Natisnite    Pošljite prijatelju

Pot v prihodnost - z bogastvom preteklosti

Naš narod tisoč let ni imel svoje države, od karantanskih časov do danes. Preživeli smo tisoč let pod tujo oblastjo, preživeli smo tisoč let tlačanstva, tri sto let turških vpadov, tri stoletja kmečkih puntov, preživeli smo vse vojne in lakote, a kljub vsej tej trdi zgodovini, smo v samostojno, svobodno državo prinesli  svoj jezik, svojo kulturo,  deset tisoče ljudskih  pesmi, deset tisoče pripovedi, pregovorov, rekov ter  ljudskih obrti, ki dosegajo svetovno raven.

Žal pa se danes, v svobodni državi, premalo  zavedamo, kaj  pozabljamo in koliko vrednot izgubljamo, takih, ki jih nikdar več ne bomo mogli imeti, saj ko se enkrat  veriga rodov  ded - oče – vnuk pretrga, je pretrgana za vse večne čase.

Vsi se moramo zavedati  usodnosti trenutka, v katerem živimo.  Stojimo na zadnjem robu življenja  starosvetne slovenske vasi, tiste vasi,  kateri se moramo zahvaliti za svoj obstoj.  Zadnji  mlatci, zadnje žanjice,  zadnji kosci, ki jih je  po skupnem  delu družila skupna pesem in skupni veseli likof,   so danes stari osemdeset let in več. Samo oni še vedo kakšna je bila ohcet v njihovi vasi, kakšen je bil jedilnik na dan košnje,  kateri žegnani lesovi  spadajo v cvetnonedeljsko butaro.  V naši deželi ima vsaka vas svoj glas! Ohranjati izročilo svojega kraja – to je obvezna in nujna naloga vsakega od nas. Rešiti, kar se rešiti da! 

Otroštvo današnjih otrok je osiromašeno -  brez domače  otroške pesmi in  brez domače pravljice -  nadomestili so jih batmeni, powermeni, actionmeni in pošasti  iz uvoženih risank .  Tudi prihodnost naših otrok bo težka. Če bomo kot narod  poteptali  svoj lastni obraz, če se bomo dokončno potopili v  potrošniškem morju,   nas tujci,  kot kupce  njihovih izdelkov  prav gotovo ne bodo spoštovali. Kot  turisti  bi pa  z občudovanjem  spoznavali  naravne lepote naše dežele,  radi bi prisluhnili naši pesmi, radi bi okusili  dobrote praznične mize v naših krajih.  Z občudovanjem bi spoznavali  naše šege, saj  mnoge med njimi s svojimi koreninami segajo v indoevropsko pradavnino, v čas, ko je bila Evropa zares še skupni jezikovni in kulturni prostor.

V naši deželi, v Gornjesavski dolini, še vedno živi spomin na pehtro babo, na prastaro starko Zimo. To strašno babo pa na Ptujskem polju vsako leto znova prežene še bolj strašni kurent.  Pomlad še danes slavimo skupaj s davnim Vesnikom,  poganskim bogom pomladi, ki vsako leto pride v našo Belo krajino pod imenom  zeleni Jurij. 

Najskrivnostnejšo noč v letu, kresno noč,  še danes slavimo s kresovi, kot v davnih dneh, ko so kresovi goreli v čast  mogočnemu sončnemu bogu  Kresniku.

Po tisoč letih trde zgodovine pod tujo oblastjo, je naše ljudstvo ohranilo svojo prvobitnost in enkratnost. Danes, ko kot samostojna država želimo vstopiti v svet kot zanimiv narod, s staro in bogato  kulturno dediščino.

V šegah starosvetne slovenske vasi so ohranjene korenine tisočletja starih šeg – kurentovanje, jurjevanje, kresovanje, tepežkanje itd – vse to prinaša knjiga  ŠEGE IN PESMI POD LIPO DOMAČO. Vsebino te knjige  je zbrala Dušica Kunaver.

Knjiga ŠEGE IN PESMI POD LIPO DOMAČO predstavlja  besedila in note najbolj priljubljenih domačih pesmi in jih povezuje s starosvetnimi šegami v neločljivo celoto. Razporeja jih  po mesecih od januarja do decembra, od setve do žetve, od zibelke do groba. Knjiga si prizadeva  obuditi  izročilo, ki je zraslo pod vaško lipo, ki je nekdaj družila našo vas – pesem fantov  pod lipo, zbor vaških gospodarjev pod lipo, ples mladine pod lipo,  pravda pod lipo …

V knjigi so tudi  številne ilustracije iz starih publikacij, ki vsebini  dajejo še dodatno verodostojnost starih časov.

Zanimivo branje >>> Knjige, ki ohranjajo ljudsko izročilo