Pisanje

Pisanje

28.09.2016 | Avtor: dr. Jože Ramovš
"Dnevniško in kronološko zapisovanje doživljanja, spoznanj, izkušenj in zunanjega dogajanja ima dvojen pomen, zgodovinsko kulturnega in osebnega."

Nagli razvoj današnje civilizacije se je začel z izumom črkovne pisave pred dobrimi 3.500 leti, nesluten pospešek pa je dobil z iznajdbo tiska pred 500 leti. Prav zdaj smo priče tretjemu velikemu skoku - prehodu v informacijsko dobo, ko zapisovanje človekovega spoznanja in čutenja prehaja iz črkovnega v računalniško in dobivajo prevladujoč družbeni pomen pravilno zapisane, obdelane in lahko dostopne informacije. 

Za povprečno izobraženega človeka prihajajočega rodu bo delovna in duševna nuja, da bo obvladal osnovno ravnanje z računalnikom, saj bo sicer neuspešen pri delu in se bo počutil tako, kakor so se v povojni slovenski generaciji počutili nepismeni ljudje.

Pisanje v pesekTukaj bomo opozorili predvsem na pomen, ki ga ima "klasično" pisanje in zapisovanje svojih misli, doživetij, izkušenj pri osebni duhovni rasti, pri gojitvi medčloveških odnosov in za napredek v izobrazbi. Poglejmo si torej antropohigienski pomen nekaterih vrst pisanja.

1. Osebna pošta, to je pisanje pisem in razglednic. Ni naključno, da v zapuščini velikih duhov navadno zavzemajo pomembno mesto tudi njihova pisma. Pismo je izvrstna možnost za osebno občevanje med ljudmi. V njem lahko drugem na zelo oseben način in v lepo izbranih besedah podarjamo svoja življenjska spoznanja, doživetja in čustva. Lepa razglednica je lahko prisrčno srečanje na daljavo.

Na žalost se je dandanes kultura pisanja vsebinsko bogatih osebnih pisem precej preselila v tisk kot javno obračunavanje in "odprto pisanje", pisanje razglednic pa je največkrat le še počitniška formalnost; če človek dobi med počitnicami nekaj deset razglednic z morja in s planin domala z istim: "Lepe pozdrave iz..." in nekaj neberljivimi podpisi, tako da za polovico sploh ne razvozla, kdo jih je napisal, je to z ene strani znak hotenja po medčloveškem stiku, z druge pa tudi izraz nemoči in neznanja, da bi to udejanjili na učinkovit način.

2. Zapiski ob branju in študiju. Izobraževanje in branje sta za sodobnega človeka od začetka šolanja do smrti poglavitno sredstvo za duševno in kulturno rast. Če beremo ali študiramo s "svinčnikom" v roku, je naše duševno delo veliko plodnejše, saj prebrano bolje razumemo in si več zapomnimo. Pri leposlovnem in drugem doživljajskem branju pišemo "utrinke", pri študijskem pa zapiske, preglednice, opombe in podobno.

3. Osebno pisanje "zase". v puberteti in mladostništvu marsikak fant in dekle pišeta osebni dnevnik, pozneje pa večina ne nadaljuje s tem izvrstnim pripomočkom za osebno zorenje. Tudi za družino - podobno je tudi z župnijo, raznimi društvi in celotno narodno skupnostjo - je pomembno, da nekdo zapisuje glavne vitre sožitja in dogajanja.

Dnevniško in kronološko zapisovanje doživljanja, spoznanj, izkušenj in zunanjega dogajanja ima dvojen pomen, zgodovinsko kulturnega in osebnega. Kar je zapisano, ostaja človeku, družini, župniji ali narodu tehten vir zgodovinske izkušnje. Osebno pisanje, kjer človek piše svoja premišljanja in opažanja "zase", očiščuje njegovo misel in čustvo samoprevar in ustavljanja ob nepomembnih malenkostih, čudovito mu pomaga pri odrivanju smisla resničnosti, pri spoznavanju samega sebe, drugih, razmer in položaja, pri iskanju rešitev in dojemanju možnosti. Pisno srečevanje z resničnostjo veliko prispeva k temu, da je človek do nje pošten.  Učinkovito pa lahko pomaga tudi pri ohranjanju zdrave vedrine v stiski, saj če človek sede k pisanju - v prispodobi povedano - sredi dnevne vročine življenjskih vprašanj, je to že samo po sebi oddih "v hladni senci pod domačo lipo", če pa sredi viharne zimske noči življenjskega brezupa, je v zavetju tople peči za zaprtimi okni, z obrazom in pisalom uprt proti svetlobi, tema pa mu je ozadje za hrbtom.

Pisanje4. Pisanje za javno objavljanje. Izobraženec in strokovnjak sta dolžna svoja glavna spoznanja sporočati narodu, ki jima je omogočil študij in tak poklic. zavedati se je treba, da si bolj nadarjen človek svoje nadarjenosti ni dal sam, ampak mu je bila po-darjena, da z njo opravi naloge v človeškem občestvu. Prav tako pa je moralo za njegov študij dajati svoj delovni prispevek veliko ljudi, ki sami niso imeli možnosti, da bi z izobraževanjem  razvili svoje zmožnosti. Njegov lastni delež je predvsem osebni napor pri izobraževanju in pošteno vračanje dolga, ko z javnim pisanjem daje narodu na voljo vse, kar bo drugim koristilo.

Poleg povedanega pa je javno pisanje za izobraženca in strokovnjaka tudi nenadomestljiva pot za njegovo strokovno izpopolnjevanje.

Nekaj posebnega je leposlovno pisanje in objavljanje. V primerjavi s strokovnim bi lahko po smislu prilagodili latinski pregovor, da "se pesnik rodi, strokovnjak pa naredi", ali pa uporabili slovenskega, da "kjer ni, še vojska ne vzame". Pravo leposlovno pisanje je dar, ki ga mora na-darjenec sicer gojiti "v potu svojega obraza" in so tudi družbene razmere za tovrstno ustvarjalnost pomembne, a v osnovi ga ni mogoče izsiliti, pa tudi povsem zatreti najbrž ne.

Nasveti

● Ne ponižajte svoje pismenosti zgolj na izpolnjevanje položnic in raznih obrazcev, vse drugo pa naj bi za vas pisali drugi, za katere mislite, da so bolj pismeni od vas.

● Gojite lepo osebno pisavo. Pisava je z ene strani odsvit vaše osebnosti (grafologija), z druge pa tudi z njo lahko oblikujete svoj značaj. Pišite z dobrim nalivnim peresom, zlasti osebne stvari.

● Koliko pisem napišete na leto? Takih, ki vsebinsko nekaj povedo in nosijo naslovniku vaše dragoceno osebno sporočilo? Ali ste se prepustili omamni lenobi, da se o vsem naklepetate po telefonu? V tem primeru si izposodite v knjižnici nekaj zbranih del velikih slovenskih in svetovnih mož  z njihovimi osebnimi pismi. Morda vas bosta potem srčna dobrota in človekoljubje nagnili, da občasno napišete lepo osebno pismo osamljenemu znancu, svojim starim sorodnikom, ki jih poredko obiščete, bolnemu sodelavcu, invalidu, neznancu, ki ste o njegovi nesreči ali stiski prebrali v časniku... Ali pa strokovnemu kolegu o svojih spoznanjih, odprtih vprašanjih, o vsebini nove knjige, ki vam je prišla v roke...

● "Utrinki" so osebno zapisovanje ob doživljajskem branju. Za to je vredno imeti lepo vezan zvezek, lahko pa si človek piše "utrinke" tudi v svoj osebni dnevnik, ali si ustvari zanje kartotečni ali kak drug sistem. Nekaj možnosti za pisanje "utrinkov":

- izpisujemo si pomembne ali lepe misli,
 
- izpisujemo si lepe besedne zveze in stavke za gojitev svojega materinega ali tujega jezika,
 
- ob branju, zlasti pa ob poglobljenem preučevanju kakega besedila, privre človeku sto lastnih misli, ki so zanimive, včasih pa tudi izjemno pomembne za samega bralca in za druge, če si jih le zapiše, da ne utonejo nazaj v pozabo.

● Ob študijskem branju knjige, članka in drugega besedila si je vredno delati "zapiske", to je povzetke, preglednice, miselne vzorce, podčrtavati, pisati svoje opombe in miselne prebliske ob robu ali na list. Navadite se brati strokovno berivo s svinčnikom v roki. Vsekakor je treba tako študirati, sicer gre preveč časa v izgubo. Včasih je najboljše, da poleg tega pišemo ob študijskem branju ali takoj po njem tudi svoje premišljanje, izkušnje, zamisli..., skratka svoje novo delo.

 (Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 1.)

Več branja Spletna knjigarna Doria

 


Ključne besede: Jože Ramovš pisanje pisava dnevniki zapisovanje misli doživetja pisava kronološko kultura pisanja 



Vesoljček Pi in njegove dogodivščine
V mestece na robu hriba tokrat pride gospa Poletje. Gospa Poletje je druga od štirih sester ...
Kje se mudi gospa Zima? Ali bo letos zamudila? Njena sestra gospa Jesen je že zdavnaj odšla iz mesteca na robu hriba.
Čudoviti svet preprostih sladkih dobrot, tistih, ki so priljubljene danes in tistih, iz časov naših babic, na katere ste že malo pozabili ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Pomen in resnica nista bili skriti za stvarmi, sta v njih, v njih vseh.

Herman Hesse