Dvojnost žive dvojine

Dvojnost žive dvojine

03.08.2016 | Avtor: Nara Petrovič
"Vse bolj se zavedam, da je jezik več, kot je očitno na prvi pogled. Ne uporabljamo ga le za komuniciranje in mišljenje, na njem temelji tudi kakovost čutenja in čustvovanja. Jezik opredeljuje doživljanje sveta, določa načela konceptualiziranja stvarnosti. "
Kje so korenine civilizacije? Ko v Bangalorju listam po knjigi The Pride of India, je vse več kot jasno: tukaj nekje ... Ne vem. Morda ... Ko skozi okno pogledam na ulico, »več kot jasno« pogoltne gost smog.

Tam ima moj »morda« kar nekaj zaveznikov. Nepregledna množica ljudi v silovitem magnetnem polju, ki ga tvorijo stroga indijska kultura na eni strani in zahodnjaški materialistični ideali na drugi, živi shizofreno življenje.

Kultura so ženske v sarijih, včasih kak moški v belem, ostro razmejene vloge obeh spolov, obedovanje z desno roko, umivanje zadnjice z levo, trije obroki riža in pikantne omake na dan, petje manter, obiskovanje templjev, nekaj obredov in praznikov na leto ...; zahodni materializem so milijoni vozil na ulicah, mobitel v skoraj vsaki roki, napol gole ženske v časopisih, sodobne TV reklame za vse od pralnega praška in cementa do zavarovalnic in bank ter sodobnih kopališč in nakupovalnih centrov, (cenzurirani) poljubi v indijskih filmih, sanje o denarju in bogastvu. American dream nedvomno postaja tudi Indian dream, kultura gor ali dol.

Ja, Ponos Indije je res zanimiva zbirka zgodovinskih dejstev, na žalost pa ta dejstva bolj napihujejo shizofren ponos Indijcev kot koristijo dejanski blaginji te velikanske države. Kaj mi koristi pradedkovo bogastvo, če sta ga dedek in oče že zdavnaj zakockala? Kaj imam od hvaljenja z odkritji davnih matematikov, fizikov, astronomov, filozofov, ko so danes njihova odkritja le obrisi na ruševinah starih templjev? Pa so bila njihova odkritja res tako spektakularna?
The Pride of India utemeljuje, da so bila:

Indijski matematiki so bojda že davno pred zahodnimi matematiki odkrili večino zakonitosti, od Pitagorovega izreka do metod za izračunavanje niza decimalnih mest števila π; v sanskrtu so uporabljali posebna imena za vsako desetiško vrednost od 10 na prvo do 10 na sedemnajsto (daša, šatam, sahasram, ajutam, lakšam, nijutam, koti, arbudam, vrndam, kharva, nikharva, šankha, padma, sagara, antyam, madhyam, parardham), znanje je segalo vse od preproste aritmetike do kompleksne geometrije, kombinatorike in zelo abstraktne matematike; astronomi so se zavedali razdalj med planeti, okroglosti Zemlje, krožnic planetov okoli Sonca, točne dolžine sončnega dneva in leta, v Vedah je precej natančno navedena celo hitrost svetlobe; najdeni so starodavni medicinski pripomočki, ki so jih zdravniki uporabljali pri operacijskih posegih; v vedski civilizaciji so poznali znanje o elektriki, celo izdelovali preproste baterije, delali so poskuse s kemikalijami; večino arhitekture so uničili muslimanski osvajalci, toda iz preostalih sledi je razvidno, da je bila veličastna; upanišadski filozofi so že pred Jezusom Kristusom, celo pred Sokratom, razčlenili praktično vse, kar je zahodna filozofija začela premlevati šele v zadnjih nekaj stoletjih.

Skratka Indija je zibelka znanja, toda s krščanstvom in zahodnjaško miselnostjo zaznamovano človeštvo temu znanju ne priznava realne vrednosti, piše med vrsticami v Ponosu Indije. Še sami Indijci ne vedo, kakšno bogastvo so imeli njihovi pradedki, ne zavedajo se njihove neverjetne genialnosti.

Najbolj posebna pri vsej tej dediščini je znanost o jeziku, sanskrtu. Že v 6. st. pr. n. št. je Panini tako natančno sistematiziral sanskrtsko slovnico, da so bili prvi zahodni jezikoslovci, ki so se srečali z njo, naravnost osupli. Z njegovim delom se ne more primerjati nobena sodobna slovnica v drugih jezikih, da o tistih starejših ne govorimo. Nalogo mu je lajšala struktura sanskrta, ki je po merilih današnjih jezikov matematično natančna; sanskrt je sicer zelo kompleksen jezik, pa vendar je Panini popolnoma vso slovnico strnil v slabih štiri tisoč kompaktnih pravil (suter), ki bi jih danes lahko natisnili v le nekaj strani debeli knjižici. Če k slovnici dodamo prav tako zelo kompakten slovar Amara-košo, ki je, mimogrede rečeno, še starejšega izvora, imamo pred seboj kalček in seme sanskrta. Ko to seme vzkali, se razveja v tako obilje jezikovnih oblik, besednega zaklada, izvirnosti, prilagodljivosti ... da so se prvi zahodni jezikoslovci sanskrta upravičeno ustrašili. Videli so, da v marsičem prekaša praktično vse druge jezike.

Da ne ostanem pri suhih presežnikih iz knjige, navajam še nekaj oprijemljivejših podatkov:

Dober pisatelj pri svojem pisanju morda uporablja deset ali petnajst tisoč besed. V vseh Shakespearjevih delih so bojda našteli devetindvajset tisoč besed. V sanskrtu jih poznavalec lahko sestavi pol milijona, po nekaterih izračunih pa je zgornja meja šele nekje pri dveh in pol milijonih. Vse iz osnovnih devetsto glagolskih korenov, dvajset predpon, končnic za vse čase, nekaj deset pripon ... in ob pomoči izjemne fleksibilnosti jezika. Še bolj fascinantno je dejstvo, da bi večino tako sestavljenih besed brez večjih težav razumel tudi precej manj učen poslušalec oz. bralec, saj mu pomena besede ne bi bilo težko razbrati iz sestavnih delov. No, seveda bi pri mnogih besedah vendarle potreboval razlago ali slovar, toda sestava jezika bi mu ne glede na to omogočala zelo hitro, sistematično in relativno preprosto učenje.
Kljub temu je strah pred sanskrtom in njegovo kompleksnostjo v praksi še vedno močnejši od nacionalnega ponosa, zato se ga ljudje učijo z zadržki in predsodki. Čeprav na tem božanskem jeziku temeljijo vsi indijski jeziki, čeprav sedemdeset odstotkov besednega zaklada v vseh severnoindijskih jezikih (in nekaj manj v južnoindijskih) zelo očitno izvira iz sanskrta, čeprav je bil sanskrt tisočletja tudi pogovorni jezik, ki je združeval vse narode na podkontinentu, je težavnost sanskrta v Indiji pregovorna. Vsi se bojijo slovnice, neštetih oblik, ki so bolj zapletene kot tiste v latinščini, še najbolj pa dvojine.

* * *
Sedim v pisarni organizacije »Samskrita Bharati«, ki po Indiji širi pogovorni sanskrt, in se pogovarjam z ustanoviteljem Džanardano ter še enim od najzgodnejših članov Vasuvadžem. Pogovarjamo se v sanskrtu, prepletenem z angleškimi besedami, ker je moj sanskrtski besedni zaklad še preskromen. Pogovarjamo se o dvojini.

Čudita se, ko jima razlagam, da uporabljamo v slovenščini dvojino spontano, v vsakdanjem pogovoru ... »ko gresta dekleti na vrt (yadá bálike vátikam gacchataha), ko čebeli pristaneta na cvetlici (yadá bhramarau pušpe upavišataha), ko kupiva dva manga (yadá dvau amrau krinávaha), gledava dva ptiča (dvau khagau pašjávaha), pokličeva prijateljici: »Hej, pridita!« (sakhyau áhvajavaha: »Ahó, ágačhatám!«), ko njima govorim o podobnosti med našima dvema jezikoma (jadá aham tau asmákam dvajóho bhašajóho samánatvam vadámi).

DvojinaOpomba: V sanskrtu se besede pogosto končajo s pridihom, ki zveni kot mehka črka “h” za katero se na kratko ponovi predhodni samoglasnik. Namesto standardne transliteracije sem tukaj raje uprabil nadpisane manjše črke, ker jih je laže spontano pravilno prebrati. Podaljšane samoglasnike sem pisal z naglasom.

Ko me poslušata, nejeverno zmajujeta z glavo: »Kako, vendar! Oba aktivno govoriva sanskrt v vsakdanjem življenju že petindvajset let, pa vendar morava vsakič, ko želiva uporabiti dvojino, za trenutek pomisliti.« (Res se jima malce zatika. Najraje bi govorila le v svojem imenu, v ednini. Bi bilo laže ... a tako dobro spodbudo za pogovor v dvojini, kot sem jaz, je treba izkoristiti!)

Pa naj še kdo reče, da je slovenščina manjvredna! razmišljam v ozadju. Dvojino poznata le dva jezika na svetu. Sanskrt in slovenščina. Toda v sanskrtu (očitno) ni več tako spontano živa(hna) kot v slovenščini! Takoj, ko sem prišel v Bangalore, sem šel pobrskat po internetu, misleč, da bom sledi dvojine našel še v kakem drugem jeziku v indoevropski skupini, toda tisti ostanki, ki so še opazni v ukrajinščini in nekaterih drugih slovanskih jezikih, pravzaprav nimajo nič skupnega z dvojino. Zares je ohranjena le v slovenščini!

Povem jima, da ima slovenščina šest sklonov v treh številih in treh osebah – tako kot sanskrt (no, sanskrt pozna en sklon več, ablativ); da se tudi glagoli spregajo v vseh omenjenih oblikah, da je veliko besed neverjetno podobnih ... Takoj me zaprosita, naj za njihovo revijo napišem članek o tem.

* * *

In sem ga. Prevod v sanskrt je izšel v reviji Sambhašana sandeša, nekoliko okrnjena angleška različica pa v nedeljski izdaji bangalorskega dnevnega časopisa Herald Decan.

Kaj sem napisal? Začel sem pri številkah. Slovenščini in sanskrtu je sorodno že »obrnjeno« zaporedje enic in desetic, npr. enaintrideset (ekatrimšat), dvaintrideset (dvatrimšat) itn.; zelo podobnih si je tudi prvih nekaj številk: ena (eka), dve (dve), tri (trini), štiri (čatvari), pet (panča) šest (šat); prvi (prathama), drugi (dvitija), tretji (tritija), četrti (čaturthi); podobno je sklanjanje prvih štirih številk v vseh treh spolih – »ena« se sklanja le v ednini, »dve« v dvojini, »tri« in »štiri« le v množini, števila od pet naprej se sklanjajo enako v vseh treh spolih (le v množini, seveda).
Potem sem jezika primerjal po fonetičnosti. Pri mnogih jezikih, zlasti pri angleščini in francoščini, je najmanjša enota izgovarjave beseda, včasih celo skupina besed. Pri južnoslovanskih jezikih je ohranjena fonetična identiteta črk znotraj besede. Torej je izgovarjava črke znotraj besede (z določenimi izjemami oz. naglasi) vedno enaka. »Ba« je vedno »ba«, naj stoji v besedi bal, ban, bas, bat ali bar. Izgovorite navedene besede v angleščini ali francoščini, »a« bo vsakič malce drugačen. Črke se v slovenščini praktično nikoli ne spremenijo do te mere, da ne bi bile več prepoznavne v okviru temeljne črkovne identitete.

Kot zanimivost sem spregal glagol biti v obeh jezikih: sem (asmi), si (assi), je (asti), sva (svaha), sta (sthaha), sta (staha), smo (smaha), ste (stha), so (santi). Navedel sem podobne korene nekaterih glagolov: vid (videti, vedeti), dá (dati), dživ (živeti), džnja (znati), sthá (stati), pib (piti), praš (vprašati), pat (padati) ... in za konec še nekatere nenavadno podobne besede: veda (veda), mátá (mati), bhrátá (brat), mrtju (smrt), dinam (dan), nišá – (noč), mása – (mesec), tama (tema), annam (hrana), mamsa (meso), asthi (kost), nakha (noht), oštha (usta), trnam (trava), nagna (nag), dvaram (vrata, dveri), phena (pena), madhu (med), phalam (plod), čašaka (čaša), šálá (šola), kunčiká (ključ), svaja (svoj) ...

* * *
In zakaj sem se sploh lotil učenja sanskrta?

Še mene včasih prešine to vprašanje. Nisem več nor na jogo ali vede ali indijsko filozofijo, kot pred leti, ko sem jim pripisoval velik pomen. Zdaj me bolj mika prodreti pod tukajšnjo kulturo, pod ideologijo, pod miselnost in filozofijo, do duše prajezika človeštva. Slutim, da bom lahko v njej začutil vsaj del naravne duše človeka, ki je po padcu Babilonskega stolpa že skoraj povsem zaspala.

Vse bolj se zavedam, da je jezik več, kot je očitno na prvi pogled. Ne uporabljamo ga le za komuniciranje in mišljenje, na njem temelji tudi kakovost čutenja in čustvovanja. Jezik opredeljuje doživljanje sveta, določa načela konceptualiziranja stvarnosti. Ker želim prodreti do koreninskih pramisli in pračustev ljudi iz kultur, ki govorijo indoevropske jezike, te pramisli pa so še vedno precej dobro ohranjene v jezikovni kodi sanskrta, se moja odločitev, da se želim dobro naučiti ta jezik, marsikomu celo zdi logična ...

Ohranjam sicer kritično distanco do kulturne navlake, ki se je nabrala skozi tisočletja, in iščem nezaznamovano, naravno jedro jezika. Zgodbe, mite in filozofijske zaključke opazujem v luči čistega bivanja, neobarvanega z indijsko družbeno klimo in vsakdanjimi normami. Odgrinjam ponos Indije, brskam po njihovih razvadah, prebiram pleve muslimanskih, britanskih in drugih vplivov od izvornega zrnja sanskrta. Zavedam se izjemne kulturne zaznamovanosti jezika, njegovega mitičnega značaja, neločljivosti od idiomatskega okvira, s katerim je živel pred tisočletji, pa vendar me nekaj vleče naprej. Vidim, da je moja naloga težka. Morda si prav zato še bolj želim spoznati, razumeti, govoriti ta izjemni jezik.

* * *
Razmišljanje o jeziku me te dni nosi kot reka. Marsikaj je očitno. Denimo to, da materni jezik preprosto privzamemo, ko odraščamo, in da se ostalih naučimo na podlagi svoje izbire in socialnih dejavnikov, neredko tudi po izbiri staršev. S sanskrtom vse ni tako očitno. Težko si ga kar izbereš. K njemu te mora pripeljati neka nenavadna igra usode, posebej če si zahodnjak. Ko opazujem govorce sanskrta, vidim poleg preglavic, ki jim jih prinaša (z dvojino, na primer), tudi mnoge darove. Tega jezika se ne učiš niti za slavo, niti za bogastvo, niti za komuniciranje s svetom, učiš se ga, da bi ohranjal kulturno dediščino, poenotil državno identiteto, neposredno razumel Vede ali kaj podobno nepridobtniškega. Toda omenjeni dejavniki niso tisti, ki delajo te ljudi posebne. Posebni so, ker so ponotranjili kodo jezika, ki ni obremenjen s tržnim mišljenjem, modnimi muhami, zlorabo osebnosti, robotiziranjem človeka, usmerjenostjo k imeti.

Ste vedeli, da v sanskrtu ne obstaja glagol »imeti«? Stvari preprosto so, kvečjemu v takem ali drugačnem odnosu z mano. Ne morem imeti niti vprašanja. Vprašanje preprosto je (prašnaha asti). Lahko je v meni, lahko ga nekomu povem, ampak ne morem reči, da ga imam. Svojino izražam z rodilnikom »od mene«: knjiga je od mene, žena je od mene ... ničesar nimam. To mi je všeč! Prav nekaj takega potrebuje sodobna civilizacija, ki temelji na imetju, posedovanju, na neodgovornem materializmu, ki že dolgo spodkopava temelje zdrave etičnosti. Ne morem sicer reči, da so tukajšnji govorci posebej etični do okolja, v katerem živijo (beri: ekološko osveščeni), v ospredje postavljajo izključno poslanstvo oživljanja in širjenja jezika, vse drugo jim je postransko. Je pa vsaj v medčloveških odnosih v centru čutiti izjemno sožitje, nekakšno posebno kulturnost. Ne morem si kaj, da ne bi te specifične kulturne note povezoval z jezikom, v katerem komunicirajo in katerega poučujejo.

Naj se vrnem k Babilonskemu stolpu. Spomnimo se svetopisemskega razdora, ki ga je Bog zanetil med prevzetnimi ljudmi. Skupni jezik, v katerem so se sporazumevali skladno, je zamenjal z mnoštvom jezikov, v katerih se niso več razumeli. Danes živimo s prav tako množico jezikov, ki v sebi nosijo ostanke spora, v sanskrtu pa je še vedno čutiti seme sožitja. Zato mi niti najmanj ni žal, ker sem se odločil, da ga bom integriral v svojega duha. Iz dneva v dan vse bolj spoznavam, da je bil moj čut pravilen: sanskrt je dejansko najčistejši, najbolj izražajen, najbolj genijalen in eksakten, hkrati najbolj preprost in najbolj kompleksen jezik, kar jih je. Obsega vse, kar so indoevropski jeziki skozi dolga stoletja izgubili in še veliko več.

Če bi bili ljudje res razumna vrsta, bi se odločili pogovarjati v sanskrtu. Pa tega ne piše v Ponosu Indije. To pišem jaz, iz osebnega prepričanja, izkušnje, na podlagi znanja slovenščine in drugih jezikov ter izven okvirov nacionalnega ponosa in državne identitete – z vodnarjevsko širino. Razumni izbirajo razumno, zato bi med jeziki izbrali najboljšega, ne najbližjega.

Ko tako pišem o razumnosti, se sprašujem, ali se samo meni zdi, da bi svojo razumnost najbolje dokazali z modro izbiro skupne komunikacijske kode za vse prebivalce planeta. Zveni to preveč utopično? Ne pravim, da mora raznolikost kultur in jezikov, ki že obstajajo, izginiti. Predlagam samo to, da sedanje angleško jezikovno medmrežje zamenjajmo s sanskrtskim. Zakaj pa ne? Samo zaradi birokratskih ovir? Judje jih niso videli, ko so leta 1921 z dogovorom sprejeli že dve tisočletji mrtvo hebrejščino kot uradni jezik Palestine in ob osamosvojitvi Izreala leta 1948 kot glavni uradni jezik te nove države. Mi pripadniki kapitalistične družbe ovir ne vidimo, ko gre za denar, denimo za vpeljevanje evra – takrat vsi zavihamo rokave, ni izgovorov. Vpeljevanje novega jezika je, seveda, zahtevnešji prijem. Ampak kdor vidi obilo prednosti in se ne osredotoča le na redke pomanjkljivosti, bo izgovorom navkljub stopil na stran razumnosti in globalnih etičnih interesov, s tem tudi na stran sanskrta. Lahko tudi kakega drugega jezika, seveda, če se izkaže za vrednega. Vodnarjevska širina seže onstran sanskrta.

Ampak če res razmislimo razumno, ne moremo spregledati naslednjih dejstev: sanskrt ni praktično nikogaršnji materni jezik, zato ne nudi izrazite prednosti posameznim govorcem; ima izjemno sistematično fonetično, slovnično in logično strukturo; ima preprosto, fonetično pisavo (vsaka črka se izgovarja kot izključno en glas); omogoča hitro oblikovanje novih besed in zloženk za poimenovanje novih predmetov, idej in konceptov; omogoča preprostost za preproste namene in kompleksnost za znanstveno, filozofsko, umetniško izražanje; lahko je »telegrafski«, lahko pa tudi neverjetno poetski; slovnična pravila so brez izjem; nudi možnost izjemno raznolikega in širokega ter hkrati eksaktnega in nedvoumnega izražanja.
Seznam bi lahko bil še precej daljši, verjetno s tem tudi dolgočasnejši.

Razumnemu je dovolj že en tehten razumen razlog, neumnega prepriča le palica. Morda pa pričakujem preveč v tem norem, sebičnem svetu? Morda je moj predlog preprosto nerealen? Verjetno res. Če mora Samskrita Bharati celo v Indiji za vsak uspeh pri uveljavljanju sanskrta vlagati bhagiratovski (po naše bi rekli herkulovski) napor, kakšne so možnosti, da bi ta jezik resno sprejel ves svet? Nedvomno majhne. Nič zato. Lahko se pogovarjam sam s seboj, maja eva vadišjami. Ena misel v slovenščini, ena v sanskrtu, ena v slovenščini ... Dvojni dvogovor v edinih dveh jezikih z dvojino. Noro romantično!

* * *
Sanskrt me je prepričal, knjiga The Pride of India pa ne najbolj. Bolje bi bilo, če bi med Pride in India vtaknili besedo Ancient. »Ponos« bi manj zmotil. Posebej ob vsem tem smogu tam zunaj ...
Pred nekaj dnevi sem obiskal Ramakrišna Ašram. Tam sem častitemu Swamiju Haršanandi postavil naslednje vprašanje: »Filozofske debate pogosto zasenčijo vizijo Absoluta kot imanentnega, čeprav transcedentnega, zato se dogaja zanemarjanje materialnega v imenu duhovnih ciljev. Mar se ne bi morala harmonija duha izražati tudi kot harmonija materije? In kot odgovornost do materije?«

Presenetilo me je, ker se je Swamiju kar zataknilo. Ponudil je kratek medel odgovor, v katerem je odgovornost prevalil na politike, kot da v povprečnih ljudeh ne bi videl potenciala za aktivno spreminjanje aktualnih težav. O Upanišadih je znal razglabljati prav učeno, preprosto življenjsko vprašanje o nadvse aktualnem problemu pa mu je zvezalo jezik. Mislil sem, da sveti možje čutijo, kaj se dogaja v svetu in se intuitivno zavedajo rešitev. Pa se ne. Očitno se indijska religija, podobno kot religija pri nas, ukvarja le z razglabljanjem o teoloških doktrinah, stvarne težave pa gleda izključno skozi doktrinarno lečo, staro na stotine let.

V Indiji skorajda ni več gozdov. Preobljudenost dežele je neznosna. Hrup in onesnaženje, ki ju prinaša zahodna tehnologija, morita duha. Intenzivno kmetijstvo uničuje prst. Mojstre v nagnetenih ašramih in templjih bolj zanima lastni ego kot razsežnosti žive duše človeka.
Sredi tega neprijetnega direndaja, hrupa, smrada, b-ego-vstva, v srcu kljub vsemu čutim nekakšno posebno hvaležnost, saj sem nekega dne proti večeru odvnil oči od mestne džungle in zares pogledal v nebo ... in v brezmejnosti Božje modrine doživel razsvetljenje. Nebo! Tam duša sreča živega Boga! Nebo je modrost vesolja. Vrnilo mi je vso ljubezen, ki sem mu jo poslal – pomnoženo. »Bog« jo je samo sesal vase in mi vračal votel blagoslov. Za zdravje duše, izpolnitev dharme, vrhunsko meditacijo, najvišjo duhovnost, moram samo pogledati, res pogledati v nebo. V modrino ali zvezde ali sončni zahod ali mavrico, ni pomembno. Če le to storim vsaj petkrat na dan ... (Ko le ne bi bilo vsega tega smoga!)

* * *
Ponos Indije ... kot Atlantido ga je preplavil ocean Enosti, ocean zintelektualiziranega Boga brez srca. Enost je smrt ljubezni. Za ljubezen sta potrebna (vsaj) dva. Najlepša pa je v dvojini. Strah pred dvojino mi diši po strahu pred ljubeznijo. Kar je očitno na vsakem koraku – ko pogledam kupe smeti ob novem mercedesu, shirane potepuške pse ob lepo rejeni nemški dogi, zlatem prinašalcu in jazbečarju, razcapane berače pred hotelom s petimi zvezdicami ... ter zid ošabnosti med njimi. Ljubezen je tam, kjer se kontrasti privlačijo, ne pa odbijajo.

Zgovorna starejša Indijka mi je včeraj pripovedovala, kako jo je mož vsak dan tepel (k sreči je pred enajstimi leti umrl); kot dokaz je razmaknila ustnice in obrazložila, da ji je s pestmi izbil dva zoba. Prejšnji teden sem bil na otroški proslavi, udeležil se je je tudi nek znan radijski voditelj. Zelo je priljubljen, ampak več kot očitno pedofil. Pred vsemi je ves čas dvigoval mlade dečke v naročje in jih »diskretno« otipaval.

Nihče se ni pritoževal ... Vsak drugi dan me na poti od prodajalca lubenic zalezuje nekaj ubogih deklic. »Ten rupies, sir!« ponavljajo kot navite in me vlečejo za hlače. Malo niže me pri krožišču skoraj zbije avtobus ali avtorikša, še prej me s trobljenjem pretreseta do spodnjic. V bližini se (svete?) krave pasejo na kupu plastičnih vrečk in gnilih ostankov hrane. Pred templjem ženici na tleh nizata pomečkano cvetje v vence, da jih lahko obiskovalci kupijo in darujejo kamnitim božanstvom na oltarju. Življenje je darovano kipu, predstavniku »višjega življenja«, »duha«. Nebo je skrito. Boga ni.

Je tudi to ponos Indije? Starec, ki se baha z mladostno lepoto? Senilnež z davno učenostjo? Lenuh, ki je ponosen na vse, kar bi lahko naredil? To je Indija danes. Korenine so še nekje pod zemljo, a drevesa več ni. Semena pristnega ponosa Indije, živa semena, ki lahko obudijo davno kulturo, morajo Indijci v množice zasejati skozi jezik, skozi sanskrt – tu se strinjam z organizacijo Samskrita Bharati (pomislite, kako pomembna je bila slovenščina pri ohranjanju enotne slovenske narodnostne identitete). Poleg tega pa se bodo morali odpreti za spoznanja z zahoda, ki vračajo človeški etiki širino. Tam iz enosti počasi že vznika zdrava dvojnost, v ospredje prihaja ljubezen kot načelo združevanja. Paradoksnost moje izjave vas bo morda zmotila, ampak prav v sprejemanju paradoksnosti, kontrastnosti je temelj sožitja, ki ga potrebujemo. To je ljubezen.

Bog bo prišel (pravzaprav že prihaja, vsak dan, na vsakem koraku) kot drugi, ne kot suha Enost v vsem. Če ga vidimo z očmi ljubezni, skozi zavedanje o dveh (čeprav enem; ne enem, čeprav sta dva). Zato je živa dvojina, ki jo imamo v slovenščini, tako posebna. Dvoje v enem je pri nas doma! Ko bi se le bolj zavedali dragocenosti dvojine! Prek sanskrta lahko tudi Indijcem vrne ljubezen; študentje iz Slovenije, kakršen sem jaz, pa lahko sanskrtski dvojini vrnejo pristnost in živost. Smog se bo dvignil, pogledali bodo v nebo, kontrasti se bodo objeli in ponos Indije bo pognal veje iz pozabljenih korenin.



Ključne besede: Nara Petrovič  civilizacija  dvojnost  dvojina  Indija  jezik  Vede  sanskrt  slovenščina  vzhod in zahod  razmišljanja 



Če imate smisel za oblikovanje, željo po 3D modeliranju in animiranju, potem si le vzemite čas in prelistajte knjigo. Gotovo boste našli nasvete, prikaz dela in še kaj, kar vam bo pomagalo vstopiti v 3D svet ...
Skupinica petih nezemljančkov iz Jupitrove lune Evropa bo najmlajše popeljala po prostranih širjavah Mlečne ceste, njihova zvezdna ladja pa jim bo pripovedovala zanimivosti o planetih in njihovih lunah.
V knjigi Uresniči svoje želje je nekaj najučinkovitejših učenj, ki vam bodo pomagala v vsakdanjem življenju
Knjiga Blaginja prinaša ključna sporočila in razumevanja, ki ne bodo le ogrela tvojega srca, ampak tudi podžgala tvoje ambicije. * Ob knjigi 'Vedrina kot življenjska moč' se boste naučili, kako zelo dragocena je sreča.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Naredite lahko, kar je ustrezno, in kar si želite. Recite si: 'Ti lahko. Ti boš. Ti moraš.' Ko boste to spoznali, bo vse drugo enostavno.

(Orison Swett Marden)