Natisnite    Pošljite prijatelju

Izpoved

Človek potrebuje izpoved. Za njegovo duševno ravnotežje in za osebnostno rast, posredno pa neredko tudi za telesno zdravje, je včasih potrebno, da svoje misli, čustva, tegobe ali radosti komu zaupa. Duševna potreba po razodevanju osebnih zadev je v ravnotežju s tisto po zdravem ohranjanju skrivnostnega osebnega področja.

Najbolj v ospredju je izpoved hude stiske. Tu smo na meji med "domačim zdravilom", ki ga ima na voljo človek sam v vsakdanjem življenju, in strokovno psihološko pomočjo človeka v stiski.

Naravno  in najbolj pristno okolje, kjer človek lahko razodene svojo stisko in potoži svoje bolečine, je domača družina ali dober prijatelj. V temeljnem človeškem odnosu rodne in lastne družine ter prijateljstva se ljudje najgloblje poznamo, najbolj smo si naklonjeni, največ smo zmožni narediti drug za drugega.

Dandanes je zelo pogosto, da človek nima ne v rodni ne v lastni družini ne med prijatelji človeka, ki bi mu zaupal svojo stisko. Le-ta pa je lahko vse hujša, sam je nikakor ne more obvladati in grozi mu, da bo prekipela čez rob. V tem primeru so na voljo strokovnjaki: psihologi za duševne stiske, socialni delavci za materialne in medčloveške zagate, duhovniki za verska vprašanja in za krivdo, psihiatri za duševne bolezni.

Strokovna pomoč se običajno začne s pozornim poslušanjem izpovedi, temu pa sledi informiranje o možnostih za reševanje in svetovanje; torej pomoč pri razjasnjevanju položaja in pri iskanju smiselne možnosti. Korenitejša strokovna pomoč zajema tudi metodično vadbo pri premagovanju stiske, ki je pogosto skupinska.

Vedno bolj se jasni spoznanje, kako pomembno je usmerjanje v primerno družbo, ki deluje na prijateljskem in solidarnostnem načelu kot nadomestna nekrvna družina. To so najrazličnejše skupine za samopomoč. Idealno pa je seveda, da strokovnjak človeku, ki se mu je v stiski zaupal, posredno ali pa naravnost pomaga urediti tudi njegove lastne temeljne medčloveške odnose v družini in s prijatelji.
 
Stiska pa ni edino področje, ki človeka sili, da se drugemu izpove. To so tudi lepa čustva. Če zaljubljen fant ali dekle tega tako ali drugače ne izpove njej ali njemu, ki mu velja, je to lahko lepa "platonska" ljubezen, do zakona pa najbrž na tak način ne bo prišlo.

Tudi pomembno spoznanje ali izkušnja sili človeka, da jo nekomu pove, zapiše ali drugače podari drugim.
Izpoved ima kot domače zdravilo za dušo in telo številne dobre učinke.  Človeka duševno razbremeni, pomiri in sprosti; s tem mu omogoči jasnejši in širši pogled na stvari.

Če je duševna mora huda in dolgotrajna in če za njeno prenašanje ni smiselnega razloga; rada povzroča tudi telesno (psihosomatsko ali sociosomatsko) obolenje - v tem primeru je izpoved zdravilna tudi za telo.

Vsekakor je izpoved, kadar je smiselna in na mestu, zdravilna tudi za duhovno in bivanjsko razsežnost: človek si po njej širi obzorje svobodnega odločanja, pri zmoti ali krivdi mu pomaga k spremembi mišljenja in ravnanja, v verskem smislu je del spreobrnjenja. V razsežnosti medčloveških odnosov pa krepi človekovo zaupanje in povezanost z ljudmi: kaj je med ljudmi bolj vzvišeno kakor to, da človeka drugi prav posluša, globoko in dobro razume, mu zna prav odgovoriti.

Nasveti

● V zakonu izpovejte od časa do časa na vama primeren način svojo ljubezen sozakoncu; poleg dejanj so tukaj potrebne tudi besede. Zlasti pa mu zaupajte in izpovejte svoja upravičena pričakovanja in želje - kako naj jih sicer zve. Vsa ta besedna odprtost je v zakonu nepogrešljivo domače zdravilo za krepitev zakonskega odnosa.

● Pri globokem notranjem navzkrižju je včasih rešitev odprt "pogovor" z dobrim in dovolj razgledanim človekom. To je pravzaprav človekovo glasno premišljanje o sporni stvari pred drugim. Ko človek sliši svoje poglede in svoja stališča v širšem prostoru pred drugim, se že s tem samim čistijo in urejajo.

Zaupni poslušalec pa seveda s svojimi utrinki še razširi poglede na možnosti in dolžnosti.

● Kdor se izpoveduje v stiski, da bi našel pot iz zagate, ne sme ostali le pri premišljanju in pripovedovanju o sebi, o svoji stiski, žalosti, obupu..., ampak mu je treba pomagati, da bo premišljal in govoril tudi o resničnosti zunaj sebe. Bistvo problema je mnogokrat zapredenost človeka v samega sebe, zato zgolj pri gledanju na samega sebe ni rešitve. Ko začne človek premišljati in govoriti o možnostih in nalogah v svetu, s tem presega sebe, in navadno je to že odločilni korak k rešitvi stiske.

● Ko se vam kdo v stiski zaupa, ga poslušajte z vso pozornostjo, da ga boste razumeli tako, kakor se razume on sam; to vam bo pomagalo videti možnosti v njegovem položaju. o rešitvah pa ne premišljajte tako kakor on, ker v to smer očitno ni (bilo) rešitve. Vaša neprizadetost je predvsem širši pogled na stvari.

● Ko se vam kdo v stiski zaupa, se vživite v njegovo človeško stisko, v njegovo nelagodje, ko vam "mora" to pripovedovati. Sočutje bo prizadetemu človeku razpolovilo breme in ga sprostilo, da bo lahko z vašo pomočjo začel gledati na problem tudi z druge strani.

● Ko vam kdo zaupa stisko - pa naj je podlaga zanjo banalna materialna težava, duševna zmedenost, zmota, krivda, slabi medčloveški odnosi, ali pa sploh ni pravega vzroka za stisko - se ogibajte cenene tolažbe, moralistične radodarnosti z nauki in radovednega vrtanja po njegovi duši. Nobena od teh smeri ne more prispevati k rešitvi.

(Odlomek iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)

dr. Jože Ramovš, www.inst-antonatrstenjaka.si/kdosmo.html