Bratje živali - Prvo poglavje

Bratje živali - Prvo poglavje

13.08.2017 | Avtor: | Edgar Kupfer Koberwitz
"Dokler še obstajajo živalski sužnji, tako dolgo bomo imeli človeške sužnje - kajti sužnjelastništvo je treba vaditi in se ga naučiti v malem, tako notranje kot zunanje. Nepotrebno je, da se zgražamo nad tem, kakšne malenkostne ali velike grozote in okrutnosti počenjajo drugi, zelo potrebno pa se mi zdi, da se začnemo zgražati tam, kjer mi sami še v velikem ali malem okrutno delujemo."

Prvo poglavje

Dragi moj!

Kako naj začnem, da ti povem to kar bi rad?

Težko je, ne morem se spomniti pravega začetka. Pa vendar se bom trudil, poskusil ti bom najprej podati svoje splošne misli, preden se bom ukvarjal s posameznimi:

PujsekMislim, da dokler se ubijajo in mučijo živali, tako dolgo se bo ubijalo in mučilo ljudi, tako dolgo bomo imeli vojne, kajti ubijanje je treba vaditi in se ga naučiti v malem, tako notranje kot zunanje.

Kakor dolgo še bomo imeli živali v kletkah, tako dolgo bomo imeli zapore, kajti zapiranje je treba vaditi in se ga naučiti v malem, tako notranje kot zunanje.

Dokler še obstajajo živalski sužnji, tako dolgo bomo imeli človeške sužnje - kajti sužnjelastništvo je treba vaditi in se ga naučiti v malem, tako notranje kot zunanje.

Nepotrebno je, da se zgražamo nad tem, kakšne malenkostne ali velike grozote in okrutnosti počenjajo drugi, zelo potrebno pa se mi zdi, da se začnemo zgražati tam, kjer mi sami še v velikem ali malem okrutno delujemo. Ker je lažje doseči nekaj Malega kot tisto Veliko, mislim, da bi morali poskušati imeti oblast nad svojimi malimi, nepremišljenimi grozotami, se jim izogniti, ali še bolje, jih opustiti.

Potem se nam nekega dne ne bo težko boriti proti našim velikim brezsrčnostim in jih premagati. Mi pa še vedno spimo v običajnosti. Običajnost je kot okusna, mastna omaka, ki nam omogoča požreti svoje sebične brezsrčnosti, ne da bi občutili njih trpek okus. Vendar nočem s prstom kazati na njega in njo - ne, hočem se sam prebuditi v malem in postajati boljši, bolj razumevajoč ter pripravljen pomagati. Zakaj naj mi potem ne bi uspelo tudi v velikem?

Vidiš, to je to: JAZ hočem zrasti in živeti v lepšem svetu z višjimi, osrečujočimi zakoni, z božjim zakonom celotne prihodosti: vse ljubiti.

Sprašuješ me, zakaj ne jem mesa, in domnevaš najrazličnejše vzroke za to odpovedovanje. Predvidevaš, da sem si naložil prisego kot neke vrste pokoro, da si nikoli več ne bom privoščil okusnih mesnih užitkov. Pri tem pomisliš na sočno pečenko, veličastno ribjo ploščo, čudovito omako, na okusno prekajeno šunko, na nežno perutnino in na tisoče različnih mesnih dobrot, ki so v slast milijonom sladokuscev.

Ker prostovoljno zavračam vse te dobrote, meniš, da me lahko le pokora, prisega ali velika žrtev pripravijo do tega, da se odpovem tej vrsti užitkov. Nato se vprašaš, če me niso morda sodobni zdravniki prepričali, da uživanje mesa ni zdravo in da uživanje čiste rastlinske hrane ohranja prožnost telesa, ga pomlaja - da, morda celo podaljšuje človekovo življenje. Dragi moj, ne menim se za to, kaj pravijo zdravniki, kajti njihova spoznanja so, kot vsaka spoznanja, podvržena pogostemu spreminjanju. Mogoče imajo prav.

Mogoče je rastlinska hrana ugodna za človeško telo; lahko pa da imajo prav tisti zdravniki, ki trdijo, da nekateri ljudje ne prenesejo izključno rastlinske hrane. Slednje verjamem celo sam, kajti obstaja zelo veliko ljudi, ki so kot zverine v vsem svojem obnašanju, instinktih, da celo v svojem čutenju.

Ti zdravniki tudi pravijo, da je meso popolnejše, bolj koncentrirano živilo, ker so rastline, ki so jih živali pojedle, sedaj že v pripravljeni obliki in našemu želodcu ni več potrebno prebavljati rastlinske hrane. Tako bi torej namesto velike količine rastlinskih živil zadostovalo, če bi pojedli razmeroma majhen košček mesa. Tudi to se mi zdi verjetno, vendar menim, da vem, da človek, tudi mesojedec, brez uživanja ogromno ljudi živelo in živi brez mesa. Saj ga tudi duhovniki starih svetih religij niso smeli uživati, ker meso vzbuja v človeku primitivnejše nagone in s tem zapira pot do višjih in globljih spoznanj.

Vsa ta mnenja zdravnikov nikakor ne vplivajo na moj način prehranjevanja, zanimajo me le toliko, kolikor me zanima miselnost sama; in ne bi si drznil odločati, katera od trditev je pravilna. Občutek mi pravi, da v določenih mejah vsaka. Vse navedene trditve so le delček resnice, kajti to, kar lahko sami dojamemo, so le žarki in drobci tiste celote, ki jo imenujemo Resnica.

Ne dam prav samo zdravnikom, tudi tebi pritrjujem, ko praviš, da so mesne jedi dobre, slastne in jedcu nudijo popoln užitek. Z veščo pripravo nastanejo resnično okusne jedi, ki nam pustijo pozabiti, da so pripravljene iz trupel.

Truplo... ta beseda je resnična, čeprav se grozno sliši. Nekateri trdijo, da se tudi rastline iz živih bitij po razpadu spremenijo v trupla. Sprevidel sem, da bi jim bilo nelogično ugovarjati. Edina izjema je sadež, ta ni nikoli truplo, je verjetno edino, kar nam vrže narava v naročje in nam pravi »Jej!«
Da, sadež je pravo darilo narave, samo sebe dajajoče. Brez povzročanja trpljenja si ga vzameš, on zori k tebi, njegova zrelost pa ti ga vrže v naročje.

Zrelost pa je neke vrste popolnost.

Torej bi moralo biti najplemeniteje in najpopolneje prehranjevati se le s sadeži. Verjamem, da bi bila to hrana za ljudi, ki so se popolnosti najbolj približali, vsem ostalim pa ta način prehranjevanja verjetno ne bi ustrezal. Njihova nepopolnost bi hrepenela po drugačnih živilih.
Vidiš, do sedaj sem veliko govoril, pa vendar brez neposrednega odgovora na tvoje vprašanje. S teboj sem se pogovarjal le o tvojih domnevah. Tvoje prve predpostavke o prisegi se še nisem dotaknil - dovoli, da to storim sedaj.

S svojo domnevo si se po čustveni plati zelo približal bistvu. da, to je skoraj kot prisega, ki mi preprečuje uživanje mesa, vendar je popolnoma drugačna kot si jo ti predstavljaš. Zrasla je iz spoznanja, ki se je udejanilo v moji notranjosti; iz spoznanja, ki je v meni izzvalo hud notranji boj, ko sem to spoznanje poskušal udejaniti.

Moja odločitev ni bila prisega kateremu od božanstev, nobena žrtev, položena na oltar, pač pa le trdna notranja obljuba, ki sem jo dal sebi, svoji duši, da nikoli več ne bom jedel mesa. In te obljube sem se z veseljem držal. Zdaj, ko pišem te vrstice, je prešlo dvajset let od omenjenega dneva, dvajset let, kar nisem jedel mesa.

In spet boš začudeno pogledal izza knjige in se vprašal: »Ampak, le zakaj? Zakaj?« In čudno se ti bo zdelo, da si se tako približal bistvu. Ko ti bom sedaj na kratko razložil resnični vzrok svoje odločitve, boš šele začuden, kako daleč si bil v svojemu ugibanju o pravem vzroku mojega početja. Poslušaj: Ne jem živali, ker se nočem prehranjevati na račun trpljenja in smrti drugih bitij, kajti sam sem veliko trpel, tako da lahko skozi svoje lastno trpljenje občutim tuje trpljenje.

Zakaj naj jaz, ki sem srečen in me nihče ne preganja, preganjam druga bitja ali jih pustim preganjati? Srečen sem, če nisem ujet. Čemu bi zapiral druga bitja ali dovoljeval ljudem, da jih zapirajo? Srečen sem, če me nihče ne trpinči. Čemu bi trpinčil živa bitja ali dovoljeval njihovo trpinčenje? Zakaj naj jaz, ki sem srečen, če nisem ranjen in če me nihče ne poskuša ubiti, ranim ali ubijem drugo bitje in jih pustim raniti ali ubijati zaradi sebe?
Ali ni naravno, da si ne želim trpljenja in tudi ne dovolim, da se dogodi drugim bitjem?

Ne bi bilo neplemenito z moje strani, če bi to kljub svojemu prepričanju storil izključno zaradi užitka, za ceno tujega trpljenja in tuje smrti? Čeprav so ta bitja manjša in slabotnejša kot jaz sam, kateri razumno in plemenito misleči človek bi iz tega izpeljal pravico, da zlorabi njihovo slabotnost in majhnost? Ni v resnici tako, da bi večji in močnejši morali ščititi slabotnejše, ne pa da jih ubijajo in preganjajo? Biti plemenit zavezuje. In jaz hočem biti plemenit.

BambiSlišim te, ko mi odvrneš: »Toda v naravi: se tam ne dogaja prav to, kar sami delamo? Ne požre tam močnejši slabotnejšega? Torej delujemo v skladu z naravo!«

Odgovarjam ti, da imaš prav. V naravi je tako - pri živalih, celo pri nekaterih rastlinah. Si ti kot človek na razumskem nivoju živali in rastlin, ali pa verjameš, da si višje razvito bitje in sebe s ponosom imenuješ »človek«? Torej razumeš, če verjamem, da bi morala biti moja dejanja posledica humanosti, dejanja višjega bitja, ne pa dejanja, ki so posledica živalskega nagona? Ali si ne prilaščamo naziva višjih in plemenitejših bitij ravno zato, ker obvladujemo svoje nagone? Ali ni bistvo človečnosti prav v tem, da naš Jaz odloča razumno? Odvrnil boš: »Da, toda mi ljudje še nismo popolni, še vedno v nas živi tudi primitivnejši Jaz, še vedno smo zelo vezani na tisto nižje, še vedno imamo veliko živalskega v sebi, kar še nismo razvili in še moramo zadovoljiti.«

Da, tudi v tem ti pritrjujem. Večina ljudi še vedno ravna, kot da so na razvojni stopnji med živaljo, ki že pričenja uporabljati svojo zavest, in človekom, ki ravna nezavedno, nagonsko. Ko jih opazujem, začutim razočaranje. Naziv »človek« so si pridobili le zaradi svojega videza, nikakor pa ne zaradi svojega obnašanja. Celo tisti, ki verjamejo, da živijo na višjih ravneh bivanja, so v svojih najbolj skritih željah večinoma še vedno bolj živali kot ljudje, so kot volkovi ali ovce, pač glede na svojo naravo.

Toda spet nimaš popolnoma prav. Živeli so in tudi sedaj živijo ljudje, v katerih je žival slabotnejša in človek močnejši. Čisto resno te sprašujem: naj ljudje, v katerih prevladujejo človeške lastnosti, zaradi udobja dovolijo svojim nagonom, da v njih prevladajo in spet živijo kot živali, ali pa naj poskusijo preseči to stopnjo in dosežejo zadnjo stopničko na lestvici razvoja ter s tem postanejo resnični ljudje?

Ni bolje, da se poskušam izpopolniti, namesto da se prepuščam živalskim navadam? Vedi: karkoli je v nas ostalo živalskega, so le temne plati naše osebnosti; odkritega pogleda, čistosti in nedolžnosti ter mnogo drugih dobrih in lepih lastnosti nismo ohranili.
Mislim, da je arogantnost, če človek o sebi meni, da je višje razvito bitje, kajti te stopnje v resnici še ni dosegel. Tisti pa, ki stremijo k temu, da bi postali tudi v dejanjih pravi ljudje, naj zavestno stopajo po poti, ki vodi k višjemu, božanskemu človeku. Danes smo to kvečjemu v naših sanjskih predstavah.

Vse, kar z eno besedo imenujemo kultura, je pravzaprav kažipot k cilju, je mejnik, ki nam pomaga najti pot iz divjine. Vendar bi morali to, kar nam pove umetnina, kar nam govori dobra knjiga, najprej živeti skozi lastna dejanja. S tem, ko se ukvarjamo s kulturo in se obdajamo z umetninami, smo storili komaj prvi korak do sprejemanja te kulture. Kultura bi morala v nas postopoma rasti, se udejanjati, šele nato bomo želi njene sadove. Vse lepe misli, ki jih sprejemamo ali jih sami proizvajamo, bodo ohranjale življenja šele tedaj, ko bodo usklajene z našimi dejanji. Takrat se bodo spremenile v čarobno palico, ki nas bo oplemenitila in spremenila v bogove ali višja bitja, torej prave, resnične ljudi.

Še vedno meniš, da so moja prizadevanja, da zavestno ne povzročam smrti in trpljenja, napačna? Ne misliš tudi ti, da bi to lahko bil korak naprej k uresničenju našega hrepenenja po resnični človečnosti? Ali ne uvidiš, da je lepše živeti v miru z vsem Stvarstvom, ga razumeti in ljubiti, kot pa ga uničevati in preganjati?

Ne moreš si predstavljati, kako drugače se lahko že dvajset let soočam z vsemi bitji; kako svobodno lahko pogledam srni ali golobu v oči, kako zelo se počutim brat z vsemi: ljubeč brat polžem, črvom in konjem, ribo in ptičem.

Bereš »črvom« in se nasmehneš. Res je, kar pravim: tudi s črvom. Poberem ga s poti, kjer bi ga lahko kdo pohodil, in ga položim tja, kjer najde zavetje, na košček zemlje ali trato. In srečen sem, mnogo srečnejši, kot če bi ga moja peta pohodila in bi se še ure dolgo zvijal na poti. Kaj pomeni ta mala žrtev, da se sklonim in si umažem konice prstov? Kaj je to proti velikemu občutku, ko ljubeče vstopiš v krog narave, v krog sobitij, ne da razširjaš strah, ne povzročaš uničenja, ampak kot prinašalec miru, kot starejši, višji brat. Bratov pa se ne preganja, ne ubija.

Razumeš sedaj, zakaj ne jem mesa?

Se nadaljuje >> Bratje živali - Drugo poglavje


Ključne besede: Edgar Kupfer Koberwitz  Bratje živali  etika  varstvo živali  vegetarijanstvo  živali 



Čudoviti svet preprostih sladkih dobrot, tistih, ki so priljubljene danes in tistih, iz časov naših babic, na katere ste že malo pozabili ...
Morda boste prav vi iztrgali iz stoletij pozabe košček zemlje in vdahnili življenje novemu keltskemu vrtu ...
Gospa Jesen je gospa, ki s svojim kovčkom vsako leto prepotuje cel svet. Je tretja od štirih sester. In ponovno je prišla v mestece na robu hriba.
Če imate smisel za oblikovanje, željo po 3D modeliranju in animiranju, potem si le vzemite čas in prelistajte knjigo. Gotovo boste našli nasvete, prikaz dela in še kaj, kar vam bo pomagalo vstopiti v 3D svet ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
O čemer lahko sanjaš, lahko tudi uresničiš!

(Walt Disney)