Kdo koga uči?

Kdo koga uči?

19.01.2017 | Avtor: Irena Oman Purič
"Srečna sem, kadar si srečna ti, ko slediš svoji duši in si dovoliš živeti z njo. In ponosna sem nase, ker sem ti sposobna prepustiti odločitve, saj vem, da jih sprejemaš, ko je čas za to. "
NEKOČ HČERKA:

» ... Sedela sem ob njeni postelji in opazovala njeno telo. Ni bilo tako kot takrat, ko sem bila sama ob umirajoči teti. Takrat me je bilo strah, bila sem zbegana, klicala sem na pomoč.
Zdaj sem sedela mirna, pomirjena, da se je mama rešila trpljenja. V meni pa je za trenutek spet priplaval tisti stari spomin. Sem naredila dovolj za njo?
Kaj pa vse tiste grobe besede, ki sem jih izrekla, ko ji nikakor nisem mogla dokazati, da jo imam rada in vse počnem z ljubeznijo! Ko sem ji enkrat upala izliti svojo bolečino, kako nikdar nisem mogla izpolniti njenih pričakovanj, saj bi preprosto morala živeti njeno življenje, če bi hotela, da bi me brezpogojno sprejela. Občutek slabe vesti, da sem se odločila za ustanovitev društva, v katerem bomo lahko svoje izkušnje razodele tudi drugim, da bi si pomagali do bolj prijaznega, uspešnega, zdravega življenja v objemu svetlobe, ki je v nas in okoli nas. Bila je ponosna in je želela tudi sama nekaj prispevati vanj, a je čutila, kot da sem jo izdala, saj vse svoje ljubezni ne bom več posvečala njej in je zato nimam dovolj rada.
Zmeraj je iskala ljubezen zunaj sebe. Tako kot jaz.

Med nama je bila tako velika podobnost in zato tako močna vez, da nobena ni mogla zaživeti svojega življenja. A smo pretrgale tradicijo, ne vem katere generacije, ki si ni znala odpreti srca. Ni znala izkazovati ljubezni drugače kot s strahom, osamljenostjo, ljubosumjem, tekmovalnostjo med člani družine. Radi smo se imeli, drug drugega bolj, kot smo znali imeti samega sebe.
Je to res iskrena ljubezen? Ali je samo neprestana bitka za ljubezen in naklonjenost? Mama je v zakladu svoje duše videla denar, zlatnino, veselje, kako vse to deli drugim. Da bi jo zato imeli radi!

Spoznala je brezpogojno ljubezen, a je ni mogla sprejeti, ni mogla odpreti srca zase, saj je menila, da ni vredna ljubezni, ki ji je prišla na pot. Na besedo l j u b e z e n je bila kar malo jezna. Res je, da se včasih veliko lažje odpremo bolečini, kot da bi sprejeli tisto, kar že od nekdaj iščemo, a nosimo v sebi – ljubezen, svetlobo in radost …..«


DANES MAMA:

»…Stare, v škatlo zložene igračke, spet vlečem na svetlo. Spomini oživijo, vračam se v tvoje otroštvo. Tako daleč, kot da je bilo včeraj. Zdaj je pred menoj študentka, jaz pa ...
Ali v njej še vedno vidim otroka?

Zadnjič, ko sva se potepali, sem te vprašala, ali se tudi tebi zdi, da nisem tvoja mama. Čutim, kakor da sva prijateljici, ki sta zamenjali vlogi. Ena je nekoliko za ali pred časom, druga jo uči biti v koraku z njim. Ves čas razmišljam, kako te zdaj pravzaprav sploh ne poznam. Kot zaprta školjkica se mi zdiš, v kateri nastaja prekrasen in neponovljivi biser.

Umivam stare igračke in si odpuščam, ker sem bila takrat, ko sem te nosila pod srcem, polna žalosti, ker sem zapustila svoj prvi dom, čeprav me je v novem pričakalo ljubeče in prijazno moževo srce. Zdaj te občudujem, ker si zmogla prerasti svojo mamo!
Ne oklepam se bolečine in žalosti, zaradi katere bi ti želela vsiliti svoje nasvete, da bi le ostala pri meni in mi ne bi bilo hudo. Srečna sem, kadar si srečna ti, ko slediš svoji duši in si dovoliš živeti z njo. In ponosna sem nase, ker sem ti sposobna prepustiti odločitve, saj vem, da jih sprejemaš, ko je čas za to.

Odpustila sem si, da sem bila včasih groba in nepotrpežljiva, ukazovalna mama, ki je mislila, da je tvoja najpomembnejša učiteljica. Ko sem te učila, a še sama nisem znala zaceliti svojih ran in biti iskrena, ker nisem živela, kar sem zahtevala od tebe ...
Če sem te lahko prej obsipala s poljubčki, ki bi jih še zdaj rada trosila po tvojih ličkih, če zdaj pogrešam tvoje drobne ročice, ki se oklepajo mojega vratu in se nežno stiskajo k meni, če se še vedno slepa za novo bogastvo, ki mi ga daješ, oklepam preteklosti, ne krivi sebe.
Dobila sem najiskrenejšo prijateljico, s katero si dava vsakršne lekcije, ki jih potrebujeva, da rasteva in se imava radi na novo……«

( Irena Oman: Ljubezen med nebom in zemljo)

Ali se še spominjate, kako ste sami sedeli v šolskih klopeh?
Se vam zdi, da vaši otroci hodijo po podobnih poteh?
Česa se učimo ob otrocih in kako brezpogojno sprejemamo njihovo pot?

Več o > Irena Oman

Priporočljivo branje: >>> Vedrina kot življenska moč


Ključne besede: Irena Oman  čustva  duša  mati in hči  učitelji  smisel življenja  vzorci čustvovanja  življenjske zgodbe  življenjske naloge  življenje z dušo  ženske 



Otroška slikanica o drobni kresnički Siji
Grenko sladka mikropoezija
Slikanica prinaša zgodbico o štirih Marsovčkih, ki se med počitnicami odpravijo na poučno in zabavno raziskovanje prostranega vesolja ...
Sebastian Kneipp je bil utemeljitelj celostnega naravnega zdravljenja. Razvil je naravno obliko zdravilstva, ki vključuje zdrav način življenja, zdravo prehrano in zdravljenje z zdravilnimi rastlinami in vodo.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Umetnost je harmonija, vzporedna z naravo.

Paul Cezanne