Ni vse zlato, kar se sveti (2. poglavje)

06.12.2017 | Avtor: Fran Erjavec
"Vsi tudi niso enako govorili. Zvečine so res rekli, da je ruda brez vsakršne vrednosti. Ali to pa vendar ne more biti, ker mu je eden zanjo obljubil pet lir. Še v Gorico pojde. Kesal se je, kolikor se je mogel, da ni že sprva šel tja. Jutri bo vstal zarana in se napotil proti Gorici. "


Ni vse zlato, kar se sveti

(2. poglavje)


Ko je drugega dne pokal zor, bil je Čerin že iz postelje, poklical je hlapca in mu velel pripraviti orodje, da gresta kopat v ogrado. Hlapec si je mel oči in dolgo ni mogel prav verjeti, da stoji gospodar pred njim. Predno je še žena vstala, šla sta na delo. Dekli je naročil, naj jima Anica prinese kosilo v ogrado. Delala sta ves dan, da ju je pot oblival. Zlasti pri Čerinu, ki se je bil zadnji čas delu odvadil, imel je vsak lasec svoj kanec. Zato mu je pa tudi jed šla v slast, kakor že dolgo ne, in ko je zvečer prišel domov, je videl okoli sebe samo vesele in srečne obraze. Ta dan je bil zadovoljen sam s seboj.

Drugo jutro je bil Čerin spet pri delu. Opazil je, da ima pašnik, ki je na eni strani mejil na ogrado, prav dobro zemljo in da bi se na to stran dala ograda razširiti.

Razdrl je torej tu ograjo in jel kopati ledino. Kopalo se je težko, ali čimdalje je kopal, tem večje veselje je imel z delom. Zdaj dokoplje do neke kamene žile, ali kamen je bil mehak in škrilav. Bila je opoka. Že je odvalil nekoliko škrilj, ko se mu pod kopačem nekaj zablišči. Čerin se pripogne, pobere škrilico in izlušči iz nje sijajno kocko.

Čerina je pogrelo in neka neznanska strast ga preleti pri pogledu na te kocke. Moj Bog, to je zlato, čisto, pravo zlato. Kako bi se drugače tako svetilo in rumeno je tudi. Tedaj so vendar resnico govorili stari ljudje, ki so pravili, da je v Bogatinu polno zlata in da ga Lahi odnašajo na tovore. In če ima zlato Bogatin, zakaj ga ne bi imel tudi Kolk, ki je Bogatinu bližnji sosed. Hvaležno pogleda proti nebu in vroča zahvalna molitev mu prikipi iz radostnega srca.

A hlapec je blizu. Ta ne sme o tem ničesar vedeti. Treba ga je odpraviti. Čerin malo pomisli, potem ga pošlje domov po sekiro in mu veli iti sekat leščevje, da se z njim zagradi novi kos ograde. Ko je hlapec odšel, spusti se Čerin na kolena in začne brskati po razdrobljeni opoki. Po dolgem iskanju najde še eno zrno, hitro potem spet eno, še večje. A ko je odvalil novo plast, pobiralo mu je kar oči, zrno se je lesketalo pri zrnu. Sname si klobuk in pohlepno vanj pobira dragoceno rudo. Ko je pobral, odkoplje si novo skrilj, za njo drugo. Vsaka je dala nekaj, ta več, ona manj. Tako je drobil opoko in pobiral do mraka ter je nabral do pol klobuka.

A kam pa zdaj z blagom? Domov ne! Živa duša o tem ne sme vedeti, tudi žena ne. Zaklad je treba skriti ali zakopati ga. A kam? Misli, misli. Naposled se domisli duple v stari lesniki, ki je stala v gošči, ne daleč od pota. Tja gre, razprostre svojo ruto po tleh, nanjo usuje zlato, zvije jo in zveže ter shrani v duplo.

Pri večerji je sedel zamišljen poleg žene. Malo je govoril, jedel pa še manj, dasi je delal ves dan. Poznalo se mu je, da ga nekaj vznemirja. Skoro vstane in gre spat.

Spat je šel, a spal ni. Vso noč mu sen ni stisnil oči. Vsakovrstne misli so mu rojile po glavi, a vse so se vrtele okoli njegovega zaklada. Bal se je, da bi mu ga ponoči kaka žival ne razbrskala in ne raznesla in da bi ga kdo pri delu ne bil opazoval in mu zaklada ne pobral. Največ pa ga je skrbelo, kje in kako bi ga spravil v denar.

Strah ga je bilo, da bi kakemu sleparju ne prišel v roke, ali da bi kaka zvita buča ne izvlekla iz njega, kje se dobiva tako blago. Kam tedaj z zlatom? V Gorico? Ne, v Gorico nikakor! Tam ga koliko toliko poznajo in prehitro bi se razsulo njegovo bogastvo. V Ljubljano tudi ne.

Predolga je pot in tudi prave vere nima do ljubljanskih zlatarjev. Na Laško pojde in nikamor drugam. V Staro mesto ali pa še celo v Videm. Starski in videmski zlatarji najbolje poznajo zlato, zlasti pa tisto, katero se dobiva po teh gorah.

Kaj niso nekdaj hodili Lahi po zlato v naše kraje? In kdo ve, ali ne hodijo še zdaj! On sam je že večkrat videl kakega neznanega človeka pohajati po teh hribih. Česa bi ti ljudje iskali tukaj, če ne zlata?

Na Laško pojde tedaj. A kdaj? Čim preje, tem bolje, da bi vsaj vedel, na čem je. Precej jutri, ali pa kar zdaj, še pred zoro. Vsaj ga ljudje ne bodo srečevali in izpraševali, kam in po kaj. Skoro po polnoči vstane, obleče se in prebudi ženo, ki preplašena dolgo ni mogla umeti moža. On jo pomiri, pove ji, da mora dva, tri dni zdoma, pa da naj je to ne skrbi, na dobrem potu je, ki mu prinese srečo in obilje, ako Bog da.

Vroči ji razen desetih goldinarjev tudi ves denar z naročilom, da sebi in otrokoma oskrbi potrebno obleko. Potem vzame iz skrinje staro usnjeno mošnjo, v kateri je pokojni oče hranil srebrni denar, prekriža otroka, seže ženi v roko in odide v gluho noč.

Zunaj je bilo precej tema, a njega to ni motilo, ker poznan mu je bil vsak grm, vsak kamen. Na mah je bil pri stari lesniki, izvlekel je dragoceni zaklad in se z njim napotil nizdol. Hitro je bil v dolini in potem je urno koračil po gladki cesti. Živ krst ga ni srečal.

Ko je v Tolminu zvonilo sveto jutro, bil je že na Volčanskem polju. Tu je pretresel svoje zlato v mošnjo, dobro jo zadrgnil in zavezal ter zavil v ruto.

V Volčah je krenil na desno v dolino Kamenico in potem se obrnil v breg. Bil je že nekoliko truden, ali ni si dal miru, vedno više in više ga je gnal pohlep. Ko je posijalo sonce, stal je na Dreki in skoraj potem na Slemenu, prav na meji Goriške dežele in laškega kraljestva. Tu si je odpočil. Zleknil se je v zeleno travo, a svoj si zaklad potisnil za glavo. Tu je ležal na jutranjem soncu in delal načrte in naklepe.

Kakih osemsto goldinarjev je za stalno vredno blago, katero nosi s seboj, tudi ko bi ga kupoval brat od brata. A koliko tega pa še leži zakrito v njegovi ogradi! Kadar pride z denarjem domov, bo prvo, da vrže Dragarju v zobe tista ušiva dva stotaka. Ne bo je Dragar kosil Čerinove senožeti, nikdar ne. Potem si bo natanko ogledal svet in kar je te zlate žile in še ni njegovo, pokupil bo od sosedov.

Kaj bo potem, tega še sam prav ne ve, toliko vendar zna, da bo živel kakor mali cesar in še celo zlat denar bi koval, ako mu dovolijo.

Tako je sanjaril Čerin na Slemenu in v teh prijetnih sanjah sta mu hitro minili dve uri. Sonce je že visoko odskočilo od gora, ko se je naš zlatokop napotil proti Bregu, prvi vasi na beneški strani. Tu si je v krčmi dodobra okrepčal onemoglo telo in se potem razpoložil po klopi ob zidu ter nekoliko zadremal na zlatem, četudi trdem vzglavju.

Na daljnem potu se je vstavil še v Sv. Petru, ker so mu rekli, da ondi bivajo zadnji Slovenci, s katerimi se lahko še po domače govori. A dolgo se tudi ni mudil, gnalo ga je dalje v Staro mesto, kateremu pravijo tudi Čedad. Prašen, truden, žejen in lačen je dospel do tja še pred sončnim zahodom.

Dolga pot ga je močno utrudila, a vendar je šel še po mestu. Hitro je prehodil vse velike ulice, a na tem izprehodu naš Čerin ni imel oči za drugega, nego za zlatarske prodajalnice. Našel je dve.

Pred eno je obstal in si nekaj časa ogledoval v oknu nastavljene uhane, prstane in drugo zlato lepočo. V žepu je imel pet zrn svojega zlata, skrbno v papir zavitih, ker ni ga bilo volja kazati zlatarju ves zaklad, predno se nista pogodila za ceno. Eno teh zrn izlušči iz papirnega ovoja, drži ga k oknu in ga primerja zlatarjevemu zlatu. Ves zadovoljen stisne zrno v pest, ojunači se in pritisne kljuko na steklenih vratih. V prodajalnici je sedel majhen, suh možiček, ki ga ogovori laški. V odgovor mu Čerin pomoli zrno in ga vpraša, če kupi tako blago. Mož presuče zrno v roki, potem stopi k oknu in potegne z njim po nekem črnem kamnu. Čerin ni obrnil ves čas oči od njega.

Zlatar mu vrne zrno in naredi z rok znamenje, da to ni za nič. Čerina je zazeblo pri srcu, vendar izmota iz papirja še drugo, prav na štiri ogle vrezano zrno, ki se je še posebno lesketalo, in je poda možičku. Ta je pogleda pa mu je hitro da nazaj, niti na kamnu ga ni poskusil, kar se je Čerinu prav brezvestno zdelo.

»Beži, beži!« misli Čerin sam v sebi. »Ti človeče niti ne veš, kako je pravemu zlatu ime, kaj boš sodilo ti, ki v vsej prodajalnici nimaš toliko zlata, kolikor ga je v moji mošnji.«

Nejevoljen stopi iz prodajalnice in gre dalje iskat druge. Našel jo je, in sicer eno, v kateri je bilo nekaj več in lepšega blaga. V njej je stal mož, zajeten in trebušen, ali tudi tukaj se mu ni godilo nič drugače. Trebušnjak je sicer za silo še lomil neki jezik, kateri je imel v sebi kako slovensko besedo, ali tudi njega ni bila volja poslušati Čerina in pogajati se z njim. Ker se je že mračilo, začel je zapirati okna in Čerin, hočeš nočeš, moral je iz prodajalnice, ne da bi bil kaj opravil.

Srdit in potrt je šel iskat nočišča v gostilno, o kateri je v Sv. Petru slišal, da je v njej gospodinja Slovenka, iz Sedla doma. Ker si je bil njen priimek zapisal, našel jo je hitro. Pri Križu — tako se je imenovala gostilna — dobil je dobro jed in pijačo in pošteno domačo besedo, kar mu je posebno ugajalo.

Prijazna gospodinja po ženski navadi izprašuje Čerina, kdo je in odkod in pozvedava, kaj ga je privedlo na Laško. Po nekih okoliših ji pove, da ima opraviti pri zlatarju.

»Ako kaj kupujete, svetovala bi vam, da greste v Videm. Ondi se bolje kupi.«

»Ne kupujem, prodajam.«

»No, tudi proda se v Vidmu bolje. Ondi je eden, ki premore pol milijona. Proti tistemu so tukajšnji pravi siromački.«

Nobena beseda bi Čerinu ne bila bolj ustregla, govorjena mu je bila iz srca. Prav tako sodbo je že sam v sebi izrekel o čedadskih zlatarjih, pa naj si bodo suhi ali debeli.

Drugi dan je bila nedelja. Čerin je šel k prvi maši, potem pa je ubral pot proti Vidmu. Po poti se mu pridruži mož, ki je tudi slovenski govoril, kar je Čerina zelo oveselilo, ker ga je že skrbelo, kako se bo pogajal z videmskimi zlatarji, ki bržčas ne znajo slovenski. Pogodila sta se, da mu bo za tolmača, ako mu da dve laški liri, s čimer je bil Čerin zadovoljen.

Ko sta prišla v Videm, sta šla takoj na posel. Ne bomo natanko opisovali, kako se jima je godilo pri tem, kako pri onem zlatarju. Kakor bi se bili prej zmenili, vsi so se mu v zobe režali in bili so vsi ene misli in enega govorjenja, da to ni zlato, temveč ničvredna železna ruda.

Čerinu je upadlo srce, ali iskrica upanja mu je vendar še ostala. In to mu je upihal veliki bogataš, o katerem je govorila krčmarica v Čedadu. Ta mu je za vse blago ponujal pet lir, a ne kakor bi bilo kaj zlata v njem, ampak samo zato, ker so lepi kristali. Ali naš Čerin si misli: »Rad bi me prevaril, pa me ne boš.« Da bi to bilo železo, tega ni mogel verjeti.

Četudi morebiti ni prav samo čisto zlato, nekaj ga je vendar. Kako bi mi drugače ponujal pet lir. Če on ponuja pet lir, vredno jih je morebiti sto.

Tako je modroval Čerin. V tem so zlatarji začeli zapirati prodajalnice in Čerina tudi ni bilo več volja hoditi okoli njih. Tolmač se je tudi poslovil od njega, ko mu je še prej zunaj mesta pokazal krčmo, katere gospodar je bil beneški Slovenec.

Čerin je bil od dolgega pota preveč utrujen, da bi bil mogel še tisto popoldne iti iz Vidma. Potreben je bil počitka. Pohajal in posedal je torej po mestnem vrtu. Žive duše ni poznal, a to mu je danes bilo prav, vsaj ga nikdo ni motil v razmišljevanju. Kako je prišlo vse drugače, nego je on mislil! Menil je, da se vrne z denarjem a zdaj mora paziti na vsak sold, da ga ne izda čez največjo potrebo.

Skoparil je zlasti pri pijači. Morebiti kdaj vse leto ni popil toliko vode kakor zadnje štiri dni. A pri vsem tem ga je začelo skrbeti, kako bo izhajal s potnico. Ne misli namreč vrniti se po najbližjem potu domov. Trdna vera, katero je imel od laških zlatarjev, omajala se mu je po izkušnjah včerajšnjih v Starem mestu in po današnjih v Vidmu. Že mnogokrat je slišal, da je Lah samogolten in zvit.

Vsi tudi niso enako govorili. Zvečine so res rekli, da je ruda brez vsakršne vrednosti. Ali to pa vendar ne more biti, ker mu je eden zanjo obljubil pet lir. Še v Gorico pojde. Kesal se je, kolikor se je mogel, da ni že sprva šel tja. Jutri bo vstal zarana in se napotil proti Gorici.

Drugega jutra je res koračil po dolgočasni ravani. Rad bi bil sedel na železnico, ali vožnja po njej se mu je zdela predraga. Koliko mu potem še ostane za potrošek v Gorici in za pot do doma?

Zatorej je hodil peš. Nebo je bilo oblačno in vse je kazalo na dež, ki je v resnici začel padati, predno je še prekoračil avstrijsko mejo. V Bračanu je nekaj časa vedril, pa ker dež ni prenehal, šel je dalje in je ves moker prišel v Kormin. Tu se je okrepčal in dolgo čakal lepšega vremena, a dež je padal vsevdilj.

Čerin je tedaj vzel spet pot pod noge in je o mraku ves iznemogel in do kože moker prišel v Gorico.

(Se nadaljuje ,,, )



Ključne besede: Fran Erjavec  ni vse zlato kar se sveti proza zgodba na kmetih pijača pijančevanje negospodarnost Čerin kmetija zlato zlatarne železova ruda 



Ob tem, ko razmišljamo, navzven pošiljamo vibracije fine eterične snovi, ki je tako resnična, kot so vibracije, ki izražajo svetlobo, toploto, elektriko, magnetizem
V slikanici Pripoved o zeleni pomladi že odmeva pomladna budnica. Živali se prebujajo iz zimskega spanja.
Osupljiva dejstva o eteričnem sevanju, magnetizmu, o miselnih formah in kako le te vplivajo na ljudi, o auričnih barvah, o psihični zaščiti...
Ta izjemna knjiga vsebuje 23 nadvse navdihujočih poglavij, ki bralca motivirajo in vzpodbujajo k finančni svobodi
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Vsa človeška bitja so hkrati sanjska bitja. Sanjanje druži človeštvo.

Jack Kerouac