Kako prepoznati šarlatane

11.01.2018 | Avtor: Nara Petrovič

Najbolj patetičen človek na svetu je ta, ki ima vid, nima pa vizije.
-- Hellen Keller

Na vprašanje iz naslova ni neposrednega odgovora. Ni formule ali šolske definicije. Vprašanje je treba zastaviti drugače, saj za šarlatanstvo ni dovolj šarlatan – prav toliko so potrebni tisti, ki šarlatanu zaupajo. Prodajalec brez strank ne more obsta(ja)ti.

Navadno interes strank hitro privabi ponudbo blaga – tako materialno kot »duhovno«. Prevaranti in prevarani so kot dve simbiotski vrsti. Ljudje, ki so nagnjeni k temu, da jih prevarajo, ne morejo prepoznati prevaranta. Ko ga po dolgem času vendarle prepoznajo, ga popljuvajo in si poiščejo novega. In tako naprej, dokler ne rešijo temeljnega nagnjenja k prevaranosti, ki so ga prevzeli od družbenih starešin. Prevarant se prav tako ne more zavedeti, da je prevarant, saj ga drugi prepričujejo, da dela samo dobro.

Prevzet od moči, ki mu jo vliva gruča, se počuti božje. Toda notranja razcepljenost med vsemogočnim idolom, kakršen bi moral biti po pričakovanjih gruče, in šibkim, krhkim, zmotljivim človekom, kar dejansko je v globini, ga neredko pahne v izredno nestabilno duševno stanje.

Takrat ima dve možnosti. Lahko se odloči zanikati svoje slabosti in igrati popolnega idola (ostati prevarant) ali sneti maske in biti
preprosto človek.

Ko pišem o takem človeku, se kar sam ponuja rek: »Kdor visoko leta, nizko pade.« Gruča bo namreč prevaranta hitro kaznovala, če izneveri pričakovanja – seveda, ker je sploh dopustil, da se razvijejo. Tukaj ni odveč opozorilo, da se nikoli ni dobro ujeti v mrežo pričakovanj množic,
posebej če so nerealna ali jih niste sposobni izpolniti.

Mali in veliki ljudje

Wilhelm Reich je simbiotska sloja ljudi (tistega zgoraj in tiste spodaj) že kmalu po Drugi svetovni vojni poimenoval mali ljudje. Adolf Hitler, na primer, ne bi mogel povzročiti vseh grozot, če ga ne bi podpiralo na milijone malih hitlerčkov. Isto velja za inkvizicijo in sploh vse množične nasilne
pojave v zgodovini. Mali ljudje se ujamejo v zanje značilno navpično socialno hierarhijo, v kateri se stopničko višji petelinijo, stopničko nižji pa piščančijo.

Piščanci svoje slabosti navzven potlačujejo, navznoter pa sami sebe kaznujejo zanje; ko jih opazijo pri drugih, pred katerimi igrajo vlogo petelina, je samoumevno, da morajo takega človeka kaznovati. Najvišji petelin je slepec ali tiran, onstran kazni, ki bi prišla od zunaj. Toda na voljo ima obilo načinov samotrpinčenja.

V vsakem primeru je to duševno nezaključena osebnost, ki svoje bolesti izživlja v piščančenju pred simboli senčne plati svoje osebnosti. Od vrha do dna take hierarhije so vsi mali ljudje! Slepljenje je norma, tako odzgoraj navzdol, kot odspodaj navzgor.

Nasprotje malim ljudem so ljudje, ki niso nagnjeni k šarlatanstvu. Taki zelo redko zaupajo prevarantom, če sploh, saj premorejo živo osebno integriteto, zdravo kritično radovednost, pristno samostojnost in notranjo trdnost. Ker so pravi kontrast malim, ne bo nič narobe, če jim
rečemo veliki ljudje. Taki posamezniki so bili vso nedavno zgodovino (vsaj zadnjih dva tisoč let) črne ovce, redkejši kot štiriperesne deteljice.

Njihova posebnost je, da ne zaupajo goli zunanjosti (imenom, dejanjem, značaju …), dokler ne spoznajo resnice o čemer koli ali komer
koli.

Veliki ljudje nikogar ne poveličujejo. Cenijo in spoštujejo vsakogar, vendar ne zaradi položaja ali moči, temveč zaradi pristnih človeških lasnosti. Prav tako nikogar ne omalovažujejo, saj vedo, da tudi najnižji med najnižjimi v sebi nosijo nekaj dragocenega, kar je vredno spoštovanja. Veliki
ljudje se zavedajo svojih vrlin in svojih hib. Nobene od njih ne skrivajo, zato so med malimi ljudmi slabo sprejeti, saj slednji ne tolerirajo kazanja hib in »bahanja« s krepostmi.

Da ne dolgovezim … tale zgodba odlično ilustrira značaj malega človeka:

Najboljši učenec

Pomemben učenjak iz velemesta je prišel k znanemu duhovnemu mojstru in rekel: »Pozdravljen, mojster! Slišal sem, da si največji mojster daleč naokrog. Prišel sem ti povedat, da sem jaz najboljši možni kandidat za tvojega učenca daleč naokrog. Boljšega od mene boš težko našel!
Sprejmi me torej za učenca!«

Mojster se namuznil in odvrnil: »Prav, sprejmem te, ampak le pod enim pogojem: pripelji mi nekoga, ki te v prav ničemer ne prekaša.«
»Mačji kašelj!« je odvrnil učenjak. »Takoj se vračam.«

Mahnil jo je na ulico in zaustavil prvega mimoidočega. Po krajšem pogovoru je ugotovil, da je možakar odličen tesar. Te veščine sam ni obvladal, zato je ustavil naslednjega. Spet je moral povesiti nos, kajti ta je poznal nekaj tujih jezikov. Starejša ženica je dobro vezla, deček je fantastično plezal, punčka je čarobno pela … Hodil je in hodil, a je vsakdo imel vsaj kako lastnost, v kateri ga je prekašal.

Nazadnje se je odločil pogledati v živalsko kraljestvo. Tudi tu so ga čakala sama razočaranja, saj je vsaka žival bila v čem boljša od njega. Ko je ves potrt hodil po gozdu, ker več ni vedel, kje naj še išče koga slabšega od sebe, je uzrl kupček živalskih iztrebkov, po katerem so plazili
črvi. Počepnil je k njim in pomislil: »Ha! Črvi me gotovo v ničemer ne prekašajo!«

Nekaj časa jih je opazoval in se nasmihal. Potem se mu je nenadoma spustila senca na obraz. Dojel je, da črvi zmorejo nekaj, česar sam ne zmore: smrdljive iztrebke predelujejo v odličen gnoj.

Do dna ponižan in razočaran se je vrnil k mojstru in rekel: »Spoštovani mojster, oprostite, da sem vas sploh motil. Nikakor nisem dostojen, da bi bil vaš učenec. Ko sem iskal slabšega od sebe, sem spoznal, da ga ni! Celo od črva sem slabši!« Obrnil se je in hotel oditi.

Mojster je poskočil: »Stoj! Tvoje zadnje besede potrjujejo, da si res najboljši kandidat za mojega učenca daleč naokrog!«

Od malega do velikega

Meja med malimi in velikimi ni ostra, torej je redko kdo prav vedno ali sploh nikoli prevaran. Res pa je tudi, da imamo ves čas možnost rasti. Mali človek se lahko razvije v velikega (osebnostno odraste) in se nauči prepoznavati prevarante. Kako? Kaj se spremeni? Kaj ločuje tiste, ki so
nagnjeni k prevaranosti, od tistih, ki niso? Ali če si zastavimo vprašanje iz naslova nekoliko drugače: Kaj je treba pri sebi spremeniti, da bi bili sposobni prepoznati šarlatane?

Najprej je treba stopiti korak nazaj, se odmakniti od sebe. Mali ljudje so vedno »ujeti vase«, nezmožni so zdrave distance do sebe in sveta. Veliki ljudje se zmorejo postaviti v kožo drugih ljudi ali, še več, empatično čutiti, kako se drugi počutijo v svoji koži. Mali človek bo povsod
videl le sebe, pardon, pravzaprav ne bo videl sebe, temveč le zmedene predstave o sebi, ki nimajo nič skupnega z resnico.
Da bi zares videli resnico, morate znati gledati skozi različne oči. Tudi skozi oči »sovražnika«.

Šele ko boste videli resnico, boste videli svojo ujetost v večje in manjše prevare. Nekatere boste takoj prekinili, od nekaterih pa se boste odmikali z zdravim tempom, pri katerem ne ogrožate ne sebe ne drugih. Nekatere ujetosti boste tudi tolerirali, ker so prevelike, da bi jih opustili. Toda zavedali se jih boste, zato ne boste njihov suženj. Ne boste prevarani, saj bo to vaša odločitev.

»Gibčnost« presoje

Pri sebi morate dopustiti spremembo. Prepoznavanje šarlatanov je veščina, mislim, da nič manj zahtevna kot mojstrstvo v šahu, jeziku ali karateju. Če bi vas vprašal, kako se z nožnimi prsti dotakniti temena, bi marsikdo rekel, da nekateri to seveda zmorejo, ampak da je zanj to nemogoče. Pa je res nemogoče?

Kaj bi se vam moralo zgoditi, da bi se tako resno posvetili gimnastiki ali jogi, da bi se nazadnje res lahko z nožnimi prsti dotaknili temena? V kontekstu tega prispevka je enako relevantno naslednje vprašanje: Kaj bi se vam moralo zgoditi, da bi se tako resno posvetili spoznavanju
človeške narave, da bi nazadnje lahko prepoznali točno mero (voljnega in nezavednega) poštenja in laži pri vsakem posamezniku? Tudi pri sebi!
Del te veščine imamo prirojen, tako kot imamo prirojeno tudi osnovno mero gibčnosti.

Z vajo lahko to veščino izpilimo, z zanemarjanjem sebe pa jo lahko tudi močno ohromimo. Spoznavanje človeške narave se torej začne pri spoznavanju (in negovanju!) sebe. Če se gremo spoznavanja prevarantov med drugimi ljudmi, moramo najprej razkrinkati prevaranta v sebi. Saj ni skrivnost, da se vsi bolj ali manj pogosto znajdemo v vlogi prevaranta. Pogosto nehote, nevede, včasih pa
tudi povsem hoteno, pri polni zavesti.

Človeka, ki je osebnostno že precej odrasel, je najlaže prepoznati po tem, da se zaveda lastnih napak in jih priznava brez slabih občutkov, z nasmehom na obrazu. Ne ponavlja jih v nedogled, ampak iz dneva v dan vse manj – mirne vesti, saj ve, da ga ne bodo spremljale večno.
Značajskih potez seveda ne bo nikoli povsem spremenil, bo pa postopoma odpravljal številne vedenjske slabosti. Vedel bo, da popolnosti ni, so samo stopničke do nje. Veliki človek bo vselej tak, kakršen je, nikoli se ne bo delal boljšega ali slabšega.

Pri malih ljudeh (tako pri prevarantih kot pri prevaranih) pronicljiv opazovalec hitro opazi veliko pretvarjanja. Včasih bombastično pretiranega, včasih komaj opaznega. Tisti zgoraj skrivajo svoje hibe in napihujejo vrline, tisti spodaj napihujejo hibe in skrivajo vrline ter projicirajo vse
dobro na figure, ki jim predstavljajo avtoriteto. Pri malih ljudeh so odnosi drama pisanih mask – kot v španski nadaljevanki: akterji so nesproščeni, sprti zaradi spletk in laži; šefi se delajo fine, dokler nekdo ne razkrinka njihovih pravih namenov; podrejeni nenehno godrnjajo in se poskušajo
pred svetom kazati vsaj malo manj slabe od tekmecev.

Mali ljudje ne bodo mogli ceniti velikega človeka (najsi je v vlogi velikega voditelja ali preprostega povprečneža), saj bo preveč očitno kazal svoje slabosti in ga ne bo strah načenjati tabujev. Zanimivo, da ne bodo zmožni videti njegovih vrlin, če so še tako velike, saj ne bodo
mogli odvrniti pogleda od neprikritih kršitev ustaljenega, »normalnega« (zlasti od privzgojenih iracionalnih vzorcev ali tabujev).

Raje bodo zagledani v (navidez) popolnega šarlatana, ki svoje hibe skriva in se zna nad »otročičke« postaviti kot oboževani očka znotraj začrtanega
scenarija. Šarlatan nehote še sebe samega prepriča, da si oboževanje zasluži.

Veliki zdravilec

Prej sem zapisal, da povpraševanje vzbudi ponudbo. Izobraževalni prijemi v sistemu, ki vsebuje vsaj malo prisile, privzgojijo odraslemu posamezniku potrebo, da se predaja čim popolnejši avtoriteti. Prisila je danes tiha, toda po drugi strani močnejša kot kadar koli prej. Ravno zato,
ker se skriva za krinko dobrote in etičnosti! V družbi je zelo živo povpraševanje po avtoriteti: po popolnem učitelju, mojstru, avatarju,
božanskem poslancu, ali vsaj močnem voditelju, predsedniku, morda po idealnem partnerju ali vsaj postavnem igralcu (pevcu) ali igralki (pevki). Ali vsaj nekom, ki bi nas lahko pozdravil notranje praznine, zaradi katere smo na vseh ravneh bivanja vse bolj bolni.

Te praznine ne razumemo in se ne upamo soočiti z njo, čeprav nas grize kot gosenica ali rak. Preden povem, kaj sploh je, bi rad na primeru sodobne ezoterike opisal, kako deluje dinamika med malimi ljudmi:

Janezu prijatelj pove, da je slišal za zdravilca, ki je pozdravil na tisoče ljudi in lahko tudi druge nauči zdraviti. Učenje zdravljenja je sicer drago, toda kakovost ponujenega znanja je menda izredna. Janez se udeleži predstavitvenega predavanja in se odloči vpisati v šolo. Po enem
mesecu predavanj in delavnic, na katerih spozna sistematičen nauk o tem in onem, začne tudi sam pomagati prijateljem in znancem. Občutek ima, da mu gre odlično.

Prijatelji pravijo, da jim je pomagal pri glavobolu, prehladu, bolečini v trebuhu ipd., kar mu vlije samozaupanje in se začne lotevati tudi bolj zapletenih primerov. Samozaupanje že v nekaj mesecih preraste v manjšo ali večjo karizmo. Ob priporočilih znancev se Janezov dom spremeni v pravo malo zdravilsko kliniko in njegova denarnica se že krepko polni.

Z zgodbo ni nič narobe, če je Janez naravno nadarjen za zdravilstvo in če je šolanje res temeljito – če ga ne le uvaja v »obrt«, ampak tudi poglablja in širi njegovo osebnost, če malega človeka vodi k veličini. Narobe je, če se Janez zdravilstva nauči na vikend delavnici in se mu
posveti, ne da bi najprej v samem sebi utrdil celostno zdravje.

Žal so mnogi današnji zdravilci taki. Morda (še) nimajo raka ali podobnih hujših bolezni, so pa zato predebeli, slabovidni, negibčni, kadijo, ne zavedajo se mnogih škodljivih navad … Tudi sami v sebi nosijo že omenjeno
praznino, zaradi katere kar naprej igrajo vloge v svetu malih ljudi.

Ko obiščete zdravilca, zdravnika, svetovalca, mojstra … ali navadnega uslužbenca, odvetnika, direktorja, lahko hitro opazite, ali je veliki človek po naslednjih merilih:

- veliki človek bo svoje delo vedno opravljal z osebno integriteto, zato vam bo svoje usluge ponudil z garancijo na zadovoljstvo (v današnji družbi, ki temelji na denarju); to pomeni, da ne bo sprejel plačila, če z uslugo ne boste zadovoljni; poleg tega bo v vas vedno živ občutek, da
je vrednost prejetega večja, kot ste plačali

- s tem pridemo k drugi značilnosti velikega človeka: v njegovi naravi je v prvi vrsti dajanje in šele potem prejemanje; torej vam ne bo nikoli zaračunal za to, da bi vam nekaj dal, ampak vam bo najprej dal, ne da bi pričakoval plačilo; tega bo sprejel le iz roke, nad katero bo lebdel vaš
zadovoljen in hvaležen nasmeh, ker ste dejansko prejeli, kar vam je bilo obljubljeno (ali celo več kot to)

- veliki človek se nikoli ne bo postavljal kot nezmotljiv in bo vsako svojo misel izrazil kot možnost oz. stališče, ne pa kot neizpodbitno dejstvo; njegova stališča bodo sicer zelo trdna in utemeljena, ne bodo pa arogantna in neprilagodljiva - veliki človek bo vedno sposoben priznati lastno zmoto in se opravičiti za vsako storjeno napako; opravičilo bo vedno ustrezalo temu, kako resna je bila napaka in kako močno vas je
oškodoval ali prizadel

- veliki človek ne bo egocentričen; ne bo poskušal preglasiti ostalih s svojimi idejami, temveč bo zmožen skupaj z njimi graditi nekaj večjega od vseh njih

Še veliko alinej bi lahko nanizal, a te niti niso tako bistvene, saj mali človek ne more ceniti velikega človeka. Mali človek ceni le »velikega« malega človeka. Veliki ljudje vas sprva navadno zbegajo, ker jih ne morete nikamor »popredalčkati«, njihovo veličino uzrete sčasoma, ko se z
njimi spoznate in nekaj časa družite. In ko se z njimi družite, se tudi sami nalezete veličine, ki vam omogoča, da jih prepoznate kot take.

Od kod notranja praznina?

Vsako bitje v naravi nekaj prispeva k svojemu ekosistemu in od njega tudi nekaj jemlje. Človek je zaradi sebičnih interesov in obsedenosti z močjo svojo vrsto iztrgal iz naravnih ekosistemov, iz krogov dajanja in prejemanja. Svoj smisel je začel iskati v duhovnih sferah, kot da njegovega
smisla v snovnem svetu sploh ne bi bilo.

Ker je izgubil stik s celoto, ne more več začutiti niti duhovnih ravni niti tistih reči in bitij, ki so mu tik pred nosom. Zaveda se le ozkega kroga znotraj svojega uma. Daje in prejema v krogih, ki so preveliki, da bi dojemal svoj smisel v konkretnem živem svetu. Posebej zato, ker je glavni medij, v katerega preračunavamo vse prejemke in izdatke, denar.

Mali človek ne zmore izstopiti iz tega kolesja, zato se čuti notranje praznega – ne pozna svojega lastnega smisla! Pojasnila glasnih petelinov so le blažila bolečine, nikakor ne odpravljajo vzrokov. Da bi se povezal s svojim smislom, mora začeti živeti, živeti po svoje. To si upa le
veliki človek.

Skratka, praznino čutite, če ste mali človek. Pozdravite jo le, če postanete veliki človek in začnete živeti tako, kot vam narekuje vaša notranja narava – v živem svetu, kjer dajanje in prejemanje oplajata pristno ljubezen.

Sprememba perspektive

Morda ste že kje prebrali, da so v davnih časih na Kitajskem zdravniki bili plačani sorazmerno z zdravjem svojih pacientov, ne pa sorazmerno z njihovimi boleznimi. V starodavni Indiji so bili vladarji dostojni vladanja le, če v deželi ni bilo nesrečnih in nezdravih in če je vsakdo opravljal
tisto delo, za katerega je bil postavljen na svet.

Pri takih vladarjih in zdravnikih (pri velikih ljudeh na pomembnih vodilnih mestih) bodo tudi državljani veliki ljudje brez notranje praznine.

Danes se borimo, da bi sploh dobili službo in večino časa delamo tisto, česar ne maramo. Pogosto niti ne vemo, kaj bi dejansko radi počeli, saj niti ne vemo, za kaj smo zares nadarjeni.

Ko nekaj postanemo, se tako poistovetimo z masko, da izgubimo sebe. Pademo v sistem in vse počnemo enako, kot ostali: od dela, do počitka in zabave.

Izstopiti iz tega okvira ni tako težko, kot se zdi, če le poskusimo. Potem se okrog nas hitro natepe nekaj istomišljenikov in gremo naprej še hitreje. Nazadnje naletimo na osamljenega velikega človeka, ali kar skupinico njih in zadeve gredo od tu naprej z raketno hitrostjo. Šele takrat, ko sami dovolj dozorite, ko zrastete, ko postanete veliki človek, boste nehali biti šarlatan in tudi okoli vas ne bo nobenega šarlatana.

Ta rezultat ne bo plod zavestnega razločevanja ali miselnega prizadevanja, da bi se izognili prevari. Zgodilo se bo tako samodejno, kot je samodejno, da ste siti, ko se najeste. In še nekaj bo – izginila bo notranja praznina, ki vas sili da jeste, tudi ko ste siti, ki vas sili, da iščete, tudi ko ste našli, ki vas sili v zbeganost, tudi ko ste si prišli na jasno. Veličina je edino zdravilo za majhnost. Veličina duha, seveda.

(Nara Petrovič, Karmaplus, december 2008)

Članek je bil prvotno objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)


Ključne besede: Nara Petrovič šarlatani zdravilci zdravilstvo alternativne tehnike ezoterika prevare zdravje zdravljenje ponudba in povpraševanje bolezni 


Tweet