Ekološka psihologija, 2. del

Ekološka psihologija, 2. del

21.03.2020 | Avtor: dr. Anton Trstenjak
"Človek se je ob industrializaciji in mehanizaciji življenja znašel v čudnem dialektičnem protislovju. Vse, kar naj bi mu najbolj »dvigalo raven življenja«, mu slej ko prej to raven življenja zastruplja in grozi z genocidom. "

Sodobnemu človeku se ob sodobni kulturni panorami godi tako kakor potniku, ki je prišel v tujo deželo, ki pa jo mora takoj zopet zapustiti, kakor hitro se je v njej adaptiral, udomačil. In tako se mu dogaja od ene postaje do druge. »Prišli bomo tako daleč, da se bomo čutili kot tujci v tuji deželi«, pravi Toffler.

Kultura kot model: človek – okolje

Ekološka psihologija ne raziskuje samo odnosa: človek (njegovo ravnanje) – okolje (narava), marveč tudi vse tisto, kar se je v zgodovinskem razvoju človeštva vrinilo med človeka in naravo, to je kultura. Z drugimi besedami, odnos človek – okolje obsega 1. naravno okolje (zemljo, njeno podobo in leto, podnebje, rastlinstvo in živalstvo itd.), 2. tudi tehnične naprave in proizvode ter kulturno okolje, ki ga je človek ustvaril sam, 3. socialno okolje z organizacijo različnih skupin in oblik skupnega življenja in 4. svet simbolov kot nematerialno kulturno okolje (pisava, zakoni, umetnost in znanost itd.).

EKOPSIHOLOGIJA V SMERI »ZNANOSTI O PREŽIVETJU«

Ekopsihologija

DrevoČlovekov odnos do narave se je v našem stoletju zgostil v tako pereče vprašanje, da se je ob njem razvila kar cela nova panoga znanosti – ekologija, ki jo francoski filozof Edgar Morin imenuje »zelena znanost«, ker ji gre pač prvenstveno za zdrav odnos do zelenega okolja. Eno njenih priostrenih vprašanj pa je prav onesnaževanje okolja in s tem zahteva po posebnem varstvu narave.
Tu zdaj ni najusodnejše morda le onesnaženje zemlje, vode in zraka z različnimi odplakami, odpadnimi snovmi, dimom in prahom, marveč mnogo bolj številna nevidna radioaktivna sevanja, razni elektromagnetni valovi nizkih frekvenc, številne škodljive kemikalije in kovine, ki jih človek vdihava ali dobiva s hrano, kar vse je posledica sodobnih tehniških pripomočkov za »udobnejše« življenje.

Človek se je ob industrializaciji in mehanizaciji življenja znašel v čudnem dialektičnem protislovju. Vse, kar naj bi mu najbolj »dvigalo raven življenja«, mu slej ko prej to raven življenja zastruplja in grozi z genocidom.

Paradoks je v tem, da smo »programirani« za kameno dobo, živimo pa v atomskem stoletju. To je pretresljiva ugotovitev sodobnih antropologov: »Mi smo ljudje kamene dobe, a držimo v roki atomsko bombo namesto preprostega kija,« pravi dunajski ekolog Otto Koenig. Paleontolog H. Breuil pa ugotavlja, da »smo še komaj dvignili sidra, s katerimi smo bili privezani na kameno dobo«.
Kaj hočemo s tem reči o ekološkem vprašanju z vidika psihologije?

Nedvomno to, da smo se znašli pred onesnaženjem narave in problemi njenega varstva zato, ker naša pamet zaostaja za lastnimi dosežki v znanosti in tehniki. Tako se prepad, ki je zazijal med človekom in naravo, usodno poglablja.
Človek je pritiral dosežke svoje pameti tako daleč, da njihovih posledic niti ne predvideva niti prav ne razume, še manj pa more krotiti in uravnavati njihovo progresivno razsežnost in moč. Hitrost naših misli in odzivnost naših čutov zaostajata za hitrostjo in ekspeditivnostjo modernih kibernetičnih tehnik in njihovih učinkov ter za hitrostjo eksplozij atomskih bomb.

»Človek je dobesedno v hoji za samim seboj.« Tu se odtujitev ali alienacija prikazuje v zastrašujoči obliki: s stavbo tehnike in industrije in preobrazbo obličja zemlje z vsemi avtomati vred, ki delajo namesto njega, si je človek ustvaril umetni svet, »umne naprave«, ki s svojo hitrostjo in storilnostjo daleč presegajo logiko posameznega človeka, tako da mu stojijo nasproti kot antiinteligenca, ki ga prehiteva, nasiljuje in zmerom bolj ogroža.

Tu se človek postopno in kar usodno oddaljuje od narave. Ob okrnevanju naravnega instinkta razvija svoj razum enostransko v smeri pridobivanja sekundarnih potreb. Odkar je začel (v četrti, zadnji ledeni dobi) domesticirati živali in rastline, se začenja njegova civilizacija, njegov dvig nad ostalim živalskim svetom in krvavi potek njegove zgodovine.

gozdTu je odločilna prelomnica, revolucionarno dejanje v zgodovini hominizacije. Prej je bil lovec in nabiralec, ki je živel v tolpah, v »vrtu Eden«, in ni poznal ne lastništva ne stalnega bivališča ne vojske in ne delitve dela, bila je še brezrazredna družba. Toda tudi odslej je ostal v njem še zmeraj instinkt lovca, ki ga zdaj izživlja na višji, civilizirani zavestni ravni, v številnih simboličnih oblikah, toda, žal, brez instinktivnih zavor. Moderna tekmovalna ihta z obnovljenimi olimpiadami, predrznim prehitevanjem avtomobilov na prometni cesti, ko ne prenesemo, da bi se kak predmet premikal »pred nami«, vse to je še zmeraj izraz ledenodobnega človeka-lovca v modernem človeku.

Psihološko je pač vseeno, ali prinese lovec na glave domov kot trofejo »glavo« ali pa srečko državne loterije. Vsa moderna tehnika s številnimi patenti in trgovina z izložbeno, časopisno in televizijsko reklamo je naposled le stopnjevanje lovskega instinkta v človeku, kajpada na višji »razumski« ravni in brez potrebnih zaviralnih mehanizmov.

Danes človeštvo neprimerno več stori, kot pa bi smelo. Človek vse svoje umske in tehniške sposobnosti razvija v smeri kvantitativnega stopnjevanja sekundarnih življenjskih potreb. In dobrin. Vsi odločilni krogi sodobne družbe si prizadevajo samo za to, kaj človek »zmore«, nimajo pa pred očmi vprašanja, kaj človek »sme«. Ta enostranska kvantitativna usmerjenost je dobila svojo znanstveno utemeljitev že z Galileom Galilejem, ki je postavil za načelo modernega mišljenja: vse meriti, kar je merljivo, kar pa ni merljivo, napraviti, da bo merljivo.
Povsod prevladuje vidik. Koliko bomo proizvedli, zmeraj manj pa upoštevamo, kako bomo proizvajali in - kar je tu odločilno – kako bomo vse to usklajevali z naravo.

(Se nadaljuje) >>> Ekološka psihologija, 3. del   (Odlomek iz knjige Ekološka psihologija)

Priporočljivo branje >>  Knjige o ekologiji in varstvu okolja > Ekologija


Ključne besede: Anton Trstenjak  ekologija  ekološki problemi  ekopsihologija  ekološka psihologija  človekovo okolje  odnos do okolja  okoljska problematika  Zemlja 



Če imate smisel za oblikovanje, željo po 3D modeliranju in animiranju, potem si le vzemite čas in prelistajte knjigo. Gotovo boste našli nasvete, prikaz dela in še kaj, kar vam bo pomagalo vstopiti v 3D svet ...
Včasih se tudi v gozd prikrade deževen dan. Nekaterim gozdnim prebivalcem je dež bolj všeč, drugim nekoliko manj.
Ilustrirana knjiga o kitih vas bo popeljala v svet največjih živali, ki plavajo v naših oceanih. Spoznajte resničnega samoroga morja - narvala, in največjo žival pod soncem - sinjega kita.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Ostani, je očarljiva beseda v prijateljskem slovarju.

Louisa May Alcott