Natisnite    Pošljite prijatelju

Jesensko drevje

Gledam v vrhove,
ki se v soncu svetijo,
ko se veje majejo,
listi jih zapuščajo.

Čas jesenski je tihote
razodetju posvečen,
da za hip se vsak ustavi,
skriti zdrami spet pomen.

Naj obilje nas življenja
s čari svojimi obsipa,
kdor resnice smer zgreši,
ga nemira prah posipa.

Gozd objema žar toplote,
listje pestro se bohoti,
saj v barve je ujeto,
v rajski se blešči lepoti.

Kaj pomaga blišč,
ki poguba ga najeda,
kam odhaja lutka,
ko se svet seseda?



Listje lepo je zares,
a propadu je vdano,
ker rezilo mrzlo zime
ostro nadenj je poslano.

Človek pot lahko izbere,
preden ga črnina vzame,
se za biserom ozre,
reši gnile se omame.

Otopi ga njen objem,
ko to najmanj si obeta,
ker varljivi mu zaslon
luč, kjer tema je, napleta.

Naj zbudi vsak v sebi
na minljivo čisto misel,
da začutil bo izvir,
ki življenju daje smisel.

Drevje, ko najlepše je,
listja mirno se znebi,
modrega naj tega zgleda
tudi človek se drži.

Zaživel bo svoje bistvo,
ko znebil se bo nesnage,
ki v krasoto se zavija,
da bi slast vzela zmage.

Ko odvrgel bo prtljago,
ki ga k tlom pritiska,
vedel bo, zakaj ga je
bičala obupa stiska.

Popki bodo spet vzklili
in pognali zelenilo,
mir, veselje, srečo
znova bo srce čutilo.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

>>> Ko pride jesen