Duhovitost in poduhovljenost

12.04.2006 | Avtor: Marjetka Jeršek
Nesluten razmah tako imenovane novodobne duhovnosti v zadnjih desetih letih je prinesel številne spremembe na bolje. Energija pozornosti se je z materialne plati prelila tudi v duhovnost. Razgibana spiritualna dejavnost pa je ustvarila tudi skupine odvisnikov, ki v hlastanju za vedno novimi tehnikami morajo nenehno obiskovati delavnice, tečaje, terapije in seminarje s tega področja, da bi se počutili koristni, poduhovljeni in osmišljeni.
Brez nenehnega dovajanja vedno novih metod, meditacij in zunanjih »spiritualnih« impulzov se kaj hitro počutijo prazne in življenje se polagoma spet vrne na svoje stare tire.

Tehnike in delavnice pomagajo ljudem, ki si potem pomagajo sami. Naredile naj bi jih bolj svobodne in neodvisne, pogumne in samozavestne, zmožne krojiti smeri svoje usode.

Toda labilni ljudje brez zaupanja vase bodo venomer iskali nove in nove načine, da bodo v sebi lahko ohranjali lažni občutek stalne osebnostne rasti in duhovnega razvoja. Novi učitelji, zdravitelji, prerokovalci, polagalci rok, naravnalci kosti in koščic, jasnovidci in guruji si na njihovem seznamu sledijo kot po tekočem traku. V nobeni delavnici ne najdejo sredstva ali metode, ki bi se ju splačalo trajno in zadovoljivo uporabljati ter vanju povsem poglobiti.
Površno jo sicer obvladajo, potem pa ugotovijo, da najbrž ni tako dobra kot najnovejša, s pomočjo katere prijateljica ravnokar doživlja pravo razsvetljenje. Pri tem pa nemalokrat pozabimo, kako različni smo si med seboj, in tisto, kar neskončno prija sodelavcu v službi, zna nam celo škodovati. Vsakdo naj si na podlagi lastnih izkušenj, spoznanj in raziskovanj poišče tisto, kar z njim najbolj resonira.
Pot iskalcev se resda nikdar ne konča, lahko pa izčrpa njihove finančne zaloge, saj vsa ta duhovnost praviloma ni brezplačna. Pravzaprav je zanjo ponavdi treba odšteti mastne denarce, še zlasti, če je učitelj, ki jo reklamira pripotoval od drugod.

Nekateri duhovni učitelji, sekte in institucije zahtevajo popolno nekritično predanost svojih učencev ali pripadnikov. Popolna podložnost guruju je značilnost vzhodnjaških sistemov, zahodnjaški miselnosti pa je tovrstno občutenje nekoliko tuje. Zahodni mislec in iskalec bi rad ohranil svojo svobodno voljo, pa čeprav izvira iz njegovega osebnostnega jaza.

Duhovnežem, ki vsepovprek zagotavljajo, da je njihova tehnika najboljša, njihova pot edina prava in le njihovo znanje nekaj vredno, vsi drugi pa so zanič, se kaže v velikem loku izogniti. Tisti, ki blati svoje kolege in se povzdiguje nadnje, zagotovo ni na tako visoki stopnji duhovnosti, kot zatrjuje. Bolj zaupanja vreden se mi zdi tisti učitelj, ki mu niti na misel ne pride, da bi ga privrženci slepo častili kot nezmotljivega boga in poljubljali tla, po katerih hodi.

Takšne oblike izkazovanja privrženosti so bile bolj značilne za minulo dobo rib. Pravi učitelj bo spodbujal našo samostojnost in samozavest in nam bo pomagal, da si bomo naposled lahko pomagali sami. Svetoval nam bo, naj globoko v sebi poiščemo tisto, kar iščemo begajoč skozi številne delavnice, kajti življenje samo je nenehna brezplačna delavnica. Vsak človek, ki nam prekriža pot, ima sporočilo za nas. Vsakdo, ki ga srečamo, je naš učitelj. Tudi ko še ni bilo vseh mogočih delavnic za duhovno rast in meditativnih tečajev, so se ljudje razvijali in duhovno rasli. To je naraven proces, ki traja ves čas.

Resnični duhovni učitelj ve, da je poklican razumevati in pomagati, ne pa soditi, kritizirati, obtoževati in predpisovati. In, ker samega sebe, svoje osebnosti, ne jemlje preveč zares, ima tudi čudovit smisel za humor. Vsi veliki učitelji v zgodovini so se znali od srca nasmejati in sprožiti zdravilni smeh tudi pri svojih učencih.

S tem, ko so se znali pošaliti, včasih tudi na svoj račun, so ljudi razbremenili turobne resnosti, ki preprečuje ustvarjalnemu duhu polet v nove višave in z resnično duhovnostjo nima prav nič skupnega. Duhovneže njihova resnobnost in pretirana samopomembnost resno ovirata na duhovni poti. Energija radosti in humorja namreč izvira iz kronske čakre, ravno tako kot energiji duhovnosti in zdravljenja. Že Hermann Hesse je v Stepnem volku odkril: »Večnost je trenutek, ravno dovolj dolg za kako šalo.«

Kdo je bolj »duhoven«? Starejša gospa, ki redno hodi v cerkev ali cele dneve moli, meditira, bere duhovne knjige, svoj prosti čas pa preživlja z opravljanjem in obsojanjem znanke, ki je rodila nezakonskega otroka, ali prijateljice, ki vara moža in ima sina narkomana? Preprost fant, ki še nikoli ni slišal za kakšno meditacijo, a vsak dan prijazno poskrbi za ostarelo babico in pomaga sosedi nesti težke vrečke v četrto nadstropje?
Resnična duhovnost je kot čarni napoj, ki ga sestavljajo predvsem ljubezen srca, sočutje, odprtost, prijaznost, hvaležnost, strpnost, prijateljstvo, razumevanje, svetloba v očeh, v nasmehu, v vsaki izrečeni besedi in izraženi kretnji. Ne moremo se je naučiti, lahko pa jo odkrijemo v sebi.

• Zanimivo branje > Keltski vrt & >>> Knjige o ezoteriki

• Priporočljivo branje >>> Knjige o osebnostni rasti

Ključne besede: Marjetka Jeršek  duhovnost  farizejstvo  novodobna duhovnost  pozornost  pozitivne misli  religije  sočutje 


Tweet