Bratje živali - Tretje poglavje

Bratje živali - Tretje poglavje

13.08.2017 | Avtor: Edgar Kupfer Koberwitz
"Kakor hitro bo njen teliček začel sam jesti in se bo lahko odpovedal materinemu mleku, ji ga bodo odvzeli in privezali v drug del hleva, kjer ga mati morda sploh ne bo videla.Ihteča krava na svoj način kliče svojega otroka. Ljudje, ki toliko govorijo o materinski ljubezni, o njej pišejo in berejo, ki so dali temu čustvu velik svetniški sij, slišijo jok, obupane krike, rotenje; vendar ga ne uslišijo. "

Dragi moj!

Pričakoval sem tvoj ugovor, da sem za svoj prikaz izbral prav živali drugega elementa, kajti te mogoče zelo trpijo, ker prihajajo iz tujega kraljestva.
Z našimi metodami jim povzročimo ostudno smrt, vendar skoraj brez naše lastne volje. V to: "skoraj brez naše lastne volje" skoraj ne verjamem, mislim, da o našem početju enostavno nočemo razmišljati.

Torej, ali verjameš, da je smrt drugih, toplokrvnih živali, ki živijo v naših pogojih na zemlji in ne v vodi, drugačna, neboleča, da je ne zaznajo ali komajda občutijo? Seveda pri tem ne mislim na naravno smrt, temveč na smrt, ki jim jo prizadenemo v klavnicah. Najprej ti bom opisal svoje človeške občutke, šele potem ti bom pripovedoval, kaj vem o njihovem umiranju, ubijanju in klanju.

Zelo dobro razumem ljudi, ki živijo v divjini, se borijo za svoje življenje, za dnevni obrok hrane, zato pa v sebi potrebujejo določeno mero divjosti. Njihova dejanja se jim zdijo samoumevna, obnašajo se naravno, v skladu z zakonom divjine. Plazijo se, kot se plazijo zveri, pred nevarnostjo se skrivajo v zavetje. Strah jih je, da bodo postali plen močnejšega. Tam, kjer je človek močnejši, trepetajo slabotnejši. Človek preži na divjad kot zveri prežijo nanj. Obnaša se kot vsi drugi, je del narave, morda najinteligentnejši in zato tudi najnevarnejši. Je kralj divjine in vsi se ga bojé.
V tem pa tiči lepa skrivnost: človek in vsako drugo bitje se lahko izmuzne prezgodnji smrti. V divjini lahko živi leta, da, celo desetletja, dokler ne postane plen drugega. Nagon, inteligenca, sposobnost in vsako vlakno njegovega telesa si želijo samo eno: preprosto preživeti, uiti nevarnosti. Včasih mu uspe, za danes, tudi jutri, a kaj bo dan potem?

Človek uživa v tem življenju, v svobodi narave, uživa celo v naporih in v boju z nevarnostjo. Če umre, potem umre kot svobodno bitje, morda ga ubije mogočna zver, toda ves čas je užival svobodo, živel je čudovito življenje in celo strašna smrt mu je domača, saj jo je pričakoval vse življenje. Pred njo je sicer bežal, jo včasih prevaral, zaradi nje so bile njegove kite, mišice in možgani do skrajnosti napeti. Dolgo se je branil in bil mojster te resne igre, vendar ji je končno moral podleči.

JelenTo, kar velja zanj, velja v enaki meri za živali, ki jih lovi za svoje preživetje. Tudi gazela, srna, divje govedo, celo zajec živijo po enakih zakonitostih, čeprav sami ne ubijajo, da bi preživeli. Tudi človekov plen se veseli svobodnega in lepega življenja v naravi. Vedno znova se mu ponudi možnost, da z nagonskim dejanjem reši sebe v zadnjem trenutku.

Ta bitja so se naučila varovati in ohranjati svoja življenja. Živijo na prostosti, svoj obstoj uživajo dneve, tedne, mesece in leta. Tudi za njih je smrt, ko pride, stara znanka, pred katero vedno bežiš in si jo večkrat doživel; zato te pravzaprav ne preseneti kot to stori nenapovedan obiskovalec. Oba, človek in plen, sta živela svobodno, vsak trenutek se je splačal, življenje je bilo lepo in sam si si ga lahko podaljševal s ponovnimi zmagami v tej igri preživetja.

Takšen je zakon življenja. Narava je pravična, pogosto poravnava in poplača že vnaprej za rane, ki jih bo zadala pozneje. Odkrita je, ne skriva težav, saj nevarnost preži od vsepovsod. Igra z odprtimi kartami in bitje ji zaupa - kljub vsemu, kljub krutosti in neizprosnosti, kajti resnica vsemu odvzame ostrino.

Kot vidiš, poskušam razumeti tega človeka divjine oziroma lovca iz potrebe. Zame je del narave, naš prednik izpred tisočih let. Ko pravim lovec, nikakor ne mislim na gladko obritega, lepo oblečenega moža, oboroženega s puško in psi, ki gre v nedeljo v gozd na »lov« in si misli, da je kulturen in pomemben, ker je veliko bral in je razgledan ter meni, da so njegova dejanja humana.

Ta človek se sprehaja skozi gozd, ljubi in občuduje naravo, ki ga privlači. Resnično jo ljubi, tega si ne domišlja. Navdušeno uživa v vsem lepem, kar ga obdaja: v svetlikajoči se rosi, v zelenilu listja, v svetlobi, ki pada skozi krošnje dreves, v petju ptic. Očarano prisluškuje živalim, veseli se vsakega trenutka. Sramoval pa bi se, če bi šel v gozd samo zaradi teh občutkov. Saj je vendar moški, ki ima svoje cilje v življenju trdno zastavljene! Je človek, ki ljubi naravo okrog sebe, ki čuti njeno skladnost in je moral storiti le korak, da je popolnoma vstopil vanjo in ga je sprejela - ta človek prinese zasledovanje, rani, prinaša trpljenje in smrt. Ubija, kar bi lahko ljubil, in s tem uniči svoj raj.

Torej ne mislim na tega "lovca", na nesrečno bitje, ki se je postavilo izven naravnih zakonov - kajti to kar dela, je nenaravno. On, kulturni človek, ki se je nad težave divjine in njenih zakonov dvignil skozi delo in hrepenenje naših prednikov, ki so gradili stopnice ven iz divjine k templju miru, on prostovoljno zapusti te višave, samo da bi žrtvoval enemu svojih nižjih instinktov, ki mu je ostal od zveri. Ta človek zasleduje, rani in mori le v zadovoljstvo sebi in za svoj užitek, ne pa zaradi naravnih potreb.

Kako žalosten padec! Čim bolj je civiliziran, izobražen in neodvisen, tem bolj ga pomilujem kot nekoga, da se je prav on odpravil na pot, ki vodi v nasprotno smer od tega, kar želi resnično doseči, in proč od cilja, h kateremu stremi večina ljudi: k harmoničnemu in srečnemu življenju. Nenavadno je, kako pogosto takšne lovce prizadene žalostna usoda, ki jih globoko rani, tako kot so oni ranili. To je roka, ki jih hoče pokazati pot k samemu sebi in kaj pomeni biti ranjen in trpeti zaradi teh ran. Toda kako malo jih dojame.

Toliko o prehranjevanju z živalmi, o ubijanju lovca, ki živi v divjini, o ubijalcu zaradi potreb in o izrojenosti nedeljskega lovca, ubijalca iz užitka. To sem ti razlagal tako, kot vidim jaz. razmisli še sam.

Kar sem povedal, je morda nepričakovano, a je le uvod k temu, kar želim še pripovedovati. Pokazati ti hočem temeljni kamen, na katerem stoji zgradba človekove prehrane z živalmi. Lov je bil prvi način lovca in kot sem povedal temeljni kamen. Nočem te puščati nemirnega. Vem, da nestrpno čakaš, kaj bom povedal o ostalih živalih, katerih meso človek večinoma uživa, saj je divjačina na naših jedilnikih postala že redkejša poslastica. Torej ti bom govoril o govedu, največjih klavnih živalih, ki jih koljemo za vsakodnevno prehrano. Klavna žival? Takšno ime smo skovali ljudje, kot da gre za posebno vrsto in lastnost teh bitij, da se jih kolje.

So območja, kjer živi govedo na pašnikih vsaj del leta, recimo poleti. Takrat so živali verjetno srečne. Živijo v naravi, v ograjenem prostoru pašnika, uživajo svežo, sočno travo, greje jih sonce, nad njimi se razprostira brezmejno nebo z luno in zvezdami. Vdihavajo svež zrak travnikov in planin, počivajo na prostem, na zeleni trati. Živijo spokojno, še posebej, če lastniki zanje dobro skrbijo. Niso izpostavljene ničemur hudemu, človek sam jih poskuša zaščititi. Krave dajejo mleko in v miru prežvekujejo travo, obdane so s pomirjajočo veličastnostjo narave. Tako idilično živijo dneve, tedne, mesece, pogosto leta.

Kako zavidanja vredna je usoda teh živali v primerjavi s tistimi, ki živijo v hlevu! Kajti večina goveda zagleda luč sveta v hlevu, ki je ponavadi nizek, ozek prostor, kamor skozi majhna okna prihaja le malo svetlobe, le malo svežega zraka. Tudi če prostor ni premajhen, ni sorazmerno veliko večji kot prostor, ki ga človek potrebuje za svoj zadnji počitek - podoben je krsti. Govedo se v hlevu največkrat ne more niti obrniti. Tudi če bi prostor to dovoljeval, bi mu to preprečevala veriga, kajti krava ali teliček sta priklenjena na tram ali h koritu. Žival se lahko, ko postane utrujena, uleže, spočije in zaspi.

Spočije na čem? Na stelji iz uvelega listja ali slame, na tem se da zelo lepo počivati. Če lastnik hleva za živali vzorno skrbi, steljo večkrat zamenja, ležišče je prijetno; če temu ni tako, uboga žival počiva v lastnem blatu. Zelo pogosto lastnik želi, da se stelja dobro premoči z blatom, tako dobi dragocen gnoj. Dober gospodar bo iztrebke vedno znova odstranil in jih zbiral. Govedo torej živi v zatohlem hlevu, kjer je poleti pogosto neznosno soparno.

Jutro je. Živalim očistijo dlako, da se jim ne razvijeta mrčes ali kožna bolezen. To jim dobro dene. V jasli jim nasujejo slamo ali svežo travo, vodo ali otrobe usipajo v korito. Potem pride dolg, dolg dan. Živina lahko počne samo tri stvari: jé, stoji, leži.

In tele, ki se skoti v hlevu, odrašča med mračnimi zidovi, v prostoru, podobnem grobu. Dneve, tedne, mesece. Njegova mati krava je odrasla v enakem okolju. Nikoli ni videla pašnika, nikoli ni užila te sreče, da bi se sprehajala po travniku, nikoli ni imela priložnosti, da bi se vsaj enkrat zavrtela okrog svoje osi. Skoraj neopazno se izmenjujejo letni časi, sonca in dežja ne pozna. Nozdrvi vdihavajo vonjave, ki prihajajo v hlev od zunaj, ravno tako pohlepno kot vonj slame ali trave, ki živalsko dušo polni s slutnjo o nečem čudovitem, nečem, kar mora biti nekje v daljavi, tam daleč, od koder izvirajo te dišeče rastline. Veriga pa priklepa. Samo eno ostaja - molčeča vdanost in morda sanjarjenje. Ali lahko govedo sanja o travniku, gozdu, njivi in planinah, ki jih ne pozna?

kravaToda enkrat letno mu verigo odpnejo. Krava z negotovimi koraki zapusti hlev. Stopa plaho in boječe, udarci jo vodijo na dvorišče. Zadržijo jo. Sonce sije, očem povzroča bolečine. To je tuje, neznano okolje, ni pašnik. Tu so hišne stene, lopa, morda celo kakšno drevo. Krava vsega tega ne vidi in ne dojema, ker je vznemirjena zaradi nenavadnega dogajanja; negotova je, boječa, kajti zapustila je svoje običajno okolje.

Tukaj stoji še nekdo: sopihajoč bik, poln energije. Krava ga ne pozna, ne more povohati njegove kože, da bi ga spoznala, v njegovem sopihanju sluti brutalnost. Kravo držijo in dovolijo biku, da jo naskoči. Trzne, hoče pobegniti, se izmuzniti. Z ene strani jo držijo in tepejo, na drugi strani pa jo posiljuje sopihajoč mogočen bik, ki se z vso brutalnostjo parjenja spravi nanjo. To je bil le kratek krč. Nasilje zmaga. Krava se preda in končno se tudi v njej prebudi sla lastnega spola in bridkost se spremeni v slast.

Kakor hitro se sopihajoči bik, ki ga je komaj prav videla odmakne, jo odvedejo nazaj v hlev, z verigo jo priklenejo h koritu. šele ko preteče leto dni, jo spet odpeljejo ven, po istem hodniku. Ves ta čas je živela v mračnem, ozkem zaporu, jedla, stala in ležala, pripeta na verigi, ki je ne odstranijo niti tedaj, ko v bolečinah rojeva. Ko leži novorojeno tele poleg nje, ga srečna in utrujena ljubkuje. Nekaj novega je stopilo v njeno življenje, v njeni živalski duši se zbudi blažen občutek. Ujetnica sedaj ni več sama, skotila je potomca, ob njem je začutila nebeški občutek materinstva. Njena sreča pa ne bo trajala dolgo. Kakor hitro bo njen teliček začel sam jesti in se bo lahko odpovedal materinemu mleku, ji ga bodo odvzeli in privezali v drug del hleva, kjer ga mati morda sploh ne bo videla.

Ihteča krava na svoj način kliče svojega otroka. Ljudje, ki toliko govorijo o materinski ljubezni, o njej pišejo in berejo, ki so dali temu čustvu velik svetniški sij, slišijo jok, obupane krike, rotenje; vendar ga ne uslišijo.

Pretreseni so in prelivajo solze, če človeški materi ukradejo otroka in mislijo, da krava ni človek, kar se jasno vidi že od zunaj. In ker ne uzrejo solz, verjamejo, da krava ne more jokati. Ker ne slišijo človeških besed, menijo, da krava ne more prosjačiti za svojega otroka in krikniti rotečih, obupanih klicev. Sicer slišijo v zvokih, ki jih žival oddaja, da se dogaja nekaj podobnega, kot človeški materi. Ker pa se lahko sklicujejo na to, da teh besed ne razumejo, trdijo, da krava ne zna govoriti.

Te govorice pa nočejo razumeti, ker bi sicer morali njeno rotenje celo uslišati in to bi lahko bilo neprijetno; bolj praktično je, da ločijo mater od otroka, v tem so velike prednosti... čudovito mleko je v bistvu jed, določena za kravjega otroka. In namesto otroka, ki so ga odtrgali od nje, namesto tega ljubljenega bitja, ki je razsvetljevalo in delilo njeno samoto, pride vsak dan človek in jo molze, iz vimena ji vzame hrano za njen naraščaj.

Nazadnje bo še hvaležna, ker bi ji nepopito mleko povzročalo boleče trpljenje, kajti narava je določila, da ga tele posesa iz njenega telesa. In vse poteka po enakem vzorcu: veriga - korito - jasli - stoja - ležanje in sedaj še molža. Okoli le zatohel zrak in zidovi, nekaj svetlobe skozi majhna, motna okna. Ona pa ostaja tesno vklenjena ujetnica, ubožica, katere trpljenje in izgubo izkoriščajo drugi v svojo korist in iz nje kujejo dobiček. Kajti vedno je tako: največ dajejo ubogi, revni. So ji podarjene sanje, sanje o dišečem senu, o doživljaju z bikom, sanje in spomini na njeno materinskoe srečo in na njenega otroka? Upam, da je tako.

Tako pretečejo leta, mnoga leta, dolga leta, vsa enaka, šest, osem, deset let... da, dokler ni postala stara in koščena, vse dokler v njej ne presahne studenec mleka. tedaj - da, tedaj - toda o tem ti bom govoril kasneje.

Kar ti bom opisal sedaj, je že začetek tega »kasneje«. Pripovedoval sem ti o govedu s pašnika in o hlevskem govedu ter o tem, kakšno je njihovo življenje. Sedaj pa želim govoriti o njihovem umiranju in o smrti, ki si jo je človek omislil in pripravil že pred njihovim rojstvom.
Živino s pašnika nenadoma odženejo. Gre za mlade živali, ki so komaj pol leta uživale radost pašnika in druge, ki štejejo že leto ali dve. Med njimi je krava, okoli katere skače teliček; ubožica ne daje več dovolj mleka. Njenega otroka odženejo vstran, teliček tožeče kliče mater in mati obupano muka za njim. Toda hlapec jo s svojo debelo in trdo leseno palico neizprosno žene proč. Bolj ko se krava upira, bolj pogosti in neusmiljeni so udarci. Žene jo z vrvjo, zvezano okoli glave, ravno tako kot ostalo živino, na katero padajo neizprosni udarci. Gonjači mislijo, da je to edini način, kako obvladati te velike, prestrašene in obupane živali. Udarci zadevajo najobčutljivejše dele: glavo in gobec. To je ruvanje, to je borba. Žival nagonsko želi nazaj na domači pašnik, vendar jo bo gonjač odpeljal proč, na njeno zadnjo pot. Človek je seveda inteligentnejši, njegova zmaga pa je posledica brutalnosti, s katero hoče izsiliti zastavljeni cilj.

In pot je dolga.

Kar se dogaja z živino na pašniku, se prav tako dogaja s hlevsko živino: strah, bolečina zaradi ločitve in trpljenje so enaki. Na tej poti se srečajo tisti, katerih minulo življenje je bilo tako različno. Ubožec iz hleva in bogataš s pašnika se srečata na cesti v smrt. Njuna hoja v smrt se tu šele začne. Pot po podeželski cesti je lahko kratka, ali pa tudi zelo dolga. Na koncu poti ponavadi čaka živinski vagon ali tovornjak.
Ti pa porečeš: »Končno! Končano je mučno popotovanje, utrujena živina najde v vozilu svoje počivališče, noben udarec je ne bo več zadel, ne priganjajo je več, prispela je na vmesni cilj.« Tvoje razmišljanje je pravilno, vendar je resnica drugačna. Ta težka pot trpljenja, po kateri govedo sedaj ne hodi, temveč se pelje, je pot lakote in žeje.

Z začudenimi očmi me sprašuješ: »Kako prosim, kaj misliš z lakoto? Živino zagotovo nahranijo s senom, saj je to urejeno tako za železniški kot za tovorni promet. Ti predpisi se skrbno in točno izvajajo!«

Prav imaš, toda to je odvisno od človeka, ki je zahteval prevoz. Dati mora nalog, sedaj je on lastnik živali in je dolžan plačati za oskrbo ali pa jo sam opraviti. Toda kupec živali tega naloga ne izda ali pa to naredi zelo redko; večinoma ga bo izdal le tedaj, če je transportna pot zelo dolga in bi živina izstradana prispela na cilj. Zgodi se prav nasprotno, spremljajočemu transportnemu osebju vsakršno hranjenje živali večinoma najstrožje prepovejo. Človek, o katerem govorimo, je ali klavec ali pa dobavitelj klavcu. Za oba je transport le vmesna postaja.

Pred očmi imata končni cilj, klavnico; v duhu že vidita ubite živali s široko odprtimi telesi; vidita, kako živali razsekajo na kose, jim iz kadečih, odprtih trupov iztrgajo drobovje. Čim bolj prazno je črevesje, tem čistejše je in manj dela imajo. Napolnjen želodec pa pomeni polno črevesje, zato živali enostavno ne hranijo.
Tovorni vlak pelje razmeroma počasi, s tem tudi živali ne dosežejo tako kmalu svojega cilja. Velikokrat potujejo dan, dva, tudi tri ali več dni, seveda brez hrane. Trije dnevi stradanja ne škodijo, pri tem še ni nevarnosti, da bi žival poginila. Sicer pa se lahko tvega še kak dan ali dva dlje; če žival preveč ne shujša ali če ni premlada. Teliček bi seveda poginil. Brez nepotrebnega tveganja!

Tako razmišlja lastnik živine, ki jo je napotil na klanje. Nima sicer nič proti napojitvi, vendar zaradi lenobe ali nepremišljenosti to ponavadi opusti. Kakšna muka je lahko žeja, posebno poleti, ve vsakdo od nas. Kaj le čuti prestrašena žival, ki končno po vsem prestanem strahu, udarcih in novih vtisih v polmraku vagona najde nekaj miru? Kako blagodejno mora na začetku občutiti ta mir, to samoto brez prisotnosti človeka, ki venomer pomeni nevarnost in ji povzroča strah in trepet.

Toda potem?

Hlevska živina je nagonsko navajena na čas krmljenja, njen želodec reagira ob določeni uri. Govedo s pašnika boleče pogreša dehtečo travo, ki ji je bila vedno na voljo. Ob vseh pretresih živina za nekaj časa izgubi občutek za lakoto. Vendar tako ne minejo samo ure, tako mine pol dneva, ves dan, noč in spet en dan in spet ena noč. Vsako uro je lakota hujša, počasi raste in na koncu preraste v obup. Živali najprej mukajo, prosijo, zahtevajo hrano, slednjič tulijo za pomoč. Nikogar ni, ki bi jih uslišal. Pod njimi se kotalijo kolesa, vsak krik izzveni brez odgovora, kot da ga nikoli ni bilo. Javlja se slabost, medlost in strah pred smrtjo.

Glej, ravno tedaj, ko ni več nobenega upanja (kajti vem, da znajo tudi živali upati), se vlak počasi ustavi. Vrata se odprejo in svetla, zlata luč bleščeče preplavi prostor. Groba roka odveže vrvi, neizprosna trda palica udari in priganja. To trenutno ni tako važno, da so le vrata odprta, v ujetnikih se je ponovno rodilo upanje v novo življenje in novo srečo.

Lakota je izčrpala telo. Prvi prisiljeni koraki še uspevajo, potem pa postaja hoja opotekajoča. Eni živali klecajo kolena, močan udarec jo zopet postavi na noge. »Hitro smo izpraznili,« strokovno ugotovi gonjač, »teh nekaj kilometrov jih bomo že prignali.«

Živali se počasi in zibaje pomikajo naprej. Spet klecnejo neki živali kolena, nato že naslednji. Vse težje jih gonjači s tepežem spravljajo na noge. Ena tega ne zmore več, v skupini je telesno najšibkejša. Gonjači se trudijo zaman. Situacijo že poznajo, saj se vedno znova dogaja; za takšne primere imajo svoje trike. Če odpovedo najtrši udarci in najhujše brce ali pa zvijanje repa, gonjači ne obupajo, o ne! Poznajo še druge metode, ki so poslovne skrivnosti in se jih izda le stanovskim kolegom. Ostalim ljudem jih ne razkrivajo, saj bi ti govorili o mučenju živali. Če bodo kdaj sami poskusili spraviti takšno žival v klavnico, ki se ob tem še nekajkrat zgrudi, bodo že videli! Ni druge pomoči. Živali namreč ne moreš pustiti obležati.
Svoj cilj na koncu vendarle dosežejo, živino jim uspe spraviti v klavnico. Iz daljave se že sliši rjovenje goveda, glasnejše od živali s pašnika in tišje tistih, ki živijo v hlevu. To ni veselo mukanje, ko pozdravljajo nov dan ali krmo v napolnjenih jaslih, takšne krike v klavnici redkokdaj slišiš. To so zvoki strahu in obupa, pomešani s kriki lakote. Čreda prisluškuje tem glasovom in zgroženo stopa preko praga klavnice.

Živali imajo fino razvite čute, ki so v primeru nevarnosti še izrazitejši. Z njimi sprejemajo signale, ki jih človek že dolgo več ne zmore. Le redkokdaj se v nas oglasi občutek, ki ga imenujemo »slutnja« in nas svari pred prihodnjimi dogodki, kot nas recimo zastrašujoče pekoč dim opozarja, da se približujemo ognju. Govedo v grozi razpira nozdrvi, sluti kri in skuša z zadnjimi močmi pobegniti.
Prepozno! Njihova šibkost in človek sta močnejša.

Krave govedoVsepovsod pritiska krvna sopara, od povsod se slišijo obupani kriki in glas živine se meša s prestrašenimi klici.
Pot, ki jo je pripeljala do sem, je sedaj končana, prva in druga pot, toda tretja in najtežja pot je še pred njo, to je hkrati od vseh najkrajša pot, ki vodi v smrt. Vsi ostali predhodni dogodki so bili le priprava na tisto najstrašnejše, kar jih še čaka.

Govedo dalj časa stoji v pripeki sonca ali na bridkem zimskem mrazu v nekem kotu klavnice, sluteč in trepetajoč. Potem naredi še svoje zadnje korake, ženejo ga v hišo smrti. Nobeno upiranje ne pomaga. Vonj po krvi mu pri vsakem koraku vdira v nozdrvi in mehkobni zrak toplih razparanih trupov je strašnejši kot oster zimski mraz in bolj pekoč kot vroče sonce. Kri na pragu, vsepovsod po tleh. Človek in žival sta v nevarnosti, da jima spolzi in padeta. Oči goveda so prestrašene in na široko odprte, nozdrvi od groze razširjene. Povsod razparana telesa, po katerih neutrudno rijejo z rdečo krvjo prekrite človeške roke in iz njih vlečejo drobovje.

Tam stoji ogromen bik, od strahu se trese. Zadet od težkega udarca se zgrudi, pade kot gozdno drevo, ki so ga podrli drvarji. Padec izzveni težko in zamolklo. Kri vre iz odprte žile kot širok vodni curek, rdeč, kadeč se potok krvi. Ogromni živalski trup trza. V tem trenutku že segajo s krvjo poškropljene roke po na novo prispelem govedu, ga vlečejo naprej, da naredi zadnji korak, korak v smrt.
Živalski glas je utihnil, zadušila ga je groza; le na široko odprte oči kričijo, kričijo za milost, kričijo za pomoč, kričijo od groze. Včasih te oči, polne strahu, še prekrijejo. Tema objame na smrt obsojeno bitje. Nozdrvi prestrašene živali se tesnobno tresejo. Pade udarec, zadnji in verjetno najprijaznejši, kar jih je v življenju prejela.

Pot je končana, cilj je dosežen. široka tema se spusti na našega živalskega brata, enaka tema se bo nekoč spustila nad nas. Kaj pa če to ni Tema? Je to mogoče neizmerno široko morje luči, ki slepi naše slabotne oči, da ne morejo ločiti Najsvetlejšega od Najtemnejšega? Do konca sem te vodil po tej poti in vem, da si jo videl pred sabo, da si jo prehodil z menoj. Mislim, da temu pismu ni treba ničesar dodajati.
Vse, kar bi ti še lahko povedal, boš slišal v sebi samem.

Se nadaljuje >> Bratje živali - Četrto poglavje



Ključne besede: Edgar Kupfer Koberwitz  Bratje živali  divjina  etika  govedo  krave  jeleni  srne  klavnice  lov  lovci  nedeljski lovci  transporti živali  varstvo živali  vegetarijanstvo  živali 



Če imate smisel za oblikovanje, željo po 3D modeliranju in animiranju, potem si le vzemite čas in prelistajte knjigo. Gotovo boste našli nasvete, prikaz dela in še kaj, kar vam bo pomagalo vstopiti v 3D svet ...
Skozi knjigo se bomo sprehodili skozi značilnosti pisanja kode HTML, oblikovanja spletnih strani s pomočjo kode CSS kot se tudi posvetili primerom, ki nam bodo služili za izhodišče pri prikazu rešitev.
Čudoviti svet preprostih sladkih dobrot, tistih, ki so priljubljene danes in tistih, iz časov naših babic, na katere ste že malo pozabili ...
Sebastian Kneipp je bil utemeljitelj celostnega naravnega zdravljenja. Razvil je naravno obliko zdravilstva, ki vključuje zdrav način življenja, zdravo prehrano in zdravljenje z zdravilnimi rastlinami in vodo.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Ljubezni ne črkuješ, ljubezen čutiš.

A. A. Milne