Natisnite    Pošljite prijatelju

Pohvala

Človeku so za njegovo zorenje potrebni dobri in slabi, prijetni in neprijetni odzivi ljudi na njegova dejanja. Če jih ni, se počuti kakor v gluhi lozi, zlasti pa mu manjka ena pomembnih orientacijskih točk za usmerjanje svojega mišljenja in vedenja.

Psihologija učenja, ki je med najbolj razvitimi smermi v sodobni psihologiji, je dodobra raziskala pomen odziva pri vzgoji in učenju. S pozitivnimi odzivi se neko vedenje utrjuje, z negativnimi slabi in ugaša. Pedagogika zato od nekdaj pozna pohvalo in njeno višjo stopnjo nagrado kot vzgojno sredstvo, prav tako tudi njeni nasprotji, grajo in kazen. Ljudska izkušnja pa je od nekdaj vedela, da je v vzgoji veliko "bolje milo kakor s silo".

Od  teh štirih domačih in krepilnih zdravilnih sil za vzgojo človeka in za oblikovanje medčloveških odnosov je pohvalo treba uporabljati "večkrat na dan", nagrado in grajo redkeje, kazen pa zelo poredkoma. Naj poudarimo, da pohvala ne učinkuje dobro samo na tistega, ki mu je namenjena, temveč plemeniti tudi osebo tistega, ki prav hvali.
 
Kaj pa pohvala v partnerskem medčloveškem razmerju, na primer med zakoncema, med prijatelji, sodelavci v skupini? V vsakem trenutku medčloveških odnosov se nekaj dogaja in pri vsaki  dejavnosti je eden vodilni; seveda je to lahko naslednji trenutek ali pri drugi dejavnosti kdo drug. Zato je pohvala v pravem trenutku tudi med zakoncema, med prijatelji, sorodniki, sosedi, sodelavci... primerna, celo potrebna, in ima ves svoj blagodejni učinek.

Danes imajo veliko moč družbena občila, posebno televizija in radio, da koga prehvalijo ali pa koga z obrekovanjem razvrednotijo. V časnikarstvu na žalost rado prevlada nesmiselno nagnenje k skrajnemu, vzburljivemu poročanju, katerega sestavina je pretirana hvala ali pretirana kritika.

Včasih človek čuti veselje, navdušenje in odobravanje nad nečim pri nekom, pa pohvala nekako ni na mestu; razvrednotila bi stvar. Nekdo se je na primer za nekaj zelo žrtvoval, naredil veliko in pomembno delo, ima kako zelo lepo osebnostno lastnost. V takih primerih ne hvalimo, temveč na primeren način izrazimo svoje spoštovanje - stari so rekli "klobuk dol" in se spoštljivo priklonili. Morda bolj tiho kakor gostobesedno človeku čestitamo, z lepo besedo ali v pismu.

Razlikujemo lahko med hvalo in pohvalo. Hvalimo predmete, stvari in dejanja, pohvala pa je namenjena osebno človeku, vendar se  tudi beseda hvala velikokrat uporablja za pohvalo človeka.

Nasveti

● Otroka je treba v času vzgoje pohvaliti tolikokrat, da bi bilo tega za debelo knjigo, graj pa bi se tudi nabralo za brošurico. Ne pozabite pohvaliti otrokovo prizadevanje ali uspeh, ko mu žarijo očke; če mu ugasnejo, ker ga niste pohvalili, ko se je učil lepega in dobrega, ali če ste se utrudili to delati vedno znova, ga dobesedno ovirate pri njegovem duhovnem razvoju in pri oblikovanju dobrih navad. Hvala in morda nekaj graje sta poleg spodbude eno od glavnih sredstev za oblikovanje najvažnejših življenjskih in delovnih navad otroka.

● Če je hvale preveč, na primer za otroka, se rad prevzame: začne doživljati, da je vrednejši od drugih. S tem se značajsko zveriži, praviloma pa začne delati čedalje večje napake celo v stvari, v kateri je bil deležen hvale. Ta pojav je pogosten tudi pri zvezdnikih javnih občil, zlasti pa pri politikih.

● Ko otroka pohvalimo, storimo to z vso svojo pozornostjo, ne le mimogrede. Ravnodušno izmomljana pohvala najstnice, ki se je zelo potrudila in spekla za mamo prvo pecivo, naredi več škode kakor koristi. Pohvalimo z lepo besedo, zlasti pa iskreno iz srca. Psihološko preračunana pohvala, ki ima nekaj "za bregom", je slaba.

● Prav je, da svoje otroke pred drugimi kdaj pohvalimo, nikdar pa drugim ne pripovedujemo o njihovih napakah.

● Pohvala ima glavni namen, da človeka vzdigne in mu izrazi iskreno priznanje. To doseže, če je izraz človekovega veselja, navdušenja, odobravanja drugega. Če tega ni, ne hvalite. Zato se tem bolj trudite, da bi drugim privoščili uspeh, da so vam zgled v nečem, in jih boste lahko s hvaležnostjo hvalili, kakor je imel baje za svoje vodilo ameriški predsednik Jefferson: " Vsak človek me v čem prekaša, v tem se od njega učim."

● Kar človek hvali, to je na neki način on sam ali si želi in skuša biti. Imejte odprte oči za dobre strani drugih, občudujte njihove dosežke, pohvalite jih v primernem trenutku, pa boste sami dobili nazaj največje obresti, ko boste z večjo lahkoto in uspehom oblikovali samega sebe.

● Ali hvalite človeka samo v obraz ali tudi pred drugimi, ko ga ni zraven? To je dober preizkus, koliko je vaše hvaljenje pristno. Ne bojte se, da boste kaj izgubili, če se za drugega zavzamete s pohvalo.

● Če nikoli od nikogar ni nobene pohvale, priznanja in niti zahvale, je lahko v srcu zelo hudo, pa tudi prav ni. Razmislite, kaj lahko sami naredite pametnega, da boste doživeli  od drugih več odziva. V svoji notranji bolečini pa ravnajte krmilo ob zavesti, da čista vest odtehta vse pohvale.

● Človek mora biti zmožen pohvaliti in pograjati, mora znati hvaliti in grajati. Če vam eden od teh dveh polov ne gre, se mu posvetite, da ga osvojite. Toda pohvala mora daleč prevladovati nad grajo.

Odlomek iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2. (Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)

Priporočljivo branje: Skrivnost uspeha / William Walker Atkinson