Izzivi in pasti sodobne vzgoje, 3. del

23.01.2017 | Avtor: Blaž Ferlinc
Rezultati ankete kažejo, da večina mladih doma oziroma v skupno gospodinjstvo ne prispeva skoraj ničesar. Tudi ostali podatki kažejo na dokaj brezdelno in neaktivno življenje, saj porabijo veliko časa za gledanje televizije, poslušanje glasbe in lenarjenje, kar je vsekakor slaba podlaga za bodoče zahteve odgovornega življenja, še posebno družinskega. (Ule, Rener, 2000)

Posledično se že kažejo tudi tendence sodobnih partnerskih zvez: vsak od partnerjev živi pri svoji matični družini ali samsko življenje in jima je skupno življenje in formiranje lastne družine odveč.

Komaj so zmožni poskrbeti zase, saj odrekanja, prilagajanja in skrbi za drugega, ki ga zahteva družinsko življenje ne poznajo in ne zmorejo. Kadar pa formirajo družino, rešitev iz težav, ki jih prinese družinsko življenje, vse prehitro poiščejo v razvezi.


ŠTEVILO SKLENJENIH ZAKONSKIH ZVEZ IN ŠTEVILO RAZVEZ V SLOVENIJI MED LETI 1971 IN 2000


Število sklenjenih zakonskih zvez se je v zadnjih tridesetih letih več kot prepolovilo, število razvez pa ostaja približno enako. Vir: Statistični letopisi Republike Slovenije.

Število razvez in ločitev se v razvitem svetu povečuje, kaže se tendenca k vse poznejšim sklepanjem zakonske zveze in partnerja se vse pogosteje odločata za zakon z malo otroki ali celo za zvezo brez otrok.
Alternativne oblike družinskega življenja so prisotne. Kakšne posledice lahko ima pomanjkanje možnosti identifikacije z roditeljem istega spola kot tudi drugi manj vidni vplivi, je še dokaj neraziskano.

J. Musek (1995) navaja, da se v sodobnem svetu poskusi raznosvrstih alternativnih oblik družin še množijo, vendar doslej neuspešno. Tudi najsodobnejši poskusi niso nič uspešnejši od starejših, ki se niso obnesli. Nobenega alternativnega modela družine ni, ki bi izkazal življenjsko uspešnost, ki bi jo lahko približno primerjali z običajno družino. »Alternativne« družine in kvazi družine so še daleč od tega, da bi lahko uspešno zamenjale tradicionalno jedrno družino in njene različice.

Res je, da najdemo v mnogih družinah probleme in težave, vendar pogoji življenja v večini družin še vedno presegajo življenjsko kakovost življenja v alternativnih in kvazidružinskih skupnostih. V teh skupnostih so težave, problemi in motnje še pogostejši in večkrat s hujšimi posledicami, kot jih najdemo v problematičnih družinah.

4. KRIZA MORALNIH VREDNOT IN ATEIZEM

Sodobna potrošniška in storilnostno naravnana družba vzpodbuja vrednote, ki človeka oddaljujejo od zadovoljujočih medsebojnih odnosov in s tem od sreče. Vzpodbuja se hedonizem, tekmovalnost in uspeh, ki se meri z družbenim statusom, oblastjo in materialnim blagostanjem. Nagon po moči in napredku nas je potegnil v svoj vrtinec.
Gre za usodno zamenjavo vrednot: življenjskega standarda s smislom življenja in užitka s srečo. (Divjak, 1996)
Poudarjajo se vrednote individualnosti, različnosti, drugačnosti, pluralnosti in svobodne izbire. Tradicionalne vrednote se smatrajo za zastarele in toge. Tako se vzpodbuja svoboda vendar pogosto na račun odgovornosti.

Spregledali smo, da se sreča skriva v drugih vrednotah. Da prava in dolgoročno osrečujoča moč izhaja iz povezanosti in sodelovanja med ljudmi. Da je skrb za druge, za dober odnos, tudi skrb zase in na ta način lahko premagamo protislovje med potrebo po moči in ljubezni. Z zlorabo moči ljubezen uničimo. A tega se zavedamo ponavadi prepozno, ker se ob tešenju potrebe po moči dobro počutimo. (Glasser, 1998)
Vloga cerkve in vere, ki postavlja vrednote družine in skrbi za sočloveka na sam vrh v hierarhiji vrednot, je v primerjavi s preteklostjo majhna. Že seznam desetih božjih zapovedi, ki ga vsebuje stara zaveza Svetega pisma, je kodeks odnosov do sočloveka, ki vsebuje osnovna pravila etike, ki bi morala biti aktualna tudi danes. (Globokar, 2003)

Tako pa ateizem vzpodbuja človeka, da si lestvico vrednot in usmeritev določa sam. Na vrhu si zato pogosto postavi poklicni uspeh, svobodo in moč, še prepogosto celo na račun poštenja.

Družina in otroci pa nimajo potrebnega mesta. Zgled, ki ga ima s tem današnja mladina, je uničujoč.
Seveda ne smemo pozabiti vloge medijev. Poročanje o nasilju je preplavilo medijsko sceno. Najhuje pri tem je, da je največ nasilja v filmih in na TV. To pa sta medija, ki imata največji vpliv in ki najbolj spodbujata k posnemanju. Povsem gotovo je, da opazovanje nasilja vzpodbuja agresivnost.
Žal je v medijih veliko več modelov agresivnosti kot pa prosocialnega obnašanja, npr. altruizma. Otroci presedijo v povprečju dve uri na dan pred TV sprejemnikom, mnogi tudi več. In že otroški TV programi so skrajno agresivni, v povprečju nudijo 25 nasilniških prizorov na uro. (Musek, 1995)
Raziskave kažejo, da imajo mladi dokaj fluidno in spremenljivo strukturo vrednostno-osebnih usmeritev. Razvijajo vrednote in odnos do njih v neločljivi zvezi z vsakdanjimi dejavnostmi, zlasti kot sestavino svojega življenjskega stila. (Ule, 1996)


 
Številni ne vidijo smisla, kar vzpodbuja zlorabo drog in spolnosti ter neodgovorno, egoistično življenje v smeri prekomernega iskanja užitkov brez odnosov.

Se nadaljuje >>> Izzivi in pasti sodobne vzgoje, 4. del

(Članek je bil objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)


Ključne besede: Blaž Ferlinc  identiteta  družine  otroci  skupno gospodinjstvo  starševska odgovornost  partnerstvo  permisivna vzgoja  osebnost  starši  starševstvo  vzgojni pristopi  kriza družine  kriza vrednot  medosebni odnosi 


Tweet