Natisnite    Pošljite prijatelju

Drog pri vodnjaku
ne cvili več. Mesec nad
trsjem je spet cel. (Inan)

*

Morje že temni, Nenaden blisk;
glasovi divjih rac rezek krik čaplje
so medlo beli. (Basho)

*

V pomladnem vrtu
so breskve odete v cvetje,
ki siplje rožnato
luč na pot pod drevesi
in žensko, ki stopa po njej.
Dokler še lahko
uživam na tem svetu,
me nič ne skrbi
kaj bom, ko se spet rodim:
žužek ali ptica!

Otomo Yakamochi (715 - 785)

Prišel je čas pomladi,
toda v gorah,
kjer še leži sneg,
so pobočja ovita
v megleno kopreno.

*

Ko se zvečeri,
megla zakrije morje.
Žalostni kriki
žerjavov vso noč
mi vzbude domotožje.
Pomladna polja
ovita s prameni
meglic. V prvem mraku
se oglasijo ptice
v škrlatni luči zarje.

*

Tam od bambusa,
ki raste v majhnih šopih
na mojem vrtu –
skrivnostno šelestenje
v rahlem pomladnem vetru.

*

Le kratkotrajno
je naše življenje,
zato živim tu,
ob tem gorskem potoku,
da najdem Pot Resnice.
Kako žalostna
so ta srečanja v sanjah!

Nenadoma se
zbudiš, strmiš v mrak
in z roko tiplješ v temo.

menih Mansei (zač. 8.stol)

S čim naj primerjam
to naše življenje?
Podobno je ladji,
ki odpluje ob zori
in brez sledu izgine.

Yamabe Akahito (um. 736 ?)

Potujoč ob morski
obali pri Tagu:
ozarjeni vrh
gore Fudži, pobeljen
s sveže zapadlim snegom.

• Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

  • Več branja >>> Spletna knjigarna Doria