Hazarderji, ki so se odločili, da se bodo igrali Boga

Hazarderji, ki so se odločili, da se bodo igrali Boga

05.07.2018 | Avtor: Anton Komat
"Kaj, če nam ti monstrumi pobegnejo iz laboratorija in povzroče biološki kaos ter razpad svetovnega ekosistema? Kaj bo s človekom? Kdo je poklican za presojo, ali so določene znanstvene raziskave varne in etične? Katere kriterije naj uporabimo pri sprejemanju odločitev o prenosu rezultatov laboratorijskih raziskav v komercialno sfero?"

DOLEO ERGO SUM!

Dna iz človeških figurGensko inženirstvo pomeni nedvomno najusodnejši korak v razvoju znanosti o življenju. Vsekakor gre za najprovokativnejšo družbeno in etično temo naše dobe. Zastrašujoča moč manipuliranja s samo zasnovo življenja nam postavlja vrsto temeljnih vprašanj našega bivanja, od filozofskih, etičnih, religioznih do pravnih, političnih in moralnih.

Z ustvarjanjem življenjskih oblik, ki jih narava ni ustvarila, hoče človek prevzeti v svoje roke bodoči tok evolucije. Toda narava ima svoje lastne načrte in metode, ki jih nedoumljive evolucijske sile večno preigravajo, človek je lahko v tej igri le džoker, naivni hazarder in predvsem velik amater. Z le bornim znanjem se je hazardersko odločil, da se bo igral Boga in ustvarjal življenje.

Tokrat je segel previsoko!

Modro bi se bilo spomniti besed iz Geneze:

"Ko je torej izgnal človeka, je postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in plamen bliskajočega se meča, da bi stražili pot k drevesu življenja."

Kaj, če nam ti monstrumi pobegnejo iz laboratorija in povzroče biološki kaos ter razpad svetovnega ekosistema? Kaj bo s človekom? Kdo je poklican za presojo, ali so določene znanstvene raziskave varne in etične? Katere kriterije naj uporabimo pri sprejemanju odločitev o prenosu rezultatov laboratorijskih raziskav v komercialno sfero?

To je le del vprašanj, ki tarejo svetovno znanost in javnost. Vprašanj je torej veliko in prav toliko ali še več odgovorov. Človek je postal naše največje tveganje in naše edino upanje!

Genski laboratorijObisk v genetskem reaktorju

Molekularna biologija je z odkritjem strukture DNA pokukala v samo bit čudeža življenja na planetu. Skušnjava je bila prevelika, vzrastel je človekov napuh, pohlepno je segel po prepovedanem sadu, kratkovidnost in pomanjkanje modrosti sta storili svoje.

Poglejmo si torej, kako delujejo samozvani genski inženirji.

Pojem "inženir" je tesno povezan z debelim svežnjem načrtov, na osnovi katerih mora npr. gradbeni inženir zgraditi stolpnico. Načrti vsebujemo med drugim tudi natančne statične izračune, ki zagotavljajo varnost objekta. Si predstavljate, da bi gradbinci gradili objekte brez vsake statistične presoje? Toda genski inženirji delujejo brez vsakih načrtov, sicer pa jih sploh ne potrebujejo, saj ne vedo, kaj bodo "zgradili". Njihovo delo je namreč popoln hazard.

Ne vedo niti tega, kakšni bodo njihovi "izdelki". Pokukajmo torej v delavnico genskega inženirja. Prva njegova poteza je, da razbije spiralo DNA na manjše koščke, ki vsebujejo le enega ali nekaj genov. Kot orodje uporablja posebne bakterijske encime, ki se imenujejo RE - restrikcijske endonukleaze. Vseh je znanih več kot več kot tristo. RE izsekavajo DNA povsod tam, kjer se pojavi palindromni vrstni red baz, ki se čita enako naprej in nazaj, npr. CATAC. Vsaka od 300 znanih RE seka le svoj palindrom.

Toda genski inženir ne pozna vrstnega reda baz niti ne pozicije gena, ki ga išče, zato  obdeluje DNA s serijo RE. Posledica tega slepega sekanja niza DNA je heterogena mešanica tisočev koščkov DNA-digestija, kjer je DNA še vedno v obliki dvojne spirale, vendar s kratkimi nizi enojne DNA na konceh, nekakšnimi lepljivimi rokami. Ti prosti nizi se lahko vežejo na vsak komplementarni niz DNA. In tukaj, prav  v tem so genski inženirji pripravili peklensko past. Koščkom razsekane DNA podtaknejo tako imenovane vektorje, poprej obdelane z RE, na katere se zalepijo. Lepljenje poteka popolnoma naključno in ga genski inženir utrdi s posebnimi encimi - ligazami. Vektorji pa so virusi, bakterije, plazmidi ali bakteriofagi, ki so sposobni prodreti v celico gostiteljico!

V okuženi celici se "slepi potniki", tuji geni, veselo delijo naprej. Okužena bakterijska celica, ki se deli vsakih 20 minut, tako izdela v desetih urah milijardo kopij pretihotapljenega gena!

Kako prevarati naravo

Miš iz laboratorija"Abrakadabra, in dobil sem rekombinantno DNA!", si zadovoljno mane roke genski inženir, saj mu je uspelo prevarati naravo. Toda njegovo delo še zdaleč ni končano. Sedaj mora v koloniji milijonov celic, ki so "okužene" s tisoči različnih koščkov DNA, najti in izolirati prav tistih nekaj celic, v katerih je iskani gen. Naloga je res podobna iska

nju igle v kopici sena, rešitev pa je  več in jih tukaj ne bomo navajali, temelje pa predvsem na radioizotopih, elektroforezi in uporabi antiteles. Kakor koli že, genski inženir z uporabo ene od primernih metod izolira celice nosilke iskanega gena in jih primerno razmnoži. Sedaj mu preostane še veliki finale! Iskani gen mora aktivirati in  s tem pridobiti iskani protein. Za aktivacijo genov uporabi ekspresorne vektorje, kot so npr operoni, in aktivirani gen prične sintetizirati protein.

Težave se prično. Postopki za čiščenje proteinov pa še niso dorečeni, zato je zelo težko odkriti nizke stopnje kontaminacije z nezaželenimi makromolekulami. Tveganje z neznanimi kontaminanti, ki se prikrijejo kot slepi potniki je torej vseskozi veliko. Predvsem so nevarni bakterijski endotoksini, ki delujejo že v koncentracijah milijoninke grama. Videli smo, da celotna rekombincija DNA poteka popolnoma naključno, brez "načrta". Posledice so pričakovane!

Laboratorijska mišGenski inženirji so si zamislili, da bi humani hormon rasti "vcepili" domačim živalim in pospešili njihovo rast. Cilj je bil dovolj jasen in komercialno pokrit. Gen so slučajno "ujeli" iz genske "biblioteke", kakor jo imenujejo. Za uvod so ustvarili orjaško miš v velikosti podgane, potem pa prešli na bolj resne teme, na domače živali. Toda narava ni dopustila takega šušmarjenja!

V ameriškem raziskovalnem inštitutu v Beltesvillu so prenesli človeške hormone rasti na svinje z namenom, da bi pospešili njihovo rast, jih naredili večje in bolj mesnate. Tako ustvarjene "genetske svinje" so trpele zaradi slabovidnosti, artritisa, raka na želodcu, letargije, atrofičnosti mišičja in impotence. Zrastle pa so prav tako velike kot nemanipulirani vrstniki!

Ta poskus pa ni odvrnil znanstvenikov od nadaljnjih poskusov prenašanja rastnih hormonov ljudi, govedi in postrvi na ovce, kokoši in različne ribje vrste, da bi tako dobili "več mesa". Na kokošjih farmah že vzgajajo piščance brez perja in rož z zakrnelimi perutmi, da bi znižali stroške, povezane z odstranjevanjem perja in "izgubo mesa", nastalo zaradi komercialno nezanimivih "naglavnih izrastkov" in premalo "mesnatih" prednjih okončin živali.

Blodne ideje genskih inženirjev res nimajo meja. Včasih se jim dozdeva, da je brkljanje po genskih bibliotekah preveč dolgočasno, zato  pospešijo svoje rešitve z radioaktivnim obsevanjem poskusnih živali oz. njihovih zarodnih celic. Če s sevanjem obremenijo zadostno število organizmov, lahko dobijo ustreznega mutanta, ki je osnova za nadaljnje manipulacije.

Priljubljeno je tudi obdelovanje z mutagenimi substancami, npr. zloglasnim etilmetan sulfonatom - EMS.

Izid je pri obeh metodah enak, nevarnost pa prav tako! Večina mutacij je namreč prikrita v recesivnih genih in te mutirane lastnosti lahko udarijo na plan v kasnejših generacijah mutantov, tudi zunaj laboratorija.

Včasih pa se genski inženirji tudi malo "pošalijo" in nam postavijo na ogled nakaze, kot so npr. vinske mušice s podvojenim drugim členom oprsja,  torej z dvojnimi krili, ali pa primerke, ki jim na glavi namesto para tipalnic izraste par nog! Duhovito, ni kaj reči!

Izjemna nevarnost so vektor virusi, s katerimi transplantirajo dedno snov. Ti lahko obtičijo v organizmu, v latentnem stanju, vrsto let, dokler po ukazu virusnih genov celice ne začno proizvajati nenormalnega proteina.

Raziskovalne zmožnosti predstavljajo le en pol, komercialne potrebe in stvarnost  pa drugega, med obema pa se je znašlo vznemirjeno in prestrašeno človeštvo in tudi etični del znanosti. Slednji se je odzval kaj kmalu.

Poteptane akademske tradicije znanosti

Svetla akademska tradicija znanosti temelji na načelih svobodne izmenjave znanstvenih informacij, odprtosti in iskrenosti. Na področju genetskega inženirstva pa so ta načela poteptana in se priklonila Mamonu!

Znanstveniki so prvič spoznali, da so lahko ne samo slavni, temveč tudi bogati. Pričela se je bitka med izročilom in interesi. Prevladoval je velekapitalski interes multinacionalk, ki je rezultate raziskav genetskega inženirstva prikril, postali so poslovna skrivnost! Nove tehnologije so pričele prihajati  na trg ob pomoči korporacij. Nekam tiho in nezanimivo je ostalo na sicer vznemirljivih mednarodnih kongresih molekularnih biologov. Znanstveniki sedaj le poredkoma govore o detajlih svojih dognanj. Običajno je postalo obnašanje v treh stopnjah: odkritje patentiraj, obvesti javnost, dvigni si ceno in se prodaj!

Patentirano življenje

Poskusi na ljudehDa, pravilno ste prebrali tisto o patentih! Človek je že toliko napredoval, da je patentiral življenje! Nekateri celo predlagajo uveljavljanje avtorskih pravic nad življenjem, ampak le iz razloga, ker te dlje časa prinašajo dobiček.

Kaj se torej dogaja?

Leta 1980 je vrhovno sodišče ZDA s tesno večino 5 : 4 odločilo, da so tudi živi organizmi predmet patentiranja. Ta odločitev je multinacionalkam na široko odprla pot na področje genske tehnologije!

Patentiranje živih organizmov prinaša vrsto resnih in težkih vprašanj, etične, pravne in tudi politične vrste.

Zli duh je ušel iz steklenice

Genski inženirji so pričeli v epruvetah razmnoževati organizme, popolnoma drugačne od tistih, ki jih je ustvarila evolucija. V poznih 70. letih so v genski tehnologiji uporabljali predvsem viruse in bakterije. Pozneje so uporabili tudi razvitejše organizme, predvsem rastline.

Dvokaličnice imajo izjemno lastnost, ki je kot naročena za genske manipulacije. Razvijejo se lahko iz ene same celice. Genskemu inženiringu je dovolj, da vnese želeni gen v eno samo celico; iz te se pozneje razvije v tkivni kulturi cela gensko spremenjena rastlina. Večina kulturnih rastlin, npr. žitarice, spada med enokaličnice. Enokaličnice te lastnosti nimajo, ker se rastlina lahko razvije le iz embriona, ki ima približno 50 celic. Toda pri enokaličnicah je genska tehnologija našla rešitev, uporabljajo tako imenovane "gene skakače", ki so zelo razširjeni v rastlinskem svetu ali pa gensko manipulirajo s pelodom.

Dandanes z uspehom uporabljajo tudi strelno orožje, pravo mikroprojektilno puško s katero izstreljujejo dele DNA v intaktne rastlinske celice. Naboji so sicer majhni, merijo le 1-4 mikrometre, toda efekt je prav odličen, trdijo genski inženirji. Obstreljevanju živih celic pravijo bolj strokovno tudi "direktni genski transfer".

Monstruozna prihodnost ali sonaravno bivanje človeka

Genska tehnologija je šele na začetku svojega razvoja, saj se ukvarja z taksonomsko in deskriptivno fazo raziskovanja genov. Slepo sekanje in naključno "krpanje" delov DNA najbrž ni tehnologija, ki bi bila vredna zaupanja. Njene metode še zdaleč niso popolne, kar v sebi skriva veliko neznanih tveganj. V zraku vise nevarnosti ekoloških in epidemioloških katastrof, zato je javnost upravičeno prestrašena, prav tako pa je zaskrbljen tudi etični del znanosti.

Zagovorniki te tehnologije sicer trosijo pravljice o novi Silikonski dolini, iz katere se bosta cedila med in mleko za cele narode, kar je dandanes le veliko slepilo.

Konvencionalna genetika je v sedanjem času lahko prav tako učinkovita, predvsem pa ne prinaša tako usodnih tveganj. Tudi če odmislimo vso moro tveganj, pomeni tako mehanicistično pojmovanje čudeža Življenja potiskanje človeka še dlje v vulgarni materializem s sterilnim gledanjem na življenje, brez vrednot in etičnih načel.

Javnost mora imeti več vpliva na to, kar neetična znanost počne z rizičnimi tehnologijami.

Upamo lahko, da politika ne čaka na dramatičen dogodek, ki bo nagnal pravnike in politike k ustreznim rešitvam. Vedeti moramo, da genska tehnologija seli svojo dejavnost iz držav, kjer so sprejeli restriktivne zakona v "prosta lovišča".

Industrijsko kmetijstvo z monokulturami, kemičnimi gnojili in pesticidi je doživelo polom. Svojo krizo poskuša sedaj prikrivati in reševati ob pomoči genske tehnologije. Seveda pa v ozadju stoji isti kapital, ki je ves planet potisnil v najglobljo ekološko krizo.

Bolezen norih krav in pojav aidsa naj nam dajo misliti, da se za kulisami našega življenja dogaja marsikaj.

John Steinbeck, veliki ameriški pisatelj, je nekoč dejal:

"Prilastili smo si veliko moči, svojčas pripisovanih Bogu. Strahotno in nepripravljeno smo se polastili gospostva nad življenjem in smrtjo vsega sveta - vsega živega", in nadaljeval:

"Ker smo si privzeli božansko moč, moramo v sebi najti odgovornost in modrost, o katerih smo svojčas prosili, naj bi ju imelo kakšno božanstvo".

(Odlomki  iz knjige: Nespametni bodo žejni)

(Članek je bil prvotno objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)


Ključne besede: ekologija Anton Komat genetika genski inženiring znanost Rubikon genska tehnologija DNA poskusi na ljudeh poskusi na živalih znanost 



Psička Pia se zelo rada sprehaja po gozdu. Poleg gozdnih živalic se med visokimi drevesi skriva nekaj, kar naravnost obožuje: sočni gozdni sadeži!
Ilustrirana knjiga o kitih vas bo popeljala v svet največjih živali, ki plavajo v naših oceanih. Spoznajte resničnega samoroga morja - narvala, in največjo žival pod soncem - sinjega kita.
Osupljiva dejstva o eteričnem sevanju, magnetizmu, o miselnih formah in kako le te vplivajo na ljudi, o auričnih barvah, o psihični zaščiti...
Priročnik o aroniji, rastlini, ki je zdravilna, okusna in predstavlja lep okras vsakega vrta.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Ljudje razglabljajo o moji umetnosti in se pretvarjajo da jo razumejo, kot da bi jo morali razumeti; ko je popolnoma enostavno da jo je le treba ljubiti.

Claude Monet