Janez Bosco

Janez Bosco

12.04.2007 | Avtor: Matevž Bevec
"Učenje temelji na odnosu tistega, ki je pastir, učitelj, vodnik, zgled, ... do tistega, ki je učenec, opazovalec, sprejemnik informacij, posnemovalec, ... pravzaprav govorimo o relaciji – medčloveških odnosih. Medčloveški odnosi so eno najpomembnejših, če ne kar najpomembnejše poglavje našega življenja. "

Sanje s pečatom prihodnosti

»Ko mi je bilo devet let, sem imel sa­nje, ki so se mi glo­bo­ko vti­sni­le v spo­min za vse življe­nje živl­jenje. V sa­njah se mi je zde­lo, da sem bli­zu doma, na pre­cej ob­šir­nem dvo­riš­ču, na njem pa je bila mno­ži­ca fan­tov, ki so se igra­li. Ne­ka­te­ri so se sme­ja­li. Ko sem za­sli­šal kle­tve, sem se ta­koj pog­nal med­nje in jih ho­tel pri­si­li­ti k mol­ku s kri­čanjem in pestmi.

Ti­sti hip se je pri­ka­zal ča­stit­ljiv mož, iz­bra­no ob­le­čen. Ob­lič­je se mu je tako sve­ti­lo, da mi je je­ma­lo vid. Po­kli­cal me je po ime­nu in mi de­jal:

‘Te svo­je pri­ja­te­lje si boš mo­ral pri­do­bi­ti s krot­kost­jo in z lju­bez­ni­jo, ne s pre­te­pa­njem. Ta­koj jim prič­ni go­vo­ri­ti o gr­do­bi­ji gre­ha in o dra­go­ce­no­sti kre­po­sti.’

Ves zme­den in pre­stra­šen sem mu od­go­vo­ril, da sem re­ven in neuk. Prav te­daj so se fant­je ne­ha­li pre­te­pa­ti in raz­gra­ja­ti in so se zgr­ni­li okrog Nje­ga, ki jim je go­vo­ril. Sam ni­sem ve­del, kaj sem re­kel:

‘Kdo ste vi, ki mi uka­zu­je­te tako ne­mo­go­če re­či?’

‘Prav zato, ker se ti zdi­jo ne­mo­go­če, jih boš mo­ral na­pra­vi­ti mo­go­če s po­korš­či­no in z zna­njem.’

‘Kako bom pri­šel do zna­nja?’

‘Dal ti bom uči­te­lji­co. Pod nje­nim vods­tvom boš po­stal mo­der.’

‘Toda, kdo ste vi?’

‘Sin sem ti­ste, ki te jo je tvo­ja mati nau­či­la poz­drav­lja­ti tri­krat na dan. Po mo­jem ime­nu vpra­šaj tvo­jo ma­ter.’

Ti­sti hip sem po­leg nje­ga opa­zil ve­li­čast­no že­no, ob­le­če­no v plašč, ki se je bleš­čal ka­kor son­ce. Zaz­nal je, da sem zme­den, zato mi je po­mig­nil, naj se mu prib­li­žam, in me je pri­jaz­no pri­jel za roko:

‘Po­glej,’ je de­jal.

Po­gle­dal sem in vi­del, da so fant­je iz­gi­ni­li, na­me­sto njih pa so bili koz­lič­ki, psi, mač­ke, med­ved­je in še šte­vil­ne dru­ge ži­va­li.

‘Vi­diš, tole je tvo­je de­lov­no po­droč­je. Po­sta­ti boš mo­ral po­ni­žen, mo­čan in kre­pak. Kar boš vi­del, da se bo v tem hipu zgo­di­lo s temi ži­val­mi, boš mo­ral sto­ri­ti z mo­ji­mi si­no­vi.’

Obr­nil sem se in glej: na­me­sto po­div­ja­nih ži­va­li so se pri­ka­za­li krot­ki ja­genjč­ki. Po­ska­ko­va­li so in te­ka­li oko­li me­ke­ta­je, ka­kor da bi ho­te­li poz­dra­vi­ti ve­li­čast­ne­ga mo­ža in ču­do­vi­to gos­po.

Še ved­no v sa­njah sem te­daj za­jo­kal in pro­sil gos­po, naj mi vse ja­sno raz­lo­ži, ker ni­sem ve­del, kaj naj vse to po­me­ni.

Te­daj mi je po­lo­ži­la roko na gla­vo in re­kla:

‘Ko bo pri­šel čas, boš vse ra­zu­mel.’

MarijaKo­maj je izre­kla te be­se­de, me je neki šum pre­bu­dil in pri­ka­zen je iz­gi­ni­la. Ves sem bil zme­den. Imel sem vtis, da me bo­li­jo roke od pre­te­pa­nja in da mi obraz ža­ri od klo­fut, ki so mi jih pri­so­li­li po­te­pi­ni.

Zju­traj sem sa­nje pri­po­ve­do­val naj­prej bra­to­ma, pa sta se mi sme­ja­la, po­tem ma­te­ri in ba­bi­ci. Vsak iz­med njih je po­dal svo­jo raz­la­go: ‘Po­stal boš ovč­ji pa­stir,’ je de­jal Jo­že. ‘Po­gla­var raz­boj­ni­kov boš,’ je zlob­no od­vr­nil Tone. Moja mati je re­kla: ‘Bog ve, ali ne boš po­stal du­hov­nik.’ Ba­bi­ca pa je skle­ni­la ugi­ba­nje z iz­ja­vo: ‘Sa­nje so praz­ne mar­nje.’

Me­nil sem, da ima ba­bi­ca prav. Vsee­no pa mi sa­nje niso ho­te­le iti iz spo­mi­na.«

Vsa pri­hod­nja leta so bila moč­no zaz­na­mo­va­na s temi sa­nja­mi. Mati Mar­je­ta je spoz­na­la (pa tudi Ja­nez je kma­lu spoz­nal), da so sa­nje na­ka­zo­va­le neko pot.

Fantje so se pretepali ... Spregovoril mu je mož v belem ... Marija mu je pokazala področje dela ...

180 strani spominov

Pri 58-ih le­tih se sko­raj nih­če ne za­pom­ni tega, kar se je zgo­di­lo pet let po­prej. Sko­raj vsi pa se spo­mi­nja­jo, ka­kor če bi bilo vče­raj, svo­jih de­ve­tih, enaj­stih, pet­naj­stih let. Še ču­tiš na ko­le­nih hra­pa­vo skor­jo dre­ves, po ka­te­rih si ple­zal. Zdi se ti, ka­kor bi bilo vče­raj, da si po­bo­žal to­pli ko­žuh psa, ki se je po­dil za tabo.

Pri 58-ih le­tih je Janez Bosco za­pi­sal pri­po­ved o svo­jih pr­vih de­set­le­tij. S svo­jim spo­mi­nom, tako po­dob­nim film­ski ka­me­ri, malo ‘lo­gič­ni’, a zelo na­zor­ni, je na­pol­nil tri ve­li­ke zvez­ke. Do­god­ki, spo­mi­ni, na­drob­no­sti so kar se da sve­ži in ži­vi.

Razmislek

Iz zgodbe, ki govori o sanjah a vendar posreduje mnogo globje sporočilo, vezano na nadaljnjo življensko pot Janeza Bosca, vidimo različne podobe, ki bi bile lahko del življenja marsikaterega človeka, še najbolj tistih, ki so tako ali drugače vezani na vodenje, upravljanje, spremljanje določene skupine ljudi.

Osrednji del sanj, torej tisti za katerega se zdi, da mu avtor nameni več pozornosti, govori o načinu dela, o pristopu, o tem kaj je potrebno storiti, da z zgledom pokažemo pravilen medčloveški odnos, njegovo izgradnjo in nadgradnjo. Nek rek pravi, da »učenje z zgledom ni le eden izmed načinov učenja, ampak je to edini uspešen način učenja«.

Učenje temelji na odnosu tistega, ki je pastir, učitelj, vodnik, zgled, ... do tistega, ki je učenec, opazovalec, sprejemnik informacij, posnemovalec, ... pravzaprav govorimo o relaciji – medčloveških odnosih. Medčloveški odnosi so eno najpomembnejših, če ne kar najpomembnejše poglavje našega življenja. Iz zgodnjih odnosov z najbližnjimi se naučimo osnovnih pravil druženja, občutimo varnost, toplino, postavimo temelje za naš nadaljni mentalni razvoj ali pa, kadar smo oropani nujno potrebnih sestavin za izgradnjo osebnosti, zaidemo v težave, ki se kažejo kasneje v odklonskem vedenju, v socialno nesprejemljivem odzivanju na določene dražljaje, ki nam jih daje okolica, v nenehnem konfliktu, ki ga človek, ki je bil oropan takšnih osnovnih a tako pomebnih gradnikov, doživlja na svoji poti skozi življenje.

Vse življenje se moramo izpolnjevati v tej veščini. Pa ne le v podajanju informacij in usmerjanju drugih, temveč tudi ali pa morda predvsem, v spreminjanju in popravljanju svojih napak, njihovem sprejemanju in dojemanju. Ta smer je pogosto še mnogo težja in od nas zahteva več truda in discipline. A le tako smo lahko resnični zgled, ne le igralci vloge ob določenem času na določenem kraju.


Ključne besede: Janez Bosco  don Bosco  otroštvo  Marija  Jezus Kristus  sanje  skala  spomini  življenjska zgodba 



Priročnik za vizualiziranje
V mestece na robu hriba tokrat pride gospa Poletje. Gospa Poletje je druga od štirih sester ...
Otroška slikanica o drobni kresnički Siji
Ko se lunica zbudi, mnogo zvezdic na nebu zažari. Pod njimi tisoč hišic tiho stoji.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Živimo v mavrici kaosa.

Paul Cezanne