Samskrtam vadati va? - Dnevnik iz Bangaloreja

Samskrtam vadati va? - Dnevnik iz Bangaloreja

12.05.2008 | Avtor: | Nara Petrovič
"Biblija govori o sporu, ki ga je Bog zanetil med graditelji Babilonskega stolpa. Skupni jezik, v katerem so komunicirali harmonično, je zamenjal z mnoštvom jezikov, v katerih niso razumeli drug drugega. Danes živimo v svetu te množice jezikov, ki v sebi nosijo seme spora, sanskrt pa je jezik (oz. je najbližji jeziku), ki svojem jedru nosi seme sožitja."

Bangalore je najsodobnejše, najrazvitejše indijsko mesto, razmeroma čisto, urejeno, nehrupno. In mesto z največ samomori. Pa še kak kontrast bi se našel. Bohotenje zahodnjaškega pridobitništva se prepleta s kulturno konzervativnostjo v zmešan materialno-duhovni pickles, od katerega me po eni strani boli glava, po drugi strani pa mi po dveh mesecih potovanja po tisti bolj divji Indiji tukajšnje vzdušje prav paše.

Za razliko od drugih velikih mest v Indiji, ki so nagnetena do nezavesti, Bangalore kljub gneči diha. To se še najbolj čuti v bogatejših četrtih, kakršna je Giri-nagar. Tu ljudje vadijo jogo, igrajo badminton, tenis, nogomet, hodijo na jutranje sprehode, golf ali jahanje ...

Ko zjutraj ob pol šestih po temi hitim na vadbo joge, je dogajanje na ulici že zelo pestro. Prodajalci zlagajo zaboje mleka pred svoje trgovine, prvi šolarji s kolesi dirjajo navzdol po hribu in ves čas zvonijo, nekaj ljudi se že odpravlja na delo, nekaj jih v parku telovadi, nekateri pa gredo ob meni proti jogalaji, dvorani za vadbo joge.

Ulični psi ponorelo lajajo na čudne zverine na vrvici, ki spremljajo nekatere sprehajalce. Doga, nemški ovčar, zlati prinašalec, hrt ... dišijo po psu, ampak navidez so nekaj povsem drugačnega. Nekaj, kar jim ni všeč! Mrcinam se očitno to mota po glavi. Zato imajo lastniki v roki palico, s katero odganjajo nadležneže.

Ko se vračam, srečujem še mnoge druge sprehajalce, zgošča se promet, zaboji z vrečkami mleka pred trgovinami so že večinoma prazni, ob vogalu čepita prodajalec sadja in ženica s cvetnimi venci. Na igrišču za badminton poteka vnet boj za odločilno točko, dekleta in dečki v enakih uniformah čakajo na šolski avtobus, začenja dišati po smogu.

Včeraj zvečer sem s petimi študenti sedel ob majhnem Hanumanovem tempeljčku v simpatičnem parku in se pogovarjal o Rig-vedi. Fant bistrega pogleda z očali in zobnim aparatom je s pregledno natisnjenih tabel interpretiral take in drugačne teorije. Povedal je, da pred vedskim obdobjem ni bilo upodobitev bogov, da se je religozno znanje prenašalo izključno s poslušanjem, v središču so bila ognjena žrtvovanja, večinoma krav. Svečeniki so dobili najboljše meso ... uživali so ga sicer obredno, pa vendar. V nekem Upanišadu menda piše, da kravje meso očiščuje organizem. Drugi mladenič je komentiral, da takega učinka gotovo ni, če ga jemo pogosto, ostali so se strinjali.

Pa vendar, zakaj je uživanje govedine tak tabu? Kako se je Indija znašla tu, kjer je zdaj? Zakaj je umor krave najhujši greh? Odgovor? Buda, Šankara in džainizem. Filozofija ahimse (nenasilja) se je od drugod prenesla v takratni hinduizem in postopoma izpodrinila vedske obrede.
Od strani sta se približala droben deček in malo starejša deklica, pred tempeljčkom razbila kokos in belo trdo meso skupaj s kadilom, cvetjem, vodo in sladkorjem začela darovati Hanumanu.

V naši druščini je sledilo razglabljanje o raznih teorijah o Arijcih. Od kod so prišli? Kam so šli? Zakaj so sploh kam šli? Kdo so bili? Zakaj jezik? Zakaj kultura? Vse teorije temeljijo na ugibanjih na podlagi jezika – najprej naj bi bile v žrtvovanjih samo krave, nenadoma pa naj bi se pojavili še konji, menda takrat, ko naj bi Arijci prišli v stik z narodi s severozahoda, ki so bili tesno povezani s konji. Torej naj bi en spis nastal kasneje, ko naj bi se avtorji besedil preselili. Temeljni vzrok naj bi bilo sušenje reke Sarasvati, ob kateri naj bi Arijci živeli.

Deklica nas je zmotila in nam podala nekaj sladkorja na kosu časopisnega papirja. To je prasadam, posvečena hrana. Vsak si je s spoštovanjem vrgel v usta nekaj zrnc in podal list naprej. Opazil sem, kako je h kokosu na oltarju smuknila miš in urno odnesla košček v bližnje grmovje.
Debata o »naj bi« se je nadaljevala. Izvedel sem, da naj bi se Arijci srečali z Egipčani, Grki in drugimi narodi; da naj bi v Indiji že pred 2500 leti obstajala skupnost z razvitimi ladjami, s katerimi so že davno pred Markom Polom in Kolumbom obpluli svet; da naj bi Tutankamonovi predniki (sicer potomci mešanega zakona med Arijcem in Egipčanko) postavili religiozne temelje semitskih religij, ker so začeli častiti enega ljubosumnega, maščevalnega Boga, kakršnega prej ni bilo. In tako naprej ... Ugibanjem ni bilo konca. Bolj ko je teorija zvenela pretresljivo, bolj privlačna je bila. Še vedno pa je ostala le teorija.

Zdrava kritičnost do vseh »naj bi«, ki so jo študentje izražali, me je kar malce presenetila. Ohranili so skeptično distanco do vseh struj, tako indijskih kot zahodnjaških in med njimi iskali jasnost, logičnost, preglednost, jaz pa sem po dosedanjih izkušnjah pričakoval zakrknjeno zagovarjanje nekih togih stališč.

Deklica je pospravila oltar. Deček je sedel nedaleč stran in nas radovedno gledal. Ničesar ni razumel, a bili smo tako zanimivi, da kar ni mogel odvrniti oči od nas. Ostali njegovega pogleda niso niti opazili, imeli so polne glave misli.

Spodbujen z odprtostjo teh študentov sem omenil, da so menda v Bosni piramide, da so izkopavanja še v povojih in nepotrjena, ampak kaj če so tam res piramide? Kaj bo potem z vsemi njihovimi dosedanjimi »naj bi«? Katera kultura bi lahko na Balkanu pred več tisoč leti ustvarila tako velike stavbe? Kako bodo Arijci pasali v to sliko? Novica o piramidah jih je presenetila, zaprosili so za vire na internetu. Ostali so odprti, radovedni. To mi je domače.

Ja, počutim se domače. S takimi ljudmi rad delim čas. Posebej me veseli študij, ki sem se ga lotil v Akšaramu, sedežu organizacije Samskrita Bharati, ki po Indiji (in svetu) širi živ, pogovorni sanskrt. Ko živim s temi neverjetno kulturnimi ljudmi (mnogi so prostovoljci), razumem, zakaj je sanskrtu ime sam(s)-krtam – popolno narejen – in zakaj ima praktično isto ime kot kultura (no, edina razlika je v tem, da je kultura ženskega spola, jezik pa srednjega).

Naučil sem se že veliko praktičnih fraz in zdaj (končno!) res lahko govorim v sanskrtu! »Dobro jutro!« »Greva na zajtrk!« (V dvojini, kot doma!) »Prosim, še malo riža.« »Ob kateri uri se začne pouk?« »Po kosilu greva spit kokos.« »Podaj mi spenjač.« »Svinčnik je na mizi poleg ravnila.« »V pisarni tipkam članek na računalnik.« Vse v sanskrtu!

Samkritam saralam eva! Sanskrt je res lahek!

Maggy iz Irske je zelo simpatična poslovna ženska. Navdušena je nad indijsko filozofijo advaite, zato se je prišla v Akšaram učit sanskrt. »Brez njega ni nič,« pojasnjuje. »Ne moreš zares razumeti advaite, če ne začutiš tega čudovitega jezika.« S sabo je pripeljala še štiri simpatične Irce, ki na vsakem koraku pokajo šale. Z njimi nikoli ni dolgčas.

Zjutraj gremo skupaj na jogo, potem pa Maggy izgine in nam ob kosilu pripoveduje, kaj vse je urejala, organizirala, kje je bila, kaj se je zgodilo. Govori prehitro, da bi jo Indijci sploh razumeli, meni pa pri vsakem drugem stavku misli padejo v pekočo omako. Maggy res govori prehitro, zna pa navdihovati. Še mene je podžgala, čeprav sem že prej bil zelo navdušen in željan učenja. Sama se sicer v sanskrtu izraža silno polomljeno, ampak pomemben je trud, kajne?

Jim je pomemben poslovnež, inženir, turistični delavec, ne vem, kaj vse še ... Rad govori o sebi in svojem delu. Pravi, da ima razvit popoln vizualni spomin in da mu je bivanje v Indiji dalo veliko. Meditacijo je dvignil na povsem drugo raven. Alexander je bolj tih. Pri večerji rad postavi kako preprosto vljudno vprašanje, na učnih urah se ne oglaša prav veliko. Živ pogovorni sanskrt je srečal šele prvič. Jutri skupaj z Jimom odhaja domov. Pravi, da se že veseli svojega kavča, televizije, dobre večerje in steklenice dobrega vina!

Starejša Stephany je bila teden dni na Vivekanandovi šoli joge, navdušena je ... in utrujena. »Od petih zjutraj do osmih zvečer so bile ves čas vadbe in meditacije,« je potožila. Tudi ona odhaja, vendar ne domov; še nekaj časa bo preživela pri stari prijateljici na severu Indije. Mislim, da bom pogrešal to prisrčno četverico. Ampak tako je na potovanju – kratka srečanja, nova poznanstva, potem pa greš naprej.

Tukaj se sanskrtu ne moreš izogniti. Govorijo ga mame z otroki, žene z možmi, prostovoljci v pisarni in jedilnici, predavatelji, kuhar ... skratka vsi. Dve uri na dan, vsakič dobrih dvajset ali trideset novih besed, veliko praktične slovnice, nenehno pogovarjanje ... učenje je povsem logična posledica.

Danes nam je učiteljica Šubha zabičala, da se moramo vsi trije Slovenci (čim več) pogovarjati v sanskrtu, tudi ko nismo na urah. Hm! Ja, se trudimo ... In preseneča me, koliko stvari znam povedati že po desetih dneh učenja!

Zakaj prav sanskrt?

Tudi mene še vedno včasih prešine to vprašanje. Nisem več mahnjen na jogo ali vede ali indijsko kulturo, kot pred leti, ko sem jim pripisoval velikanski pomen. Zdaj hočem iti globlje, pod kulturo, pod ideologijo, miselnost, pod filozofijo, do duše prajezika človeštva. Upam, da bom lahko v njej začutil vsaj del naravne duše človeka, ki je po padcu Babilonskega stolpa že skoraj povsem razvodenela.

Jezik je več, kot se zdi na prvi pogled. Ne uporabljamo ga le za komuniciranje in mišljenje, na njem temeljita tudi čutenje in čustvovanje. Jezik opredeljuje doživljanje sveta, določa načela konceptualiziranja stvarnosti. Ker želim prodreti do koreninskih pramisli in pračustev ljudi iz kultur, ki govorijo indoevropske jezike, te pramisli pa so še vedno precej dobro ohranjene v jezikovni kodi sanskrta, se moja odločitev, da se želim dobro naučiti ta jezik, marsikomu celo zdi logična ...

Ohranjam sicer kritično distanco do kulturne navlake, ki se je nabrala skozi tisočletja, in iščem naravno jedro jezika. Zgodbe, mite in filozofije opazujem v luči naravnega bivanja, neobarvanega z indijsko družbeno klimo in vsakdanjimi normami. Odgrinjam njihov narodnostni ponos, brskam po njihovih razvadah, prebiram pleve tujih vplivov (muslimanskih, evropskih ...) od izvornega zrnja tega neverjetnega jezika. Vidim, da se je sanskrta vredno učiti!

Z mlado televizijsko voditeljico Arati, prav tako študentko sanskrta, sem imel čast obiskati vodjo Ramakrišna ašrama v Bangalorju. K častitemu Swamiju Haršanandi je na ta posebni pogovor pripeljala skupinico – Indijko z mladim fantom in naju dva Slovenca.
Po ogledu ašrama, sicer sedeža mednarodne organizacije, v kateri lahko kupite na stotine knjig Ramakrišne, Vivekanande in nekaterih drugih znanih indijskih filozofov, smo sedli v večjo sobo na preprogo in čakali.

Med čakanjem nama je Arati prišepnila: »Imata veliko čast. Swami je eden najbolj učenih mož v Indiji. Pravkar piše enciklopedijo o Hinduizmu. Zdaj je že pri črki T.« Velečastiti mož v oranžnem je prišel in sedel na zanj rezervirano sedišče. Na slušnem aparatu, skritem pod temno oranžno volneno kapo, je nastavil glasnost in nas povprašal po imenih. »I'm Nara, my country is Slovenia.« Prikimal je in s kratkim komentarjem dal vedeti, da pozna našo državico. Dober znak.

Vprašanja smo mu podajali napisana na listu. Odgovori so bili preprosti. Nič posebej impresivnega. Kaj so Upanišadi kot načelo, kaj so kot knjige; kaj so štirje cilji človeškega življenja; zakaj obstaja peti cilj le pri t.i. Bhagavatah; zakaj se Bhagavate nočejo zliti z Bogom v eno, ampak raje ohranjajo duhovno distanco do Boga, da ga lahko ljubijo, mu služijo, imajo z njim različne odnose ...
Z Danijelo sva hotela iz njega izvleči nekaj o vzrokih, zakaj je Indija danes tako umazana, brezobzirna do okolja, slepo zagledana v Zahod, zakaj je popačena kultura povozila naravno življenje v stiku z zemljo in rastlinami ...

Bangalore
 
Swami je za to krivil politike. Rekel je, da bo v Indiji sprememba težko prišla od malih ljudi, politiki pa se večinoma zanimajo samo za moč in vpliv. Seveda je tudi med politiki nekaj dobrih duš, toda premalo, da bi bil njihov vpliv vsaj količkaj opazen. Ljudje nimajo časa in volje, da bi se ukvarjali s temi zadevami, voditelje pa zanimajo le toliko, kolikor je to potrebno za njihovo kariero.

Vprašal sem, ali ne bi mogli duhovni voditelji, katere Indijci še vedno zelo spoštujejo, nekaj narediti, da bi ljudje spremenili odnos do materialnega sveta. »Filozofske debate pogosto zasenčijo vizijo Absoluta kot imanentnega, čeprav transcedentnega,« sem utemeljil in nadaljeval: »zato se dogaja zanemarjanje materialnega v imenu duhovnih ciljev. Mar se ne bi morala harmonija duha izražati tudi kot harmonija materije? In kot odgovornost do materije?« Pri tem vprašanju se je Swamiju zataknilo. Ne vem zakaj. Ponudil je le kratek medel odgovor, v katerem je odgovornost spet prevalil na politike, kot da v malih ljudeh ne bi videl potenciala za aktivno spreminjanje aktualnih globalnih težav. Odgovoril je na še dve vprašanji in se vljudno poslovil.

Zdi se mi, da je pričakoval bolj filozofske, vedantistične goste ...

Dan potem sem obiskal še enega velikega učenjaka v mestu. Še eno živo enciklopedijo. Bil sem radoveden, saj možakar govori sedemnajst jezikov, v osmih celo piše poezijo. »Šele ko se te dotakne poezija nekega jezika,« pravi, »lahko res rečeš, da ga znaš.«

Dvakrat mesečno se na njegovem domu zbere skupina desetih študentov in obravnava razne teme. Tokrat so brali sanskrtske verze iz Kalidasove Raghu-vamše, komentirali jezikovne elemente, poetsko izrazje, iskali primerjave z drugimi besedili, opozarjali na vsakdanjosti iz pesnikovega časa, ki so danes drugačne itn. Večina pogovora je potekala v kannadi (jeziku, ki se govori v Karnataki), nekaj seveda v sanskrtu, nekaj pa tudi v angleščini. Vsaj enkrat na minuto je dobra šala vse spravila v glasen smeh.

Čeprav sem le tu in tam razumel kak stavek, je bilo vse skupaj zelo poučno in zabavno. Največjemu šaljivcu je gospod živa enciklopedija rekel, da bi se moral »resno« lotiti pisanja. Smeh je ena od najpomembnejših ras (duhovnih draži), ki jo mnogi učenjaki zanemarjajo. No, šaljivec je bil tako izredno obdarjen z dražjo smeha, da je vsako njegovo opazko, celo vsako besedo, pospremila salva smeha.
Tale učenjak mi je bil precej bolj blizu. Rad imam ljudi, ki so kljub izjemni učenosti zabavni, sproščeni, dostopni, neobremenjeni. Zanimal se je za sanskrt in me po pogovoru vprašal, katere jezike poznam. Naštel sem jih in povedal nekaj preprostih stavkov v sanskrtu. Všeč mi je, ker lahko dejansko komuniciram v tem jeziku!

Te dni me razmišljanje o jeziku nosi kot reka. Marsikaj je očitno. Denimo to, da materni jezik preprosto privzamemo, ko odraščamo, in da se ostalih naučimo na podlagi svoje izbire in socialnih dejavnikov, neredko tudi po izbiri staršev. S sanskrtom vse ni tako očitno. Težko si ga kar izbereš. K njemu te mora pripeljati neka nenavadna igra usode.

Ko opazujem govorce sanskrta, izžarevajo nekaj posebnega. Tega jezika se ne učiš niti za slavo, niti za bogastvo, niti za komuniciranje z vsem svetom, učiš se ga, da bi razumel Vede ali kaj podobno nepridobtniškega. Toda razumevanje oz. nerazumevanje ved ni dejavnik, ki dela te ljudi tako posebne. Posebni so, ker so ponotranjili kodo jezika, ki ni obremenjen s tržnim mišljenjem, modnimi muhami, zlorabo osebnosti, robotiziranjem človeka, usmerjenostjo k imeti. Ali ste vedeli, da v sanskrtu sploh ne obstaja glagol »imeti«? Stvari vedno so, lahko so kvečjemu v takem ali drugačnem odnosu z mano. Ne morem imeti niti vprašanja. Vprašanje preprosto je. V meni je, lahko ga izrazim, ampak ne morem reči, da ga imam. Svojino izražam z genitivom »od mene«: knjiga od mene, žena od mene ... nič ni moje!

Kakšen kontrast v primerjavi s sodobno civilizacijo, ki temelji na imetju, posedovanju, kapitalu, obilju!
Povrhu tega so v sanskrtu vse besede tako čiste. Izražanje je tako posebno. Sanskrt prinaša medsebojno spoštovanje, ki ga je čutiti med vsemi delavci v centru in gosti. Nisem videl, da bi se kdo razjezil ali sprl s komer koli. Vse interne zadeve tečejo izjemno gladko – ne brez truda, seveda, pa vendar – gladko.

Biblija govori o sporu, ki ga je Bog zanetil med graditelji Babilonskega stolpa. Skupni jezik, v katerem so komunicirali harmonično, je zamenjal z mnoštvom jezikov, v katerih niso razumeli drug drugega. Danes živimo v svetu te množice jezikov, ki v sebi nosijo seme spora, sanskrt pa je jezik (oz. je najbližji jeziku), ki svojem jedru nosi seme sožitja.

Zato mi niti najmanj ni žal, ker sem se letos zavestno odločil, da ga bom integriral čim globlje v svojega duha. Iz dneva v dan sem vse bolj prepričan, da je moja intuicija bila pravilna: sanskrt je dejansko najčistejši, najbolj izražajen, hkrati najbolj preprost in najbolj kompleksen jezik, kar jih je. Ima vse, kar so indoevropski jeziki skozi dolga stoletja izgubili in več.

Če bi bili ljudje res razumna vrsta, bi se odločili pogovarjati v sanskrtu. Čisto zares! Razumni izbirajo razumno, zato bi med jeziki izbrali najboljšega, ne najbližjega. Ne vem, kako naj to še jasneje obrazložim ... Mar se samo meni zdi, da bi svojo razumnost najbolje dokazali z modro izbiro skupne komunikacijske kode za vse prebivalce planeta? Zveni to preveč utopično? Raznolikost kultur in jezikov, ki že obstajajo, naj ostane. Lahko samo sedanje angleško jezikovno medmrežje zamenjajmo s sanskrtskim. Zakaj pa ne?

Razmislite:

• Sanskrt ni nikogaršnji materni jezik (ne nudi prednosti posameznim govorcem).
• Sanskrt ima izjemno sistematično fonetično, slovnično in logično strukturo (sanskrtska fonetika je že vsebovana v abecedi; vsa bistvena slovnična pravila lahko zapišemo na 20 strani kot 1200 kratkih definicij (celotna slovnica ima dobrih 3500 pravil); logika jezika je preprosta in jasna).
• Sanskrt ima preprosto, fonetično pisavo (sanskrtska pisava je v marsičem bolj jasna in pregledna od latinske, saj se vsaka črka izgovarja kot izključno en glas).
• Sanskrt je fleksibilen in omogoča hitro oblikovanje novih besed in zloženk za poimenovanje novih predmetov, idej in konceptov (v tem se le redki jeziki lahko kosajo z njim).
• Sanskrt omogoča preprostost za preproste namene in kompleksnost za znanstveno, filozofsko, umetniško izražanje, lahko je »telegrafski«, lahko pa tudi neverjetno poetski. Sanskrt nima veliko izjem od rednih slovničnih pravil.
• Sanskrt nudi možnost izjemno raznolikega in širokega ter hkrati tudi eksaktnega in nedvoumnega izražanja.
Morda v norem, sebičnem svetu pričakujem preveč – razumno izbiro? Morda je to le trenutna muha, ki me bo čez nekaj mesecev minila? Morda si prizadevam za spremembo, ki ni objektivno izvedljiva?
Pač. Tudi če je ne zmore svet, to ne pomeni, da je ne smem narediti jaz sam.
Kritika “Boga”

Mistik je ogledalo. Če tisti, ki so zazrti vanj ne izžarevajo veličine duha, je v mistiku gotovo ni. Če Boga ni čutiti v dihanju narave okoli njega, je to le mojster zavajanja. Če ne dela revolucije, ampak samo spodbuja lastne hvalospeve, je Bogu podoben le po razsežnostih ega ne pa tudi po razsežnostih duše. Če z malimi čudeži z velikim pompom napihuje svoj status, ljudi pa stiska podse – ne v ponižnost, ampak v samoponiževanje, njegove besede, da smo vsi Bog, zvenijo plehko. Če se vrti v okviru religij in ne uporablja resnice za razbijanje »religioznih« zablod, si bo nabral množico slepih privržencev (ko mu naraste moč, tudi med vplivneži in oblastniki).

Prave mistike, poslance Boga in resnice, ki brezkompromisno odpirajo oči, bi oblasti (tako posvetne kot verske) najraje križale. Redki so zmožni stopiti predenj in oditi proč z enako politiko kot prej.

ShivaPravi mojster je mojster brez etiket, nazivov, diplom. Ko ga milijon iskrenih ljudi obsodi bogokletstva, se samo nasmehne in se jim ponižno umakne s poti. Brez kesanja, saj je govoril resnico. Če stečejo za njim, da bi mu na silo vtepli v glavo pravo resnico, jih ne obsoja. Ker ve. Če bo potrebno, bo Resnico ponovil še stokrat – tudi na sodišču, tudi za ceno lastnega življenja.

Tako ob bogokletstvu. Če mu, po drugi strani, jasno povedo, da je naredil napako, se bo samo nasmehnil in rekel: »Hvala!« Lahko, da ga bo na napako opozoril otrok, kot v pravljici Cesar je nag, lahko da ga bo opozoril prijatelj, morda sovražnik, morda modrec, morda norec. Mojster modrosti ne sodi resnice po statusu ustnic, s katerih teče. Če resnica pravi: »Kar delaš, ni prav,« je bo vesel, ker bo lahko naredil korak naprej in poslej ravnal bolje.

Pred menoj stoji »mojster«, »Bog«. Vidim veliko dušo, ampak vidim tudi veliko masko. Vidim stene doktrine, s katero se je ogradil od sveta. Vidim, kako se je dvignil na prestol nedotakljivosti. Vidim njegov velikanski ego, zaradi katerega je iz sebe naredil »Boga« in vero milijonov ljudi izkoristil za nadaljnje napihovanje svojega ega. Privrženci ga kujejo v zvezde in mu (poleg tega, kar res dela dobrega) pripisujejo še milijonkrat več – neskončno dobroto in ljubezen s katero obliva svet.

Tukaj je veliko prostovoljnosti in dobrodelnosti. Ampak ta dobrodelnost ni preprosta in neposredna, otroško pristna; zavita je v toga pravila, sodbe, kritike, miselno prejo in čustvene križanke. »Bogu« služi kot dokaz njegove božanskosti, ne pa za dejansko služenje svetu. Pomemben je vtis. Šteje kvantiteta, ne pa kvaliteta.

Okoli Boga bi pričakoval raj, ne pa kamniti zapor, ki mu pravijo ašram, okoli katerega je velika tržnica, naokrog pa puščava. Bog ne sadi dreves, da bi naredil vtis, ampak da bi ponudil zavetje raznolikemu življenju v Svojem pisanem stvarstvu. Tukaj žal ni tega Boga. Tukaj je samo cirkus, v katerem nastopa slabo maskiran »Bog« pred množico začaranih ljudi z ledenim kristalčkom v očesu (... upam, da poznate pravljico o Ledeni kraljici).
Ker me kontrast navdihuje, sem »Bogu« in množici v tem patetičnem cirkusu iskreno hvaležen. Tukaj sem spoznal veliko lepih ljudi, resda malce slepih, ampak mehkega srca. Toda mehko srce lahko otrdi, ko ga v roke vzame brezobziren kipar in ga speče z ognjem svojega ega. Spoznal sem tudi ljudi takšnega srca ... No, nekoč sem tudi sam hodil skozi te ožine, torej jih dobro poznam. Zato jim ničesar ne povem, čeprav bi jim tako rad iztaknil iz očesa tisti kristalček in jih odčaral. Tukaj ne. Veliko poguma je treba, da sredi panja udariš po matici ...

Ampak saj to niti ni moje poslanstvo. Moje poslanstvo je pozivanje odprtih ljudi, naj se prebudijo iz dremeža milijonov navad, s katerimi smo se obdali kot z gipsom – sprva mehkim kot maslo, na koncu trdim kot led. Ob »Bogu« se učim, kaj je gips, pogled v nebo mi razodeva mehkobo neskončne duše.

Nazadnje bi se rad zahvalil »Bogu«, ker sem po strmenju vanj še enkrat pogledal v nebo ... in v brezmejnosti Božje modrine doživel razsvetljenje. Nebo je svoboda! Tam duša sreča Boga, ne v kamnitem templju, naj ima ta še tako visok strop. Nebo je modrost vesolja. Nebo vam bo vrnilo vso radost, ki mu jo pošljete – pomnoženo. »Bog« jo bo samo posesal vase in vam vrnil votel blagoslov.

V neskončnosti neba je zrcalo vaše duše, ne v hipnotičnem pogledu »Boga«. Zato za zdravje duše, izpolnitev dharme, vrhunsko meditacijo, najvišjo duhovnost, samo poglejte – RES poglejte – v nebo. V modrino ali zvezde ali sončni zahod ali mavrico, ni pomembno. Samo storite to vsaj desetkrat na dan ...

Nara Petrovič, Aura, marec 2007

Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.

Ključne besede: Nara Petrovič  Bangalore  Indija  potopisi  dnevniki  spomini  sanskrt  duhovnost  razmišljanja 



Priročnik za vizualiziranje
Modrin je letal preko zelenega travnika. Iskal je prav posebno rastlino. Taval je daleč naokoli, pa je ni našel.
Drobna zgodba o sončnici, ki se je iz kalčka razvila v velik, sončno rumen cvet
Računalniški priročnik
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Naredite lahko, kar je ustrezno, in kar si želite. Recite si: 'Ti lahko. Ti boš. Ti moraš.' Ko boste to spoznali, bo vse drugo enostavno.

(Orison Swett Marden)