Natisnite    Pošljite prijatelju

Delovanje Katarov

V štiridesetih letih dvajsetega stoletja je zgodovinska raziskava, zahvaljujoč še predvsem Arnoju Borstu, Jeanu Duvernoyu in Renéju Nelliu, vidno poglobila spoznanje o nauku katarov in ga celo v veliki meri modificirala, pri čemer je za pomoč v ospredje postavila neznane ali do takrat neuporabljene vire.

Čeprav niso razrešili skrivnosti njegovega izvora, se danes na katarstvo ne gleda več kot na neposredno dediščino različnih heretičnih sekt, kot so paulikani ali messealiei perzijskega manihejstva. To, da se nauk katarov v določenih točkah ujema z religijo Manija, še vedno ne dokazuje, da je iz nje tudi izšel. Slovar slikovnega jezika in mitov je pojmovno vesolje katarskih besedil in je v osnovi različen od manijskih spisov. Poleg tega izhajajo določeni osnovnoverski zakoni katarstva še iz časov pred Manijem. Verjetno so jih povzeli iz gnostičnih virov. Rdeča nit je ideja o dveh nasprotujočih si principih stvarjenja; o eni duši, ki ni dejanje stvarjenja in je kot del božje substance izpostavljena v slabi svet, kjer je jetnica materije in časa, tako da je pozabila svojo pravo bit.

Odrešitev dosežemo le skozi iniciacijo s spoznanjem razsvetlitve. Namesto zasledovanja hipotetične povezave se raziskovanje danes obrača k določenemu toku prakrščanstva.

Sodobne raziskave so tudi praktično dokazale, da sta bolgarsko in bosansko bogomilstvo 11. st. ter katarstvo, ki je bilo poznano na zahodu od 12. do 14. st., isti veri. Mila in srcu prijetna vera se je hitro razširila in kmalu zajela osemdeset odstotkov prebivalstva J Francije. Katarsko gibanje se je tako okrepilo, da je bil v letu 1167 v Saint-Félix-de-Caraman vzhodno od Toulousu v južni Franciji sklican katarski koncil, na katerem so bili prisotni celo člani iz severne Francije, Lombardije in z Balkana.

Katari so sami sebe imenovali kristjani oziroma dobri kristjani. Verniki so popolne radi imenovali z imenom bonhomes, dobri ljudje in predvsem prijatelji boga. To je oznaka, ki je bila v Languedocu (južna Francija) v 13. st. pogosto uporabljena in je dobesedni prevod slovanskega bogomila. Ne glede na to, ali govorimo o bogomilih na Balkanu ali katarih na zahodu, imenujemo to dualistično cerkev "cerkev božjih prijateljev".

Ves trud katarov na njihovi poti misterijev se združi v en cilj, namreč biti deležni Grala. Gral je človekovo novo stanje biti, kar je cilj vsake šole misterijev. To novo stanje biti ni več odprto posvetnim vplivom in dobremu, temveč se obrne kakor čaša navzgor h kraljestvu popolnosti. Človek, ki se znajde v tem stanju biti, je istočasno sam Gral, ker lahko sprejme Kristusovo kri, moč neba, svetlobo odrešenja.

Notranja pot misterijev

Katari so se pojavili v svetu, ki ga je Cerkev do podrobnosti obvladala s predstavitvijo svojega nauka. Verjeli so v reinkarnacijo in priznavali žensko načelo. To so bili možje in žene, ki so v novem verovanju našli renesanso svojega duha, novo upanje in zatočišče pred nenehnimi pokorami, zapovedmi in drugimi obveznostmi, ki jih je nalagala rimska Cerkev.

Zavračali so kakršno koli obliko posvečenega ali uradnega posredništva med verujočim in Bogom ter niso priznavali cerkvene hierarhije. Priznavali so izključno spoznanje iz prve roke, torej neposredno notranje vedenje, versko in mistično izkušnjo, ki jo mora vsak človek doživeti sam.

To izkustvo so imenovali gnoza - spoznanje Boga, ki je nad vsako dogmo in naukom. Ker so imeli neposreden stik z Bogom, niso potrebovali duhovnikov, škofov in drugih cerkvenih oblastnikov in so zavračali oznanila, ki jih je učila uradna Cerkev.

Učitelji in pridigarji so bili preprosti ljudje, ki so po daljši dobi notranjega preobražanja postali  parfaits - popolni.  V času od nastanka katarskega gibanja v začetku 11. st. do njihovega uničenja v 14. st. je bilo v J Franciji znanih okoli 1000 popolnih.

Učenje so vršili na svojih domovih, v vaških skupnostih in na odprtem. Ker je pogorje Pirenejev, kjer je bilo to gibanje še posebno močno, polno naravnih votlin, so se preselili tudi vanje. V teh votlinah je temperatura poleti in pozimi okoli 13C˚, pogosto so v njih izvori pitne vode. Tu so imeli delavnice, kjer so opravljali ročna dela, jedilnico, shrambo, spalnice, služile so kot posvetitvena mesta …

Ob nedeljah so pred njimi imeli pridige za ljudi iz okoliških vasi. 


Posvetitveno mesto - Jama Betlehem

Po deželi so hodili skromno oblečeni in vedno v dvoje ter učili in zdravili. V vrečki okoli vratu so nosili Janezov evangelij, ki je po mnenju katarov vseboval najčistejšo poslanstvo misterijev. Med seboj so se pozdravljali s poljubom miru. Poznali so zdravilno moč mineralov in rastlin. Znani so jim bili položaji planetov in njihov vpliv na ljudi. Toda odločujoče ni bilo fizično zdravljenje drugih ljudi, temveč sporočilo svetlobe iz Grala, s pomočjo katere lahko ozdravi duša.

Popolni so opravljali različne poklice: bili so čevljarji, izdelovalci klobukov, usnjarji, krojači, sedlarji, lesarji, krošnjarji, poljedelci itd. Zelo pogosto tudi tkalci. V Languedocu so bili tudi popolni, ki so bili zdravniki. Zato so jih verni plemiči vzeli v službo. Kot učitelji, so poučevali tudi njihove otroke. Ženske so bile predilke, tkalke in predvsem šivilje.

Kot ljudje, ki so hrepeneli po uresničitvi lastne identitete v svetu Duha, so doživljali uradni cerkveni nauk kot prepreko za uresničitev tega hrepenenja. Vedeli so, da le izkušnja in zavest o najgloblji prisotnosti moči Duha v človeku lahko potešita njegovo potrebo po osvoboditvi. Vera, da so bili pred številnimi stoletji osvobojeni skozi božjega človeka, jih ni zadovoljila. Kristus se mora procesno roditi v vsakem posamezniku.

Tega niso razumeli kot razvoj morale, ki izhaja iz vere na proces osvobajanja, temveč kot spremembo eksistence. Izboljšan ne sme biti le naraven, zemeljski človek. Katari so stremeli k temu, da je njihova prava bit prevzela vodstvo nad posameznikovim življenjem. Pri tem je bil iz narave rojeni človek le orodje. Po tej poti misterijev se je lahko hodilo samo v lastni odgovornosti in polni zavesti ter iz lastne moči. Temu so sledile neprestane notranje preizkušnje. 

Katarska knjiga ritualov iz Okcitanije,  Janezov evangelij

Gledano v celoti, je Cerkev po izkušnjah katarov ves čas nagovarjala naravnega, zemeljskega človeka, mu obljubljala povezavo z osvoboditeljem in ga držala v veri v Boga, ki iz popolnega onostranstva vlada nad od njega ustvarjenim tostranstvom. V nasprotju s tem so katari menili, da se pravi človek v tostranstvu nahaja v ujetništvu, da stojijo delovanje, želje in misli naravno rojenega človeka kot prepreka pred pravim človekom in da je možna osvoboditev iz tega ujetništva le s preusmeritvijo na svet Duha. Vedno znova so katari dokazovali, da je v Novi zavezi zapisana pot misterijev. Novo zavezo so brali in razumeli kot prikaz praktične, notranje poti. Kristusova svetloba se mora roditi kot svetloba odrešitve v vsakem posamezniku.

Povzeto po knjigi avtorice Irene Jarc: »Duhovna dediščina katarov (katari ali čisti) in druge šole misterijev«.

Spletna stran: > http://www.info-servis.si/katari/