Natisnite    Pošljite prijatelju

Karma, princip evolucije

Zakaj Bog, ki ga opisujemo tudi kot ljubezen in naj bi torej bil torej dober, dopušča, da se na svetu dogajajo krivice, vojne, v katerih so žrtve tako „krivi“ kot „nedolžni“ in smrtonosne epidemije, ki žrtev prav tako ne izbirajo?
Zakaj ima ogromno „dobrih“ ljudi v življenju smolo in težave?

Takšna in podobna vprašanja si pogosto zastavljamo in marsikdo jih povezuje s pojmom kolektivne in individualne karme, češ, če se nam dogajajo slabe stvari, smo verjetno v kakšnem od prejšnjih življenj storili kaj slabega in so naše težave nekakšna kazen za tisto, kar smo storili. To je namreč eden od načinov razlage karme, ki pravi, da nam bodo dobra dejanja prinesla v naslednjem življenju visoko mesto v družbi, bogastvo, ipd., slaba pa ne le bedo in nesrečo, temveč po prepričanju hinduicev celo možnost, da tako nazadujemo, da se rodimo kot žival. Sami bomo na ta vprašanja poskusili odgovoriti skozi perspektivo namena stvarstva in obstoja neumrljive biti v človeku, ki ji ponavadi pravimo duša.

Namen stvarstva je, da z izvirnimi rešitvami problemov in kreativnim, moralnim in etičnim odzivom na življenjske situacije pripomoremo k bogastvu in pestrosti splošnega razvoja. Razmerje med Bogom, nami in evolucijo je podobno razmerju direktorja nekega podjetja z njegovimi sodelavci in razvojem tega podjetja (kakor zgoraj, tako tudi spodaj). Direktorju je seveda razvoj podjetja primaren interes. Običajno ima jasno idejo o razvoju svojega podjetja, zato si izbere sodelavce, ki bodo načrt razvoja uresničevali in s svojim znanjem tvorno nadgradili. Nad njimi pa vzpostavi nekakšen nadzor, korigira njihovo delo, jih usmerja, nagrajuje tiste, ki jim gre dobro, tiste, ki jim gre slabše, na slabo delo opozori, če pa kateri od njih dela ni sposoben korektno opravljati, mora podjetje zapustiti.

Tudi Bog, ki torej od nas pričakuje kreativen in ljubezni poln odnos do življenja je nad nami vzpostavil nekakšen nadzor. Kadar delujemo v tem duhu, nas "nagradi" z občutki sreče, zadovoljstva, veselja, kadar pa skrenemo s poti, ki si jo je zamislil (smo prepirljivi, polni zamer, obsojanj …), pa skuša naše delovanje korigirati tako, da nas »kaznuje« s slabim počutjem, boleznijo, izgubo premoženja ipd. Kadar tovrstnih občutij in situacij ne prepoznamo kot opozorilo, da delamo nekaj narobe, ima to lahko za posledico težjo bolezen, pa tudi smrt. Vidimo torej, da je načelo svobodne volje, ki nam jo je dodelil Bog, nekoliko omejeno.

Da nas lahko Bog že v osnovi spodbudi k rasti skozi spremembe, ustvari za vsakega posameznika okoliščine, primerne nivoju znanja, ki si ga je v prejšnjih inkarnacijah posamezna duša pridobila. Kadar so naše življenjske okoliščine skromne in boleče, torej niso takšne, kot so, zato, ker bi nas hotel Bog z njimi kaznovati za morebitna slaba dela v preteklosti. Njihov namen je vzpodbuditi duhovni razvoj v aspektih, s katerimi se duša v prejšnjih inkarnacijah še ni srečala.

V procesu evolucije lahko zavest duše skozi posamezne inkarnacije v popolnosti raste le skozi spoznavanje vseh dobrih in slabih plati materialnega življenja, pri tem pa je okvir učenja in delovanja vedno isti. V tem okviru nam Bog nameni neko specifično fizično telo (oblika, zdravje, morebitna invalidnost), okolje, v katerem se rodimo in preživljamo otroštvo in bazični karakter, medtem ko večina ezoteričnih avtorjev meni, da ohranimo temperament enak skozi ves proces evolucije duše.

Skozi te dane predispozicije in osnovne pogoje, pa gremo v vsaki inkarnaciji skozi proces rasti in razumevanja, v katerem v prvih letih življenja vpijamo energijo izključno iz domačega okolja, se v naslednji fazi, ko razširimo stike tudi z ljudmi iz širšega okolja zavemo pomena osebne moči in jo začnemo izgrajevati predvsem v odnosu do drugih, se nato srečamo s konflikti, povezanimi s prepadom med tem, kaj ljudje od nas pričakujejo in tem, kar si resnično želimo sami, ozaveščanjem motivov, ki nas ženejo k specifičnemu delovanju, njihovi korekciji ter v zaključni fazi zavedanjem, da ni le od nas odvisno, kaj se nam v življenju dogaja, ampak da obstaja nekakšen božji načrt, v katerem nam je namenjena neka vloga.
Dokler so naše odločitve in dejanja v nekih neprijetnih situacijah negativne, nekreativne ali pa se nanje odzivamo pasivno, se bodo takšne situacije ponavljale tako dolgo, dokler se nanje ne bomo naučili odzvati pozitivno.

To pomeni, da v primeru, če smo v aktualni inkarnaciji nekoga umorili, v naslednji ne bomo umorjeni sami, kot to radi interpretirajo nekateri, ampak je precej verjetneje, da bomo ponovno prišli v situacijo, v kakršni smo se prvič odzvali z dejanjem umora. Če gledamo življenje kot duhovno pot, smrt v fizičnem svetu ni tudi dejanska smrt, namen bolečine, ki jo v svojcih povzroči izguba umorjenega, pa je učenje, v katerem bodo postavljeni pred dilemo, v kateri lahko smrt bližnjega v njih izzove željo po maščevanju, ali pa bo odziv zrelejši in bodo morilcu znali odpustiti. Ko je naš odziv enkrat pozitiven, se podobna situacija ne bo več ponovila, saj nismo več vezani na izbire, ki so vanjo vodile.


Vendar pa to ne pomeni, da smo se z neko pravilno odločitvijo rešili vseh težav. Nastopile bodo nove, saj so težave, bolečine, nesreče ipd. nujno potrebne, za razvoj naših vrlin. V procesu osebnostne rasti in razumevanja splošne evolucije je pomembno razumeti, da je lahko povsem v naši oblasti le naš notranji svet, naši občutki, misli in delovanje, vse ostalo pa. je odvisno tudi od zunanjih okoliščin. To pomeni, da lahko v toku dogodkov, ki so včasih bolj, včasih manj prijetni, vedno delamo tako, kot najboljše znamo. Delovanje bomo izboljšali skozi osvobajanje od »potreb«, ki nam jih narekuje materialni svet, katerih cilj je le trenutna zadovoljitev in so poglavitno gonilo karme. Z zmanjševanjem odvisnosti od teh potreb, pa se začne razvoj duhovnih vrlin, kot so sočutnost, pravičnost, moralnost, etičnost, skromnost, potrpežljivost, skladnost besed in dejanj, entuziazem, resnicoljubnost …

 Le na ta način resnično prispevamo k svetu, ki bo boljši za vse.Niti Bog niti nobena duhovna tradicija ali duhovni vodja ne podpirajo življenja brez bolečin. Bolečine in težave nam omogočajo, da prebudimo in spoznamo svojo notranjo moč.
Težave in bolečine, skozi katere gremo v posamezni inkarnaciji, pa so v premem sorazmerju z našo močjo in znanjem in so priložnost, da preverimo trdnost svojih prepričanj in moralnih stališč.

Lagodno življenje, usmerjeno predvsem k zadovoljevanju fizičnih potreb, k osebnostni rasti pač ne pripomore. Za Boga je vsakdo pomemben in enkraten, a njegove podpore bomo deležni predvsem takrat, kadar bodo skozi soočanje s sabo in skozi samospoznavanje naši življenjski pristopi avtentični, saj posnemanje drugih ni v skladu s principom evolucije. Vendar pa nobeno naše dobro dejanje nikoli ne bo imelo takšne teže, da bi lahko na lovorikah »zaspali« in si dovolili pasivnost. Evolucija, ki je temeljni princip vesolja, namreč prinaša spremembe, tako, da sta pasivnost in različne oblike navad, ki v življenju rade postanejo vzorec našega delovanja, s tem principom neskladne, v nas pa v neposrednem konfliktu s potrebo po ustvarjalnosti.

Drugi faktor, ki prinaša podporo Boga, je predanost, ki je lahko večdimenzijska. Preprost primer: Učitelj, ki jemlje svoje delo kot poslanstvo, bo imel podporo Boga, v življenje tistega, kateremu je podajanje znanja le služba in rutina, pa bo na nek način posegel Bog, mu njegovo rutinsko življenje temeljito pretresel in ga s tem postavil pred odločitev – ali s spremembo pristopa ali morda dela, če učiteljevanje ni zanj, napredovati, ali pa potoniti in prenesti čas reševanja tega problema v naslednjo inkarnacijo.

• Knjige, ki jih je napisal avtor Tadej Pretner

• Zanimivo branje >>> Knjige o ezoteriki

• Priporočljivo branje >>> Knjige o osebnostni rastli