Natisnite    Pošljite prijatelju

Resnicoljubnost

V slovenskem ljudskem izročilu je o resnici in njenem nasprotju, laži, nešteto pregovorov in rekov; morda jih je toliko samo še o pravici, ki pa je z resnicoljubnostjo tesno povezana. Izluščimo nekaj spoznanj o resnicoljubnosti iz te naše stoletne ljudske izkušnje.

1. Resnica je struktura resničnosti. Človekova zavest, ki je v celoti naravnana v spoznavanje resničnosti, jo dojema v svojem lastnem, zdaj večjem, zdaj manjšem dosegu.

Človek ne more nikoli dojeti celotne resničnosti, zato tudi ne resnice v celoti - zadnje resnice. Prav tako pa se odrasel človek, ki ni duševno prehudo bolan, ne more povsem motiti v svojem dojemanju resničnosti.

Želja spoznati resnico je temeljna človeška potreba, in resničnost je toliko presojna, da jo človekova zavest vsaj deloma tudi razpoznava. Resnica je ena najbolj temeljnih vrednot. Prej ali slej se prebije na dan, tudi če jo skuša človek prikrivati.

Resnica je spoznanje in priznavanje resničnosti. Čim jasneje vidimo resničnost, iluzij, zmot in laži, tem manj smo zmožni določati pravilno smer svojega delovanja in sprejemati modre odločitve. Naš pogled na resničnost je kakor zemljevid, po katerem si določamo življenjsko pot.
Čim bolj se trudimo ceniti in dojeti resničnost, tem večji in natančnejši bodo naši življenjski zemljevidi.
 
2. Resnicoljubnost je velika človekova odlika, še več, je temeljna človeška dolžnost. Včasih je zelo zahtevna. Zanjo si je treba nenehno prizadevati z vso svojo zavestjo.

Resnicoljubnost do samega sebe in v govorjenju se pravi iskrenost. Njeno nasprotje je laž. Laž je prikrivanje resnice. Poznamo nedolžne in debele laži. Debela laž je trditev, za katero vemo, da je napačna. Nedolžna laž je trditev, ki sama po sebi ni napačna, v njej pa izpustimo bistveni del resnice. Obe laži sta razdiralni in zato neopravičljivi; veliko ljudi je že izgubilo življenje po nedolžnem zaradi laži nekoga. Prikrivanje bistvenih podatkov se nam zdi manj graje vredno, kakor pa kaka očitna debela laž; to je tudi najpogostejša oblika laži.

Ker pa je tako početje težko odkriti in se spoprijeti z njim, je neredko celo pogubnejše kakor debelo laganje, ki se hitro razkrinka in maščuje samo po sebi.
Iskrenost človeka včasih stane žrtve, to je tudi razumljivo, saj ima stvar tem večjo ceno, čim vrednejša je.
 
3. Ljudska modrost, ki svetuje brezpogojno iskrenost, odsvetuje nepotrebno junačenje z njo ali pa surovo "razgaljanje resnice"  brez človeškega čuta: "Resnica je ostra in boli; tudi zdravnik zdravilo osladi." (Slomšek)

4. Resnično je, da ima vsaka stvar veliko različnih vidikov, da so mogoči različni pogledi nanjo, da vsak človek gleda na stvari osebno in malo drugače od drugega, toda vse to ne pomeni, da je več resnic. Vsak odrasel in duševno zdrav človek čuti v sebi, kdaj iskreno govori, kar misli, in kdaj laže; kdaj imajo njegove misli trdno osnovo, ker stvar res pozna, in kdaj si stvari le izmišlja. O nepremostljivem razmerju med resnico in zlaganostjo pravi pregovor: "Resnica se ne more nikdar z lažjo poljubiti".

5. Kdaj kdo laže, je težko spoznati samo iz njegovega govorjenja in vedenja, nujno je treba gledati na celoto in poslušati vse udeležence; pregovor pravi: "Da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona."

6. V javnosti si večkrat nekateri veliko prizadevajo, da bi resnico prikrili, drugi pa govorijo kar tjavdan, ne da bi prav vedeli, kako je res.
 
7. Človeku, ki popusti lažnivosti in nepristnosti, se kmalu začno množiti še druge, hujše moralne izprijenosti.
 
8. Laž in zlaganost sta bolezenski izrastek na posameznem človeku in v družbi. Po zakonitosti vsega slabega se prej ali slej razkrojita sami v sebi, do tedaj pa lahko prineseta nekaj trenutne - vsaj navidezne - koristi, v celoti pa veliko škodo lažnivcu in nalaganim.
 
9. Če se človek prepusti osebnostnemu propadanju, na primer s kakim omamljanjem, mu njegova lastna zavest čedalje bolj pomaga videti stvari v njemu zaželeni barvi, čeprav je zverižena in zlagana. Psihologija pozna ta pojav pod imenom patološki obrambni mehanizmi. Slovenski pregovori in reki pa pravijo o tem: "Tako laže, da sam sebi verjame." "Prijetnejša je sladka laž kakor bridka resnica." "Ljudje verjamejo svojim željam".

Ob vsej tej ljudski modrosti v slovenskih pregovorih in rekih ni treba več utemeljevati, da je resnicoljubnost pomembno "domače zdravilo za dušo in telo", ki so ga od nekdaj zelo cenili. Tudi nasvetov je v teh pregovorih že obilo, pravzaprav je vsak izmed njih nasvet. Dodajmo še kakšnega.

Nasveti

●  Nič manj pomembna kakor iskrenost v govorjenju ni resnicoljubnost v vedenju. To je skladnost našega vedenja z mišljenjem in hotenjem, ki ji pravimo tudi pristnost (kongruentnost). Ljudje to prej ali slej odkrijejo in zelo odklanjajo, saj malo kaj bolj cenijo kakor pristno vedenje. Varujte se ponarejenega, hinavskega, osladnega ali drugače zmaličenega vedenja; kvari vašo osebnost in zmanjšuje vam ugled pred drugimi.

● Resnicoljubnost v ravnanju zaobjema tudi ekološki čut za poštenost do narave in družbenega okolja. Ko se navdušujete nad ekološkimi idejami, se potrudite, da bodo vaša dejanja dan za dnem bolj v skladu z zakonitostmi zdrave narave in družbe.

● Otrok v začetku še ne razlikuje prav med lažjo in resnico, saj še niti resničnosti ne pozna. Zato je napačno za otroške laži otroka hudo kaznovati, prav tako napak pa je, če ga od začetka ob vsaki laži na primeren način naučimo iskrenosti in mu ne vcepljamo ljubezni do resnice.

● Resnici ali resničnosti se ogibljemo, kadar je boleča. Človek mora biti dovolj pogumen in discipliniran, da premaga to bolečino: sprejme neprijetno resnico ali je iskren, ko ga to stane žrtve.

● Mnogi ljudje natančno opazujejo življenje okrog sebe, bistveno manj natančno pa samega sebe. Ne more biti resnicoljuben, kdor veliko ne premišlja in nenehno ne spoznava samega sebe. Uporabljajte svoje čelne možganske režnje, ki jih živali nimajo, nam pa so dani, da mislimo in spoznavamo.