Izzivi in pasti sodobne vzgoje, 2. del

23.01.2017 | Avtor: Blaž Ferlinc
Dobra vzgoja je vzgoja z načrtom. Temelji na akciji namesto na reakciji, na vedenju namesto na naključju, na skrbi namesto na jezi in zdravem razumu namesto na nerazumnosti. (Pantley, 2001) Tudi družina, v kateri ni treba le ubogati na besedo, potrebuje moč staršev, ki zmorejo oboje: ustaviti, varovati, odločiti in pogovor ter sodelovanje. (Čačinovič, 2004)
 
Pomembno je, da se ponovno postavi partnerstvo pred starševstvo. Saj se drugače partnerski primanjkljaj pogosto kompenzirata v starševstvu, za kar pa morajo otroci plačati ceno z vlogo nadomestnega zakonca oz. čustvenega partnerja. Odnos z otroci naj ne bi bil odvisen od partnerskega medsebojnega razumevanja. Če sta odtujena kot partnerja, se nimata rada, težko delujeta ubrano, si ne zaupata, in ne nastopata enotno.

Če so v partnerskem odnosu konflikti, ki jih ne rešujeta, pogosto otrok vstopi med njiju kot rešitelj. Otroci vidijo namreč grožnjo za lastni obstoj, če bi družina razpadla. Močnejši kot so konflikti med partnerjema, močnejše bodo razne vloge otrok za zmanjševanje napetosti. Te vloge so navadno vloge odraslih, ki jim otroci niso kos.

Razhajanja naj bi starša uskladila brez prisotnosti otrok, saj skušajo razhajanje otroci »vnovčiti«. Kadar ni možnosti za predhoden dogovor, naj bi partner drugega pri njegovi reakciji pred mladostniki podprl. Nestrinjanje naj razrešita kasneje. Sporočilo enotnosti je veliko močnejše, kot pa bi bil popravek napake. To je jasno znamenje, da ne morejo vsiliti svoje igre in razdvojiti in zmanipulirati staršev. še huje je, ko skušajo starši z otroci razpravljati o napakah zakonskega partnerja. Kjer starša tega ne zmoreta ga oropata očeta ali matere.

Da bi dobili podporo enega se morajo odločati proti očetu ali materi. Očeta in mater spoštujejo vse manj, najprej zgubijo enega kasneje najverjetneje oba. Enotnost staršev pomeni trdnost, varnost, jasno usmeritev. Enotnost kot kompas, ki kaže eno smer, neenotnost pa dve smeri – zbega mladostnike, ki ostanejo prestrašeni, izgubljeni, polni dvomov, in brez prepotrebne usmeritve. Enotnost staršev je najvišja moralna sila za mladostnike. (Gostečnik, 2000)

Danes si številni starši redko vzamejo čas za pogovor, poslušanje, razlago ter dogovore o skupnem življenju, o tem kako bodo živeli, kaj bo kdo, ter za ostale skupne aktivnosti z otroki. Več pozornosti pa bi morali nameniti tudi usmerjanju otrok s tako pomembnim pozitivnim zgledom, kar je pomemben element vzgoje za odgovorno življenje.

Raziskava kažejo, da so družine s tako imenovano optimalno stopnjo zdravja, družine kjer starša zmoreta dovolj moči, da sta povezana med samo, da upoštevata drug drugega pri ravnanju z otrokom, si v vlogi staršev ne nasprotujeta in omogočata odprto komunikacijo, ki omogoča, da lahko vsak v družini pove, kdo je in kaj želi, da ima otrok pravico do svojih čustev in lahko izreče svoje misli, ter se jih skozi izkušnjo nauči tudi obvladati, da je čisto blizu drugemu in se lahko tudi umakne k sebi in te poti ponavlja.
(Čačinovič-Vogrinčič, 2004)

4. NARAŠČANJE ŠTEVILA RAZVAJENIH IN NARCISOIDNIH OSEBNOSTI IN POSLEDIČEN VPLIV NA DRUŽINSKO ŽIVLJENJE

Kaj je razvajenost? Nasprotno od vaditi: je način vzgoje, ki ne vodi k temu, da bi se otrok naučil osnovnih pravil, omejitev, torej permisivna, vsedopušujoča vzgoja brez jasnih mej.

Ne obstaja imeti »preveč rad« ali da bi otroku »preveč nudili«, problem ni v količini temveč načinu, kako dajemo, nudimo otroku, kako mu izkazujemo ljubezen. Pogosto je varnost zamenjana z odvisnostjo in ljubezen s posesivnostjo.

Razvajeni otroci postanejo zasvojeni z željo po čedalje več pozornosti, navadijo se na sprejemanje pretirane naklonjenosti.
Prikrajšani so za razvoj obrambnih sposobnosti - proti fizičnim nevarnostim okolja in razvoju obrambnega sistema fizičnega organizma.
Tudi glede prehranjevanja: otrok, ki so ga s hrano razvajali, odraste v človeka z izrazito neustreznimi prehranjevalnimi navadami.
Razvajen otrok ne spozna osnovne zakonitosti odnosov in komunikacije med ljudmi, ki jo sestavljata stik in umik (ustvarjalno oz. soustvarjalno prilagajanje). Ne nauči se, kdaj potrebuje stik, kako vzpostaviti stik in sprejemati napor, kot tudi varne prekinitve umika iz stika in prepoznave, kdaj drugi ni pripravljen na stik z njim, sprejeti njegovo odločitev in prenesti razočaranje, poraz.

Zato ne zmore vzpostaviti zdravih socialnih stikov v okolju, ni zmožen napora, pričakovanja do okolja so nesorazmerno velika in je stalno razočaran. Razvajeni otroci so nedružabni, netolerantni, zahtevni do okolja, zamerljivi, v skupini ne zmorejo ustvarjalnega sodelovanja, ne znajo se podrejati skupnim pravilom. Razočaranja doživljajo kot krivice in reagirajo nasilno ali pa z umikom in zapiranjem vase.
Starši se tudi na čustva razvajenca ne odzivajo ustrezno. Za zadovoljevanje potreb takšni otroci uporabljajo jok, saj so starši takoj pripravljeni ustreči, da le ne bi jokal. Tako žalost več ni prava žalost in veselje tudi ne, saj prehitro vse dobi. Razvajeni ljudje so čustveno otopeli in torej niso zmožni globokega čustvovanja.

Zatrta je tudi ustvarjalnost, saj v nič ni rabil vlagati napora, oziroma mu te možnosti niso dali, saj so takoj starši naredili tisto, kar je želel sam – npr. doseči igračo in ni občutil slasti in zadovoljstva ob dosežku. Vse poskrbijo drugi, ustvarjalnost je odveč. Temeljna bivanjska vprašanja, oblikovanje osebnih stališč do vprašanj: Kdo sem, zakaj sem, svoboda in odgovornost ter ljubezen in sreča ga ne zanimajo in se mu zdijo brez veze.

Razvajeni otroci ne zmorejo prave ljubezni do sebe in tudi ne do drugih. Hvalijo se s svojo svobodo, kdo mi kaj more, vendar so popolnoma odvisni od drugih, da jim zadovoljujejo njihove želje, ki jih sami dobro ne poznajo, zato se odločajo za drogo, klape, računalnik, televizijo… Pozornost usmerijo v materialni svet in jim je svet vrednot tuj.
Niso se sposobni vključiti v neko pozitivno, delovno skupinsko dinamiko, nesposobni so ustvarjalnega sodelovanja, pristne komunikacije. Delujejo moteče, vendar ne disocialno, temveč je to le neko postavljanje, navidezna dejavnost brez napora, cilj je le izogibanje naporu in pristni komunikaciji.

Razvajen otrok je ranljiv, neodporen, nesamostojen, mehkužen…

Narcizem je osebnostna motnja, za katero je značilna prezaposlenost s samim seboj (zaljubljenost v sebe – ne ljubezen do sebe!), združena z zelo siromašno zmožnostjo empatije, in razumevanja drugega, s čustveno hladnostjo ter samopoveličevanjem. Narcis sebe prikazuje kot neodkritega genija, zvezdo, pogosto pa tudi vsepovsod vidi krivice, ki se mu godijo.

Narcis čustva igra, jih pa ni zmožen doživljati, razvajenec pa jih ni zmožen igrati – pri razvajencu lažje prepoznamo čustveno hladnost, nekatera čustva pa doživlja: razočaranje, jezo, sovraštvo, kadar mu ne izpolnijo njegovih pričakovanj. Narcis se vede, kot da meje ne bi obstajale, razvajenec pa jih ima pomaknjene daleč navzven, vse služi zadovoljevanju njegovih potreb. Narcis ne preraste podobe idealiziranega starša, ki jo ohranja in brani, razvajenec pa starša preobrazi v vlogo oskrbovalnega središča, katerega izključna naloga je zadovoljevanje njegovih potreb.
Narcis ve, kaj vse bi on bil, razvajenec pa ne, saj nima jasno izoblikovanih želja, ciljev. Razvajenec se čuti trajno ogroženega, da bi imel vse, kar si bo zaželel, čeprav ne ve, kaj bi si želel. Ne ve, kaj bi rad in mu te želje nihče ne izpolni. Narcis življenjsko energijo troši za boj z vsem tujim, drugačnim, razvajenec pa s svojo energijo ne ve kaj početi in jo prazni z raznimi nepomembnimi početji, ki tudi njemu ne predstavljajo nekega posebnega veselja.

Narcis in razvajenec sta si skupna v samoljubju. (Žorž, 2002)

Odsotni oče in negotova mati, ki se odziva brez empatije, vzpodbujata pri otroku razvoj narcisoidne osebnosti v ekstremnih primerih pa tudi bordeline in shizofrene osebnosti.

Preobrat v običajnih odnosih med generacijami, zaton starševske discipline, »socializacija« in delegiranje mnogih starševskih funkcij drugim in »vase usmerjena, z vzgibi obvladana, odmaknjena, zmedena« dejanja staršev spodbujajo značilnosti, ki imajo lahko, če so prisotne v ekstremni obliki, resne patološke posledice, v blažji obliki pa pripravijo mlade za življenje v permisivni družbi, organizirani ob ugodju v potrošnji. (Lasch, 1992)
Danes je pogosto otrokova edina dolžnost in obveznost šola in obšolske aktivnosti, v skupno gospodinjstvo in družino pa ne prispeva praktično ničesar.

Tako se otroci razvijajo v egoistične, razvajene posameznike, ki vidijo le sebe in lasten uspeh, ki se meri z rezultati v šoli, kasneje pa z uspehom v karieri in svobodnim življenjem, s čim manj družinskih obveznosti in odgovornosti. To so tudi odlični bodoči potrošniki, ki si bodo mašili čustveno praznino z nakupovanjem in hlastanjem za čutnimi užitki.

Opravljanje domačih del je eden najboljših načinov za privzgajanje samozavesti in občutka za dolžnost pri otrocih. Z rednim opravljanjem del si pridobijo delovne navade in pravilen odnos. To je pomemben pouk za življenje, saj spoznajo dela, ki so nujno potrebna pri vodenju gospodinjstva. Lažje bodo obvladovali zahteve odraslega življenja, kot otroci, ki niso prevzemali nobenih odgovornosti. (Pantley,1999:75)

(Se nadaljuje) >>> Izzivi in pasti sodobne vzgoje, 3. del

(Članek je bil objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)


Ključne besede: Blaž Ferlinc  identiteta  otroci  najšibkejši člen  starševska odgovornost  partnerstvo  permisivna vzgoja  osebnost  starši  starševstvo  vzgojni pristopi  kriza družine  kriza vrednot  medosebni odnosi  učitelji 


Tweet