčloveške odnose in se duhovno poglabljati.

Dajmo duhu polet

Večina nas je dandanes avtomobilskih voznikov, drugi pa se ob voznikih vozijo, kar je enako tvegano in enako koristno. Kaj mora narediti voznik, da bo pripeljal čim bolje na cilj?

1. Vedeti mora kam je namenjen
2. Poznati mora sebe, svoje vozniške zmožnosti in slabosti, svoje trenutno počutje, ali je utrujen, zaspan, razigran. Prav tako mora poznati svoje vozilo, kolikšno moč ima za pospešek pri prehitevanju, kako dobre zavore in gume, ali je v njem dovolj goriva in olja.
3. Poznati mora ceste in poti do cilja

Človek je voznik na poti življenja. Z njim so v vozilu sopotniki - njegovi najbližji, posredno pa vsi ljudje sedanjosti in prihodnosti. Na potovanju je na tisoče nespremenljivih dejstev, od njegovih prirojenih zmožnosti in vse njegove preteklosti preko okoliščin v okolju do svobodnih odločitev njegovih sopotnikov. Edino, kar je res vsak trenutek njemu na voljo, da si zboljša kakovost vožnje na življenjski poti, je njegovo osebno in svobodno duhovno delovanje, kakor smo ga opisali v prejšnjem poglavju: spoznavanje različnih možnosti, odločitev po vesti za najbolj smiselno, ter njeno udejanjenje. Duhovna zmožnost upravlja z vso življenjsko energijo, je kakor volan v rokah voznika, in noga, ki lahko pritisne na zavoro ali doda plin. Od vseh človekovih zmožnosti lahko le "duh veje, koder hoče".

Koliko se trudijo ljudje, da si zgradijo hišo ali kupijo stanovanje! In vendar je stanovanje le embalaža, vsebina v njej pa so ljudje in njihovi medsebojni odnosi. Je mar kje na svetu kako modro podjetje, ki bi bolj skrbelo za embalažo kakor za izdelke v njih? Človek pa, se zdi, pogosto dela tako, saj svoj duhovni razvoj pušča vnemar. Je kakor mladostnik brez izpita za volanom v križiščih neznanega velemesta, pri tem pa sploh ne ve, kam naj bi šel.

Vse, kar človek lahko naredi za svoje varno in uspešno življenjsko potovanje in za svoje sopotnike, je to, kar smo zapisali v naslov: da svojemu duhu da polet.

Praktično to pomeni:

1. Ostriti svojo pozornost ali duhovno odprtost, da bi v sleherni situaciji odkrili čim boljše možnosti. Človek ne more ničemur dati smisla, lahko ga le odkriva v resničnosti, če je pozoren in odprtega duha. Človek ni vladar resničnosti, da bi ji zapovedoval red, ampak njen sogovornik, ki lahko zve, kaj je vredno, in ji odgovori z darilom svojega prispevka. Če se dovolj poglablja vanjo, če pošteno premišlja, se vse življenje izobražuje in izpopolnjuje, če upošteva izkušnje drugih in se posvetuje z njimi, mu resničnost odkriva čedalje več možnosti tudi tam, kjer ošaben površnež ne vidi nič dobrega.
2. Gojiti svojo vest. Čut za presojanje med smiselnimi in nesmiselnimi možnostmi je temeljna človekova duhovna zmožnost. Je prirojena in neuničljiva, kakor je prirojeno in neuničljivo vse duhovno. Razraste se, vzcvete in začne roditi šele v mladostništvu, ko je toplota človekove duševne in občestvene zrelosti zadostna. Pozneje jo človek lahko zanemari, da jo do nespoznavnosti zarasteta trnje in osat, pa tudi hude duševne bolezni jo lahko pridušijo. Na tihi glas vesti v dnu srca je treba biti pozoren ob vsaki odločitvi. Radost zasluge in bridkost kesanja ob krivdi sta kakor gnojilo in motika, s katerima obdelujemo svoj duhovni vrt, da na njem raste vest naravnost kvišku.
3. Krepiti svojo voljo in dobre odločitve. Duhovna moč nikomur ne pade z neba. Vsak je pod kožo krvav: nesmiselne želje in kvarni vplivi okolja ga mamijo v lagodno ždenje za lastnim zapečkom. Vest pa vedno kaže ven iz sebe, češ, naloži svojo življenjsko energijo tudi v tej situaciji rentabilno: za nekoga ali za nekaj, kar bo ostalo za zmeraj vredno. Duhovno moč krepimo na isti način kakor telesno: z vajo. Vsaka dobra odločitev je vaja za naslednjo dobro odločitev.
4. Udejanjati dobre odločitve. Za kar se človek po vesti odloči, to mora brez obotavljanja udejanjiti. Omahovanje in večno pretehtavanje vodi v težke življenjske zagate. Človek se je bil pri svoji odločitvi seveda lahko zmotil, toda ko jo uresničuje, hitro opazi napako; pozorno se poglobi v situacijo, se odloči za boljšo možnost in jo uresniči. Poštenjak se ne more nikdar usodno zmotiti.
Redna skrb za ta štiri področja duhovnega delovanja je duhovna higiena.

Učimo se iz zgodovinske izkušnje in jo dopolnjujmo

Živeti v zgodovini pomeni doživljati in napolnjevati čas. Stari Grki so imeli dve besedi za pojem časa: hronos so rekli času, ki teče enakomerno in je neoseben (odtod tujki kroničen in kronološki), medtem ko so ugodnemu trenutku ali času, ki ga človek osebno doživlja kot pomembnega, rekli kairos. V njihovi mitologiji je bil Kairos vabljivi bog srečnega trenutka, medtem ko je bil bog Kronos, Zeusov oče, tragično vpet v kruto usodo neosebnega dogajanja.

Med pojmoma za čas je temeljna razlika. Kronološki čas je točen, velja za stroje in robote enako, kot za vse ljudi. Kakorkoli radi prisluhnemo napovedi časa in skrbimo za točnost svoje ure, je prazen in zlahka postane smrtno dolgo-časen. šele če se dogodki - tisti veliki in tisti vsakdanji, rutinski - precedijo skozi človekovo zavest kot osebno doživetje in izkušnja, postanejo za nas pomembni trenutki, nepozabni, odločilni, težki, tragični, srečni, odrešilni trenutki..., skratka moji trenutki, ki jih doživljam, zavestno oblikujem in negujem, ter zanje osebno odgovarjam.
Frankl posveča v svoji psihologiji pojmovanju časa veliko pozornost. Pri tem se zlasti naslanja na eksistencialistične mislece. Sedanji trenutek je kakor tenka pregrada na reki časa, ki teče iz prihodnosti v preteklost. Prihodnost še ni dejstvo, ampak neskončna množica možnosti. Ko se možnosti približujejo sedanjemu trenutku, se njihov pritisk - kakor pred jezom - gosti v nekak "smrtni strah pred večnim ničem" (horror vacui), kajti med vsemi se vsak trenutek lahko udejanji le ena sama. To si lahko ponazorimo v prispodobi začetka novega življenja, kjer se ponuja na milijone semenčic, jajčece pa oplodi ena sama. Možnost, ki se na pregradi sedanjosti uresniči, postane za vekomaj trdno dejstvo, ki gre v neuničljive shrambe preteklosti, vse druge pa postanejo čisti nič. Nič - to je dvoje: možnosti, ki se niso uresničile, in vse tisto, kar sploh ni mogoče; nič je na primer možnost, da bi bilo včeraj sijalo sonce, ker je v resnici deževalo, in nič je okrogel kvadrat, ker ni mogoč.

Franklu je ta prikaz časa pomemben iz dveh razlogov.

1. Iz prihodnosti pritekajo v človekovo sedanjost številne možnosti. Človek sam kot duhovno bitje odloča, katere bo udejanjil in katere prepustil niču. Koliko pa osebno odloča, tudi osebno odgovarja. Vsak njegov zavestni trenutek je torej karios, ugodna naložba za smiselno naložbo življenjske energije, pa tudi usodna priložnost za nesmiselno škodo sebi in drugim. To je poznala tudi naša ljudska modrost, ki jo je rada ponavljala moja mati:

"Minuta, ki je minila, se ne bo povrnila, kar časa zamudiš, na veke ga izgubiš."

2. Vse, kar je človek udejanjil, je šlo v preteklost in je tam shranjeno kot neuničljivo dejstvo. Tako je ob spočetju pred človekom vse življenje; ves čas, ki ga ima pred sabo, so same možnosti. Nato se vse življenje manjša zaloga njegovih možnosti in krajša čas, veča pa se kup njegovih uresničenih dejanj. Ob smrti nima več nobene možnosti in nič časa, zato pa dokončno na varnem vse dobro, ki ga je udejanjil v življenju. Ob smrti dobesedno nimamo več življenja, ampak postanemo uresničeno življenje.

Če smo rekli, da so vse misli in dejanja, ki smo jih uresničili, šle v neuničljive shrambe preteklosti kot večno dejstvo, je to na videz kruta brezosebna usoda. Tako v resnici tudi je, kajti preteklost ni več v naših rokah, da bi jo spreminjali. Lepa in grda doživetja, dobra in slaba dejanja so enako postala nepreklicno dejstvo, ki ga nihče ne more v ničemer spremeniti. Seveda je človek kot osebno bitje za vse svoje odločitve odgovoren. Ker pa se odloča, dokler je živ, zanj preteklost ni usodna, kajti prav uresničena dejstva, tudi slaba in tragična med njimi, so mu najboljše ogledalo pri izbiranju smiselnih možnosti v sedanjem trenutku.

Poznejše dobre odločitve, ki jih naredimo na temelju prejšnjih slabih, sicer ne izničijo slabih dejstev v shrambah preteklosti, jih pa "prekrijejo" in "odkupijo", tako da človek do konca življenja vedno lahko doseže "pozitivno bilanco", če le hoče. Prav to je pomen zgodovinskega spomina, ki je eden od poglavitnih vidikov zgodovinske izkušnje.

Zgodovinsko izkušnjo sestavljajo vse izkušnje človeštva, zlasti vrhunske, ki so se na kakršen koli način opredmetile v človeško zgodovino. Vse napisano, naslikano, izklesano, izrezljano, zgrajeno, vse bogastvo pripovednega izročila; šeg, navad, vsa izkušnja razvoja, vpisana v "arhetipsko" predzavest, vse to je zgodovinska izkušnja. Nekaj tega zaklada oživi in uporabi posamezna kultura, narod, skupina, nekaj čisto malega posamezni človek. Zgodovinska izkušnja je torej vseobsežna, obsega vso kulturo.

Razvijajmo duševnost

Duševno delovanje je pri človeku to, kar so v sodobni televizijski mreži snemalne kamere, televizijski oddajniki, arhivi posnetkov, antene in naši predvajalniki po domovih.

V prvem poglavju smo rekli, da spadajo k človekovi duševni aparaturi zlasti tele zmožnosti: zaznavanje zunanjega sveta in svojega lastnega stanja, čustvena razpoloženja v vseh številnih odtenkih, razumska predelava in urejanje podatkov, spomin, prirojen temperament, značajske in druge zmožnosti, vedenje in ravnanje z vso pestrostjo podzavestnega dogajanja, zavednega in rutinsko utirjenega delovanja. vse to in podobno ima človek na voljo, da se razvija in človekuje kot osebno, duhovno, občestveno, kulturno in zgodovinsko ter religiozno bitje.
Celotna duševna "aparatura" služi telesu za preživetje, duh pa se le po njej izraža in deluje v resničnosti. Poleg tega pa je duševnost tudi orodje za obrambo telesa in duha pred nevarnostmi, če pa je eden ali drugi od njiju prizadet, tudi kot "domača bolnišnica". Sicer pa so vse človeške zmožnosti nedeljiva celota.

Srčika osebne skrbi za duševni razvoj v odrasli dobi je izražena v znanem reklu grškega preročišča v Delfih: "Spoznaj samega sebe!" Pravzaprav moramo reči:

"Spoznavaj samega sebe!",

kajti človek je razvojno bitje, ki se vse življenje spreminja, zato se mora tudi vedno znova spoznavati. V tisoč različnih situacijah mora človek samega sebe videti, pa še vedno se ne pozna v svojem zadnjem dnu, kjer ostaja sam sebi in vsem ljudem nedojemljiva skrivnost. vedno globlje zavestno spoznavanje samega sebe proti temu dnu pa je skrivnost vsega duševnega in duhovnega napredka.

Krepimo telo

Redna skrb za zdravo, vitko, čilo, kleno, močno, spretno, utrjeno in lepo telo je človekova moralna dolžnost, saj je telo neposredno "ohišje za duševno aparaturo", vse skupaj pa posoda duha, medsebojnih odnosov in kulture. Pri tem je pomembno:

1. Za svoje telo moramo skrbeti redno in celostno. Vsak človek mora sprejeti svoje telo, kakršno je, in ga negovati; bolj zdrav bolj zdravo, bolan bolno, invalid invalidno. Zato velja za vse rimski pregovor:
Zdrav duh v zdravem telesu, vendar za vsakogar do tiste mere, do katere lahko s svojo skrbjo smiselno ohranja in goji svoje telo.
2. Pri gojitvi svojega telesa ne pretiravajmo. Uravnovešena skrb za telo pravilno razporedi svojo življenjsko energijo na vse svoje razsežnosti, vsem skupaj pa toliko, kolikor je potrebujejo, da lahko opravljajo svoje življenjske naloge. Nesmiselno je skrbeti za zdravje tako, da je človek od te skrbi bolan. In to se danes dogaja zelo pogosto. Tudi pretirana skrb za snago, red in lepoto lahko vzame človeku preveč energije. Če gre preveč pozornosti in življenjske energije za manj pomembno, je ostane manj za pomembnejše.
3. Glavna telesna skrb odraslih ljudi je tudi rojevanje otrok, oskrbovanje bolnikov, invalidov ter nemočnih starcev. Spočeti in roditi novega človeka je prva naravna dolžnost, starši neposredno dajo in negujejo predvsem telo, dokler ne odraste, medtem ko je duševna dednost že bolj večstranska, duh pa je sploh pri vsakem enkraten in izviren. Podobno telesno nemočni so tudi bolniki, invalidi in starčki; nekateri so pri tem še duševno bolni, da so kot večni otroci, drugi pa imajo nadvse bistro duševnost in prediren duh, zato potrebujejo le telesno pomoč. Ob teh so zdravi neposredno deležni velikih spoznanj in človeških izkušenj.

Toda tudi skrb za popolnoma nemočne dojenčke, slaboumne in umirajoče se človeku vrača kot velika naložba, tako da svoje življenjske energije v danih okoliščinah ne bi mogel posvetiti ničemur približno enakovrednemu. Vsako govorjenje o "pomoči za humano smrt" tistim, ki "ne živijo človeka vrednega življenja", je hudodelsko; sodobno "strokovno" nič manj, kakor je bilo ideološko nacistično, ki je to tudi grozovito izpeljalo s pobojem vseh duševno bolnih in manjvrednih.

Kdor se začne spogledovati z zamislimi o evtanaziji in o nezaželenosti živega človeka na katerikoli točki med spočetjem in naravno smrtjo, svoje logike ne more odmejiti od nobenega rasističnega, ideološkega ali kakršnega koli nasilnega odrekanja življenja, "drugim"; če pa kdo to odeva pod naličje strokovnih utemeljitev ali humanih prizadevanj, je v hudi zmoti ali hudoben.

4. S posebno pozornostjo moramo skrbeti za zdravje, razvijanje in odprtost čutil. Oči, ušesa nos, jezik, koža in druga čutila so naša okna, skoznje prihaja svetloba resničnosti v nas; so naše antene, po katerih sprejemamo vsa sporočila o resničnosti. Pozornost čutil na resnico o svetu okoli nas, na njegovo lepoto, na soljudi, njihove besede in čustva, na čudovitost celotne resničnosti, ki preseva skozi dejstva..., ta pozornost, radovednost in odprtost je prvi korak do znanja, do občutkov, do doživljanja.

5. Sem sodi tudi skrb za obleko in za primerno topel življenjski prostor, in sicer bivalni prostor za spanje in vsakdanje življenje, delovni prostor, kjer preživimo pol budnega časa, pa ureditev kraja, saj prav stavbe med vsemi kulturnimi stvaritvami najbolj neposredno in najmočneje vplivajo na človeški duh in na medčloveško sožitje. Posebno mesto imajo praznični prostori: v hiši ali stanovanju dnevna soba, v kraju pa cerkve, gledališča in druge javne kulturne stavbe, spomeniki, lepi mostovi in podobne.

Te prostore je najbolj prežel človekov ustvarjalni duh, da bi se v njihovem zavetju tudi bolj duhovno napajal.

(Odlomki iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 1.)

(Članek je bil objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)


Ključne besede: Jože Ramovš  antropohigiena  osebnostna rast  psihologija  samopomoč  samopodoba  Viktor Emanuel Frankl  Sto domačih zdravil za dušo in telo 



Priročnik o aroniji, rastlini, ki je zdravilna, okusna in predstavlja lep okras vsakega vrta.
Morda boste prav vi iztrgali iz stoletij pozabe košček zemlje in vdahnili življenje novemu keltskemu vrtu ...
Vse okoliščine, 'usoda' in 'sreča' so zunanje in če jih človek ne more vedno spremeniti, jih lahko vedno premaga.
Le kaj se je zgodilo? Dragi mladi bralec, več ti bo povedala kar tale mala zgodbica ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Gram časa je gram zlata. A z gramom zlata ne moremo kupiti grama časa.

(Kitajski pregovor)