Natisnite    Pošljite prijatelju

Odpuščanje

Opis in zdravilnost

Vsak  človek kdaj doživi, da mu je kdo storil krivico. Pri tem je odločilnejše njegovo doživljanje krivice ali žalitve ter njegov odnos do sočloveka, ki ga je prizadel, kakor pa resnična teža krivice. Neredko kdo doživi kot strašansko krivico malenkostno šalo, ki jo je drugi nič hudega misleč izrekel na njegov račun, spet drugič pa gre mimo človekove zavesti brez zamere velika škoda, ki mu jo je kdo prizadejal.

Tukaj bomo govorili o smiselnem odnosu do človeka, ki nam je prizadejal krivico, medtem ko bomo o preseganju krivice v samem sebi govorili še posebej (glej Prenašanje krivice).

Na doživetje krivice ali žalitve se je mogoče odzvati na štiri načine.

1. Prvi je strah in beg pred resničnostjo.

Tudi v živalskem svetu je znano, kako nekatere živali otrpnejo, ko zagledajo svoje smrtnega sovražnika pred sabo. Značaj, vzgoja, lastna usmeritev, včasih pa predvsem okoliščine povzročijo, da tudi človek pred krivico s strahom otrpne, se začne plaho ali zmedeno odmikati in zagrenjeno zapirati vase. To je lahko začasna otrplost, ki se bo v nadaljevanju razvozlala v enega od naslednjih treh načinov odzivanja, lahko pa je tudi samouničevalno dogajanje v samem sebi.

2. Maščevanje in sovraštvo - v dejanjih ali potlačena v prizadetem človeku. 

Ob doživetju krivice ali žalitve se v človeku sprožijo obrambni mehanizmi samoohranitve.  Zgodovinska izkušnja je pokazala, da se le-ti mimogrede sprevržejo v maščevanje, ki je sovražen in uničevalen odnos do sočloveka. Maščevanje pa slepo narašča v brezkončno verigo, kakor je znana iz pripovedi o krvnem maščevanju, o raznih vojnah, tožbah med sosedi zaradi "kosa stare verige" in neštetih drugih smiselnih primerov. Če se torej v ljudeh sproži mehanizem medsebojne maščevalnosti, gre njihova uničevalnost navadno tako daleč, da se obe strani izčrpata in obnemoreta; morda ena na videz malo bolj ali prej, v resnici pa so medčloveške, duševne, materialne in druge poškodbe pri obeh usodne in dolgotrajne.

3. Lahko iščemo pravico v javnem sodstvu, pomilovanje pri somišljenikih in podobno oporo v okolju. Da bi obrzdali uničevalno verižno maščevanje, so veliki voditelji narodov v bronasti dobi prek kakimi štirimi tisočletji vpeljali povračilno pravo, ki je strogo predpisovalo: zob za zob, oko za oko, in nič več. Kdor je prekoračil povračilo v enaki meri, kakor mu je bila storjena krivica, je bil desetkratno kaznovan, navadno s smrtjo. Povračilno pravo sta na primer uzakonila Hamurabi pri Mezopotamcih in Mojzes pri Izraelcih, kakor je popisano v stari zavezi Svetega pisma.

Povračilno pravo je pravzaprav sredina med slepim verižnim maščevanjem ob doživetju krivice na enem koncu črte, in odpuščanjem na drugem koncu. Večina življenja pa seveda poteka nekje vmes.

Pravna stroka za razsojanje o pravici in krivici je ena od najstarejših. Danes je razvejena v številne veje močnega resorja vsake pravne države in v razna civilna častna razsodišča. Ne da bi kaj zmanjševali pomen sodstva, je tukaj z vidika antropohigienske krepitve zdravja in socialne klenosti treba navesti tudi slovenska pregovora:

"Rajši tri tolarje daj, kakor da bi enega dobil s tožbo" 
"Kdor z denarjem kam ne ve, naj hiše zida in se s pravdami začne." 

4. Četrta možnost odzivanja na doživetje krivice ali žalitve je odpuščanje.

Odpuščanje je zavestna odpoved vsakemu maščevanju ob krivici ali žalitvi in dejavno prizadevanje za dober odnos z nasprotnikom, ne glede na njegovo ravnanje ali odziv na odpuščanje. Je torej osebno preseganje krivice, ki jo je človek doživel od drugega, ustvarjalni odnos do njega.

Navedenih štirih načinov odzivanja na doživetje krivice se ne da med seboj mešati ali jih kombinirati, čeprav ljudje to kar naprej poskušajo. Iskanje pravice po poti pravnega reda na primer ni združljivo z iskanjem maščevanja; človek lahko svojo pravdo popolnoma zaupa pristojnim in pooblaščenim strokovnjakom in ustanovam le, če se jasno zaveda, da sam ne more presojati pravice, in da bi bili nesmiselni njegovi poskusi, da bi z maščevanjem dosegel pravico ali opral svojo čast. In podobno velja za vse druge kombinacije, še posebej za odpuščanje. Odpustiti pomeni popolnoma prepustiti krivdo in delitev pravice Bogu ali naravi - višji sili od sebe in od človeških ustanov. Poskus lastnega iskanja svoje pravice, zadoščenja, priznanja krivde od krivca, prav tako pa strahu in zagrenjenega zapiranja vase povsem preklicuje odpuščanje, ali vsaj kaže, da je bilo odpuščane le v besedah, ne pa v mislih, čustvih in dejanjih; taka so največkrat politična, diplomatska, reklamna ali dolžnostna odpuščanja.

Odpuščanje je z ekološkega vidika povezanosti vsega dogajanja, zlasti pa človeškega ravnanja v medsebojnih odnosih to, kar je kesanje v primeru lastne krivde. Lahko rečemo, da je odpuščanje "kesanje za drugega", da je kesanje nad krivdo drugega. Kakor je podlaga kesanja spoznanje in sprejemanje lastne omejenosti, je odpuščanje dejansko sprejemanje omejenosti drugih.

Kajti njegovo zlo, ki ga je storil meni, je enako poškodovalo red sveta, kakor bi ga, če bi to storil jaz njemu. Poškodovalo je mene, njega samega, celoto resničnosti, ker je vse med  seboj povezano v dobrem in v slabem kakor voda v veznem posodju. Pristen uvid v tujo napako je zato za človekovo duhovno bit prav tako bolečina, kakor je kesanje bolečina zaradi svoje krivde.

Ko človek na ta način dojame krivdo drugega v svojem bivanjskem dnu, ga seveda mine vsaka maščevalnost. Bolečina zaradi okvare resničnosti ne more iti skupaj s sovraštvom do storilca, kajti maščevalnost in sovraštvo sta novo zlo na svetu, z novim zlom pa se zlo na svetu še poveča, ne zmanjša.

Iz povedanega je jasno, da ni mogoče  nikomur ničesar odpustiti, če človek nima redne izkušnje pristnega kesanja ob lastnih napakah.

Poglejmo še psihološko utemeljitev odpuščanja.

Krivica ali žalitev pusti neprijetno sled v doživljanju prizadetega. Če se človek prepusti prizadetosti, jo s svojo pozornostjo goji, da se razrašča v njegovi zavesti in začenja vplivati na maščevalnost v vedenju. S tem se seveda strojena krivica ne zmanjša, medčloveški odnos pa se čedalje bolj zastruplja in gre proti usodni točki, od koder jemalo verjetna vrnitev v urejeno sožitje. Človek čedalje več premišlja o tej krivici, čedalje bolj ga žre podnevi in ponoči. Vse več energije gre v prazno in čedalje manj mu je ostaja, da bi sproti mislil in ravnal smiselno vsaj na drugih področjih. Sovraštvo in maščevalnost je torej predvsem duhovno samozastrupljanje človeka, ki se naglo širi tudi na duševno, medčloveško, telesno in druga področja.

Človek, ki odpusti, doseže troje:

1. Dojame bistvo zla v slabem dejanju drugega, ki je okvara celotne resničnosti. S svojim ustvarjalnim stališčem prepreči škodo pri sebi. Z dejavnostjo, ki takemu stališču ustreza, daje svoj prispevek z popravilo škode tudi pri krivcu in v okolju.

2. Ne začne gojiti zamere do krivca, ki bi bila samozadovoljno zapletanje v lastni narcizem. Ostane mu nepreklicno naklonjen. S tem prepreči usodne spore in naredi svoj korak k spravi. Človek ni odgovoren za ravnanje drugega, pač pa je popolnoma njegova stvar odzivanje na hudobijo drugega. Odpustiti sovražniku je pogoj, da človek sam ne ponovi njegove napake: da ga ne začne sam neopazno sovražiti.

3. Doživljajsko ureja stanje v samem sebi, kolikor ga ne more tudi s krivcem: sprejme, vdela (integrira) in preseže (transcendira) lastno bolečino ob doživljanju krivice ali žalitve, da mu iz "smrdljivega gnoja postane dragoceno gnojilo" - dobra življenjska izkušnja.

Odpuščanje ni v nikakršni povezavi s pohlevnim značajem. Ker je zavestno osebno duhovno dejanje, ga je zmožen vsak značaj, toda za vsak značaj je odpuščanje zelo naporno dejanje.

Tudi zahteva po pravičnem opravilu škode, po opravičilu ob žalitvi ali po poštenem odnosu, če je to mogoče, ni v nasprotju z odpuščanjem. Seveda pa vse to ni nujno: človek se sme v svoji zdravi samozavesti in ponosu tudi zavestno odpovedati povračilu škode ali opravičilu, če čuti, da je to najbolj smiselna rešitev v tistem položaju.

Nasveti

 ● To, s čimer mi prizadenemo druge, radi doživljamo predvsem kot pomoto ali nesrečo, žalitve in krivico, ki nam jih povzroče drugi, pa kot njihovo hudobijo. Predaja pri učenju odpuščanja je razločevanje med nesrečo, zmoto in krivdo tudi pri drugem in presojanje njegovih dejanj po načelu: Ko doživiš od nekoga žalitev ali krivico, se vedi do njega tako, kakor bi želel, da bi se on do tebe, če bi doživel žalitev ali krivico do tebe.
● Nenasilje do soljudi, pa tudi do sebe in do narave je bistveno povezano z zavestno vajo v kreposti odpuščanja.

● Nekdo odpušča laže, drugi teže; v kakem primeru človek odpusti z lahkoto, v drugem z velikim naporom svoje volje. Vsakomur  in v vsakem primeru se splača potruditi; že zaradi lastnega notranjega miru, globoke sproščenosti in ustvarjalnosti pri svojem delu, ki jih ni v človeku, dokler ne odpusti.
● Zmožnost odpuščanja je zelo odvisna od zdrave samokritičnosti, ki jo je treba skrbno gojiti vse življenje. Že svoje otroke vzgajamo tako, da bodo videli lastne napake. Pri tem moramo paziti, da se svojih napak ne bodo bali; spoznavanja sebe in zdrave samokritičnosti jih moramo učiti potrpežljivo in mirno, ne pa jih ob napakah surovo odklanjati z vpitjem in jezo ali pretepanjem.

● Če odpustite, to pomeni, da žalitev ali krivico za vedno pokopljete. Če se vam spet oglasi misel nanjo, jo obrnite na bolj koristno stvar, če vas zasrbi jezik, da bi o tem komu pripovedovali, "se ugriznite vanj". Kdor pravi: "Odpustil sem, pozabiti pa ne morem!", navadno izdaja, da v resnici ni odpustil, če pa je polovično odpustil, s tako "hladno vojno" sam sebe muči in zato, da bi bil pred samim sabo in okolico videti dober, meče stran svojo energijo v prikritem premlevanju krivice.

● Odpuščati je v prenesenem pomenu besede treba nenehno tudi samemu sebi, življenju in resničnosti (glej Kesanje, Prenašanje življenjskih udarcev, Preseganje preteklosti, Trpljenje) - namreč v smislu spravljivega doživljanja sebe in resničnosti, kakršno občutimo iz dneva v dan.

(Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)