
Janez Bosco
12.04.2007 | Avtor:
Matevž Bevec"Učenje temelji na odnosu tistega, ki je pastir, učitelj, vodnik, zgled, ... do tistega, ki je učenec, opazovalec, sprejemnik informacij, posnemovalec, ... pravzaprav govorimo o relaciji – medčloveških odnosih. Medčloveški odnosi so eno najpomembnejših, če ne kar najpomembnejše poglavje našega življenja. "
Sanje s pečatom prihodnosti
»Ko mi je bilo devet let, sem imel sanje, ki so se mi globoko vtisnile v spomin za vse življenje življenje. V sanjah se mi je zdelo, da sem blizu doma, na precej obširnem dvorišču, na njem pa je bila množica fantov, ki so se igrali. Nekateri so se smejali. Ko sem zaslišal kletve, sem se takoj pognal mednje in jih hotel prisiliti k molku s kričanjem in pestmi.
Tisti hip se je prikazal častitljiv mož, izbrano oblečen. Obličje se mu je tako svetilo, da mi je jemalo vid. Poklical me je po imenu in mi dejal:
‘Te svoje prijatelje si boš moral pridobiti s krotkostjo in z ljubeznijo, ne s pretepanjem. Takoj jim prični govoriti o grdobiji greha in o dragocenosti kreposti.’
Ves zmeden in prestrašen sem mu odgovoril, da sem reven in neuk. Prav tedaj so se fantje nehali pretepati in razgrajati in so se zgrnili okrog Njega, ki jim je govoril. Sam nisem vedel, kaj sem rekel:
‘Kdo ste vi, ki mi ukazujete tako nemogoče reči?’
‘Prav zato, ker se ti zdijo nemogoče, jih boš moral napraviti mogoče s pokorščino in z znanjem.’
‘Kako bom prišel do znanja?’
‘Dal ti bom učiteljico. Pod njenim vodstvom boš postal moder.’
‘Toda, kdo ste vi?’
‘Sin sem tiste, ki te jo je tvoja mati naučila pozdravljati trikrat na dan. Po mojem imenu vprašaj tvojo mater.’
Tisti hip sem poleg njega opazil veličastno ženo, oblečeno v plašč, ki se je bleščal kakor sonce. Zaznal je, da sem zmeden, zato mi je pomignil, naj se mu približam, in me je prijazno prijel za roko:
‘Poglej,’ je dejal.
Pogledal sem in videl, da so fantje izginili, namesto njih pa so bili kozlički, psi, mačke, medvedje in še številne druge živali.
‘Vidiš, tole je tvoje delovno področje. Postati boš moral ponižen, močan in krepak. Kar boš videl, da se bo v tem hipu zgodilo s temi živalmi, boš moral storiti z mojimi sinovi.’
Obrnil sem se in glej: namesto podivjanih živali so se prikazali krotki jagenjčki. Poskakovali so in tekali okoli meketaje, kakor da bi hoteli pozdraviti veličastnega moža in čudovito gospo.
Še vedno v sanjah sem tedaj zajokal in prosil gospo, naj mi vse jasno razloži, ker nisem vedel, kaj naj vse to pomeni.
Tedaj mi je položila roko na glavo in rekla:
‘Ko bo prišel čas, boš vse razumel.’
Komaj je izrekla te besede, me je neki šum prebudil in prikazen je izginila. Ves sem bil zmeden. Imel sem vtis, da me bolijo roke od pretepanja in da mi obraz žari od klofut, ki so mi jih prisolili potepini.
Zjutraj sem sanje pripovedoval najprej bratoma, pa sta se mi smejala, potem materi in babici. Vsak izmed njih je podal svojo razlago: ‘Postal boš ovčji pastir,’ je dejal Jože. ‘Poglavar razbojnikov boš,’ je zlobno odvrnil Tone. Moja mati je rekla: ‘Bog ve, ali ne boš postal duhovnik.’ Babica pa je sklenila ugibanje z izjavo: ‘Sanje so prazne marnje.’
Menil sem, da ima babica prav. Vseeno pa mi sanje niso hotele iti iz spomina.«
Vsa prihodnja leta so bila močno zaznamovana s temi sanjami. Mati Marjeta je spoznala (pa tudi Janez je kmalu spoznal), da so sanje nakazovale neko pot.
Fantje so se pretepali ... Spregovoril mu je mož v belem ... Marija mu je pokazala področje dela ...
180 strani spominov
Pri 58-ih letih se skoraj nihče ne zapomni tega, kar se je zgodilo pet let poprej. Skoraj vsi pa se spominjajo, kakor če bi bilo včeraj, svojih devetih, enajstih, petnajstih let. Še čutiš na kolenih hrapavo skorjo dreves, po katerih si plezal. Zdi se ti, kakor bi bilo včeraj, da si pobožal topli kožuh psa, ki se je podil za tabo.
Pri 58-ih letih je Janez Bosco zapisal pripoved o svojih prvih desetletij. S svojim spominom, tako podobnim filmski kameri, malo ‘logični’, a zelo nazorni, je napolnil tri velike zvezke. Dogodki, spomini, nadrobnosti so kar se da sveži in živi.
Razmislek
Iz zgodbe, ki govori o sanjah a vendar posreduje mnogo globje sporočilo, vezano na nadaljnjo življensko pot Janeza Bosca, vidimo različne podobe, ki bi bile lahko del življenja marsikaterega človeka, še najbolj tistih, ki so tako ali drugače vezani na vodenje, upravljanje, spremljanje določene skupine ljudi.
Osrednji del sanj, torej tisti za katerega se zdi, da mu avtor nameni več pozornosti, govori o načinu dela, o pristopu, o tem kaj je potrebno storiti, da z zgledom pokažemo pravilen medčloveški odnos, njegovo izgradnjo in nadgradnjo. Nek rek pravi, da »učenje z zgledom ni le eden izmed načinov učenja, ampak je to edini uspešen način učenja«.
Učenje temelji na odnosu tistega, ki je pastir, učitelj, vodnik, zgled, ... do tistega, ki je učenec, opazovalec, sprejemnik informacij, posnemovalec, ... pravzaprav govorimo o relaciji – medčloveških odnosih. Medčloveški odnosi so eno najpomembnejših, če ne kar najpomembnejše poglavje našega življenja. Iz zgodnjih odnosov z najbližnjimi se naučimo osnovnih pravil druženja, občutimo varnost, toplino, postavimo temelje za naš nadaljni mentalni razvoj ali pa, kadar smo oropani nujno potrebnih sestavin za izgradnjo osebnosti, zaidemo v težave, ki se kažejo kasneje v odklonskem vedenju, v socialno nesprejemljivem odzivanju na določene dražljaje, ki nam jih daje okolica, v nenehnem konfliktu, ki ga človek, ki je bil oropan takšnih osnovnih a tako pomebnih gradnikov, doživlja na svoji poti skozi življenje.
Vse življenje se moramo izpolnjevati v tej veščini. Pa ne le v podajanju informacij in usmerjanju drugih, temveč tudi ali pa morda predvsem, v spreminjanju in popravljanju svojih napak, njihovem sprejemanju in dojemanju. Ta smer je pogosto še mnogo težja in od nas zahteva več truda in discipline. A le tako smo lahko resnični zgled, ne le igralci vloge ob določenem času na določenem kraju.
Ključne besede: Janez Bosco don Bosco otroštvo Marija Jezus Kristus sanje skala spomini življenjska zgodba