Natisnite    Pošljite prijatelju

Ekološka psihologija, 3. del

Človeška etika zaostaja za živalsko etologijo.

To vidimo zlasti v okviru napadalnosti. Človek je najbolj napadalna žival med vsemi živalskimi vrstami. Toda ne morda zgolj nagonsko, kakor to etolog K. Lorenz dokazuje, marveč prav nasprotno: človeka vodi v napadalnost »za sveto stvar« sistem principov, ki jih ustvarja njegovo simbolično mišljenje, ki pa mu hkrati zabrisuje gonske zaviralne mehanizme.

Zato je tudi človek nevaren ne samo naravi zunaj in okrog sebe, ampak tudi samemu sebi. V človeku ni napadalen samo podzavestni gon, marveč tudi zavestna misel; ta utegne biti zlobna in maščevalna, da ogroža posameznika in vrsto. Človek je namreč edina živalska vrsta (z malimi omejitvami), ki pozna samomor posameznika (suicid) in ki ogroža s svojimi posegi v naravo tudi sebe kot vrsto (genocid).

Človek je namreč edini v živalskem svetu, ki se je v svoji evoluciji dokopal do usodnega razkola med gonom in simbolom: v prvem so zavore odpovedale, v drugem pa jih še ni razvil. Zato antropologi ugotavljajo, da je »naše telo vsaj za 50.000 let zaostalo«. Podoba človeka, kakor so jo razgrnile v zadnjih letih pred našimi očmi razne discipline (primatologija, genetika, antropologija, nevrofiziologija, etologija, psihologija, itd.), je namreč v svarilnem nasprotju z zahtevami civilizirane družbe. Soglasno ugotavljajo: »Kultura ima biološko podlago.« Ta pa človeku zaostaja.
»Mi pa živimo nebiološko«, zaskrbljeno opozarja ekolog Otto Koenig.

S skokovitim napredkom v kemiji in tehniki smo si ustvarili toliko umetnih pripomočkov, ki nam »dvigajo« življenjsko raven, in toliko surogatov in sintetičnih snovi namesto naravnih sredstev, ne glede na neštete kemikalije in odpadne snovi, ki jih pri tem vdihavamo iz zraka ali sprejemamo s hrano, da je tudi naše lastno življenje že zelo nenaravno, zgolj »sintetično« biološko. Ne glede na radioaktivno sevanje, ki utegne v prihodnosti povzročati kar genetične spremembe v organizmih, pridejo otroci že danes na svet »okuženi s svincem«. Zlo se začenja torej že z iznajdbo motorja. Saj nam prav njegov način delovanja očitno moti biološki tok v naravi. Nekdaj je človek snovi, ki jih je uporabljal, zopet vračal okolju, iz katerega jih je črpal. Motor pa nepovratno požira snovi, ki ga poganjajo.

Mi živimo nebiološko tudi zaradi masovnega načina sožitja. Z ekološkega vidika so velemesta pravi biološki, sociološki in psihološki nesmisel. Sociologi zmeraj poudarjajo, da je človek edino pravo družbeno bitje zato, ker posameznik v skupnosti še vedno ohranja individualnost in samo tako lahko sestavlja pravo družbo, ne pa golo čredo ali agregat, kakor to vidimo npr. v čebelnjaku ali na mravljišču, kjer vsaka posamezna živalca zase sploh ne more živeti, ker sta delitev dela in način življenja tako do skrajnosti specializirana, da se posameznik zase sploh ne more preživeti.
Tako mravljišče pa je sodobno velemestno življenje s specializirano delitvijo dela: ljudje so kakor v panju stlačeni vsak v svojo satovnico, ne poznajo niti soseda niti njegovega dela, so drug drugemu napoti, in vendar zaradi specializacije in delitve dela eden brez drugega ne morejo živeti.


Človek, čigar edina biološka specializacija je nagel razvoj neokorteksa, ki pomeni odprtost v vse smeri, živi v resnici nebiološko, ko se razvija v skrajno specializacijo in delitev dela, tako da živi vedno bolj le posredno in oddaljen od naravnih virov življenja. Kje smo že od nekdanjega preprostega naravnega življenja, ko si je znal vsak malone vse sam narediti in je bil zato kljub skromnosti in »nižini« življenjske ravni zelo samostojna osebnost, da ne govorimo npr. še o sodobnih preprostih Indijancih v brazilskih gozdovih, kjer je ta individualna neodvisnost, naravna neposrednost in vsestranska zmožnost preživetja v posamezniku še očitnejša.

Da se prav razumemo: ne gre za povratek nazaj v »primitivnost« ali morda celo za nostalgijo po tej naravni preprostosti, pač pa za novo, mi pravimo, sekundarno adaptacijo na tako civilizirano okolje.
Če hočemo rešiti človeka na njegovi specifični življenjski ravni, se moramo spoprijeti z zelo zapletenimi ekološkimi vprašanji, ki globoko posegajo ne le v tehnične in gospodarske, marveč zlasti tudi v socialno psihološke in biološke in celo etične zakonitosti človeškega življenja. Zato imajo te discipline v zadnjem času vse bolj ekološke predznake.
 
Tematika ekologije vsebuje klic po preživetju vrste. Tu ne gre samo za varstvo živali; tam je v ospredju preživetje posameznika. Tu gre za varstvo narave, z njo pa za preživetje vrste; in ko gre za vrsto, ki se imenuje človek, se ekologija ozko stika z njegovo etologijo, ki se je do nedavna imenovala etika.

Toda v tej točki, ko se soočamo z nalogo prilagoditve človeka k naravi na višji civilizirani ravni, smo v zadregi: človek nima nad seboj nobene višje živalske vrste, ki bi ga mogla v teh nalogah popravljati, zato se mu godi kakor učencu, ki mora klasificirati svojo lastno nalogo.

(Se nadaljuje) >>> Ekološka psihologija. 4. del  (Odlomek iz knjige Ekološka psihologija)

Priporočljivo branje >>  Knjige o ekologiji in varstvu okolja > Ekologija