Natisnite    Pošljite prijatelju

Barve kot klima

Človek pridobiva okoli 87 % vseh čutnih vtisov s posredovanjem vidnih zaznav. Govorimo lahko o barvni klimi, ki nas navdaja s posebnim občutjem. Človek potrebuje ob vremenski klimi tudi posebno barvno klimo, ki ga čustveno stimulira in mu oblikuje značaj. > Svetloba in barva sta hrana za oko, kakor jed in pijača za telo.

Čisto sončno svetlobo pri belem dnevu se  lahko primerja s kristalno čistim požirkom iz skalnatega studenca. Stalna svetlost ozračja nam oživlja čut za barve in z  njimi življenjsko svežino, medtem ko nas motna meglena klima tlači in mori kot hude sanje.

Staro Demokritovo načelo pravi, da »enako spoznavamo z enakim« in ne »enako z različnim«. Tako je oko fizikalno biološko prirejeno svetlobi in njeni kvantni naravi z njenim kvantno energetskim vplivom. Oko ima notranjo izbirno sorodnost s svetlobo in barvo. Zato ima barvna okolica z barvno harmonijo pravo biološko pomembnost za človeka in njegovo življenjsko počutje.


V tej perspektivi je najsplošnejši okvir za ustvarjanje barvne klime tudi v vsakem umetnem prostoru, kjer človek živi in dela. Posebej velja to za prostore s pretežno umetno svetlobo, ker tam mora prav barva močno nadomestiti naravno klimo, ki jo človek v takih delovnih prostorih najbolj pogreša.

Za človeka, za razliko od rastlin in živali, bi morali reči, da nima barve (rastline in živali jo imajo), pač pa da barve uporablja. Tako se dojema človek predvsem kot kulturno tehnično in ne naravno bitje.

V tej zvezi je zanimivo dejstvo, da si primitivna ljudstva, ki so z naravo ožje povezana, rada svoje telo pisano obarvajo, zaznamujejo (tetovirajo), nasprotno pa se sodoben človek raje oblači in se opremlja z barvami svoje okolice.

Človek kot kulturno bitje torej barve predvsem uporablja. Sam sebe prikazuje v različnih barvah in tako manifestira sam sebe. Človek  pa sebe v barvah tudi izraža: vsa umetnost vseh časov je priča tega človekovega izražanja.

Vsa komunikacija, vsa komunikacijska sredstva,  ki jih človek uporablja ob svoji naravni glasovni govorici, so v bistvu le izražanje  po barvi in njenih naštetih odtenkih; saj sem sodi tudi pisava in tisk.

Človek si podobo sveta stalno spreminja prav po barvah. Površje Zemlje, ki ga spreminja kot zidar mest in tehničnih naprav, je podoba umetnega barvnega sveta. Človek je oblikovalec sveta po barvah. Po barvah razkriva tudi svojo kulturnost in duhovnost. Ravno barva je spravni element med utesnjujočo nemirnostjo mestnega vrveža in svežim mirom neokrnjene narave.

Prav zaradi te prijetnosti med človekovim očesom in barvo pa ima človek obenem edini možnost, da si barvni svet tudi po svoje  tehnično in umetniško, torej estetsko in lepotno prireja, izpopolnjuje in obogati.

Skoraj neskončne so možnosti oblikovanja barvnega sveta in ustvarjanja posebne barvne klime, kakršno si pač človek zaželi in potrebuje. Barvno klimo lahko tudi skvari sebi v škodo.

Človek že sam soustvarja barvno klimo. Ameriški psiholog J. Bruner (po Trstenjaku) pravi, da ima vsak človek določene barve pripravljene že v sebi; jih nosi s seboj in jih podzavestno vnaša v okolico, kjer živi. V notranjosti stanovanja je človek zaradi zaprtosti prostora za barve še bolj občutljiv, kot v prosti naravi.

Barve, ki jih v naši domači pokrajini srečujemo npr. na zasebnih stanovanjskih hišah ali na javnih poslopjih, se z nami podzavestno zlijejo v enotno občutje domačnosti, zaupnosti in bližine.

Kjer je želja po svetlobi in toplini močna, naj bi bile sobe tudi svetle in v toplih barvah. Kjer pa je želja po hladu, se pač obdajamo s hladno barvno klimo.Tako dajejo na vzhodu za vse obloge na podu in stenah prednost hladnim pretežno modrim barvam.

Kjer je želja po svetlobi in toplini močna, naj bi bile sobe tudi svetle in v toplih barvah. Kjer pa je želja po hladu, se pač obdajamo s hladno barvno klimo.Tako dajejo na vzhodu za vse obloge na podu in stenah prednost hladnim pretežno modrim barvam.

Sodobna tehnika pa nam ob vsem tem omogoča barvno klimo že zgolj s prelivanjem barv ne glede na predmetno ozadje, ki  mu barve pripisujemo. Gre za barvo klimo, kakršno ustvarjajo abstraktne slike same z dinamiko medsebojnega prelivanja. Tu se znajdemo v območju barvnega sveta na podobni ravni kakor v absolutni glasbi. To je v območju barv skušala doseči že smer abstraktnega slikarstva, kjer gre za glasbo barv, ki s svojim prelivanjem vplivajo na človekovo doživljanje in ustvarjajo v njem svojevrstno vitalno estetsko občutje.

(povzetki po Antonu Trstenjaku)

Priporočljivo branje > barve in otroci >  Mavrica pripoveduje - Mavrični svet barv za otroke