Ko zori ljubezen

21.12.2017 | Avtor: Ana Kovačič
Za nami je tako opevani praznik, praznik ljubezni ... Vsi mladi se veselijo tega edinega dne v letu, ko je treba brž v trgovine in kupiti kaj dragega in s tem pokazati koliko je vredna ljubezen, ki jo gojimo do ljubljene osebe. Pa kaj še!

Ljubezen je čustvo, ki ga moramo opevati in gojiti vsak dan v letu in v vsakem obdobju življenja.

Otrok goji močno ljubezen do matere, očeta. Mladostnik goji močna čustva do prve »ljubezni« in do vseh »ljubezni«, ki pridejo in gredo - omenjeni praznik je zatorej smiseln le za te »instant« ljubezni. Vsi ostali, ki smo našli tisto pravo osebo, ki jo imamo tako radi, ne potrebujemo dragih daril ob točno določenem datumu. Dovolj so majhne pozornosti od jutranjega nasmeha, do nežnega objema ali nežne marjetice iz bližnje gredice.
Zadnjič sem pisala o zgodbah, ki jih piše življenje – pišem jih spet in verjetno jih bom tudi v prihodnje. Današnja zgodba, je zgodba ljubezni v zrelih letih. Ljubezen ni samo za mlade, lepe in popolne ljudi, kakršne vidimo v filmih, ampak je za vse nas, ki smo kakršni pač smo.

O starosti je dandanes neprijetno govoriti, govoriti o ljubezni na stara leta pa je že nevarno. V naši družbi se pojavlja strah pred starostjo in tabuizacija konca življenja. še pred pol stoletja je bil tabu začetek, danes pa je tabu konec življenja in vse kar je povezano z njim: starost, oslabelost in onemoglost, umiranje in žalovanje. Ljudje zavedno in nezavedno potiskamo starost in stare ljudi na rob in tako še večamo prepad, ki je že tako nastal med nami. Tabuizacija starosti škodi vsem trem generacijam. Srednji onemogoča kakovostno pripravo na starost, ker se nanjo ne pripravlja zavestno, prav tako pa onemogoča tretji generaciji, da bi si sproščeno priznala starost in jo sprejela takšno kot je, brez prisiljenega vztrajanja v življenjskem slogu, doživljanju in vedenju, ki je značilen za mladost in srednja leta. Človek, ki je na starost pripravljen, ki jo sprejme, jo lahko živi polno, razgibano in kvalitetno, obenem pa nudi dober zgled mlajšim generacijam.

Najbolj pereča nematerialna socialna potreba v starosti je potreba po tesni medčloveški povezanosti s »svojim« človekom. Dva človeka v temeljnem odnosu sta drug drugemu na voljo z vsem kar sta in kar premoreta, seveda tako da pridobivata oba. Takšen temeljni odnos je vsekakor ljubezen, zrela in čista, ki jo delita dva med seboj tudi v zrelih letih. Ne gre le za telesno ljubezen, za spolnost in erotiko, gre za nekaj več.
 
Za vsakega človeka, tudi starega, bolnega in onemoglega je nadvse pomembno, da ima ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupa, s katerim se lahko pogovori. Takšen »zaupen človek« je lahko nekdo, ki si vzame čas, se z njim redno dobiva, mu prisluhne in mu stoji ob strani. Star človek še posebej rabi nekoga, pri katerem občuti, da ga jemlje resno kot človeka, da ga sprejema takšnega kot je, da rad prisluhne njegovi besedi, da ceni njegove življenjske izkušnje in ga ima preprosto rad. O tem je pripovedovala tudi starejša gospa Zofija.

Zofijino življenje je bilo pestro in polno težkih preizkušenj, ne bom se spuščala v preteklost ker bi lahko napisala roman, povedala bom le del njene zgodbe, kjer se ji ob pripovedovanju zaiskrijo oči, na zguban obraz se ji nariše nasmešek in izginejo leta trpljenja.

»Že kar nekaj let po upokojitvi sem v bolnišnici, ko sem čakala neke izvide, spoznala moškega mojih let in to je bila res ljubezen na prvi pogled. Malce mi je bilo nerodno ampak, počutila sem se kot pred davnimi leti, ko sem kot najstnica prvič začutila metuljčke v trebuhu in me je – kot zdaj v bolnišnici - izdala rdečica na licih. Kaj lepšega! Svet se je ustavil, ko je pristopil do mene in me povabil na kavo. Ali je bil čaj, saj se niti ne spomnim kaj sva pila, ker sem bila tako zmedena, čeprav sva bila v kavarni kar nekaj ur.

Prvič v življenju sem se počutila tako poslušano in pomembno, saj sem bila ob nekom, ki je sledil moji pripovedi,me bodril in mi tudi sam zaupal. Sčasoma nama kavarna ni bila več dovolj in začela sva se obiskovati na domu, hoditi na izlete in skupaj preživljati več in več časa. Ni minilo niti leto, ko sva se poročila.

Poročila sva se kljub nasprotovanju najinih otrok, ki sva se jim zdela nora in ne vem kaj še vse so nama takrat govorili. Skrbelo jih je le za denar in stanovanji, ki sva jih imela, čeprav sva v oporoki jasno opredelila kaj kdo dobi.Sploh pa ni nihče niti pomislil, da sva osamljena in da si želiva bližine in konec koncev tudi varnosti.

Po sedmih letih srečnega zakona je mož zbolel in čez eno leto umrl. Pogrešam ga, pogrešam najine pogovore in njegov pogled, ki me je božal, a sem srečna in hvaležna za vsak dan, za vsako minuto, ki sva jo preživela skupaj. Zaradi tega je bilo vredno dočakati mojo starost ..."


Zofija je stara 76 let. Njena zgodba se me je globoko dotaknila in potrdila misel, ki sem jo nekje prebrala, da ljubezen ne pozna let ... Veliko je takšnih otrok, kakor so otroci gospe Zofije in njenega moža. Nasprotujemo čustvom, ki so tako nedolžna in iskrena. Samo pomisliti moramo, kakšen je občutek, če si sam, če se ne moreš z nikomer pogovoriti - ne samo takrat, ko ti je hudo ampak tudi takrat, ko ti nekaj lepo uspe, ko ni nikjer nikogar, ki bi opazil tvoj srečo, tvoje navdušenje.

Gregorčič je zapisal: »Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam!«

Vsi imamo pravico ljubiti in biti ljubljeni ... pa še tako lepo je imeti nekoga, ki mu lahko iskreno poveš, da si srečen ob njem, da ga imaš rad ...


(Članek je bil prvotno objavljen v e-reviji Mavrični mesečnik)



Ključne besede: Ana Kovačič  ljubezen  v zrelih letih  starost  staranje  tretje življenjsko obdobje  upokojitev  življenjske zgodbe 


Tweet