Natisnite    Pošljite prijatelju

Semenske korporacije in nadzor nad semeni vs. semenska raznolikost

Narava nas dostikrat opomni, da smo le majhen del nje in namesto da skušamo biti močnejši od nje in jo nadzirati, bi se morali začeti razvijati v harmoniji. Tako bi dobili na svojo stran najmočnejšega zaveznika.

Semena so pomemben del sobivanja. Igrajo namreč ključno vlogo pri ohranja nju življenja. V sebi nosijo gensko zapuščino celotne zgodovine in so temelj za prihodnje življenje. Semena povezujejo med seboj tudi generacije kulturnih rastlin, zato nadzor nad njimi pomeni nadzor nad celotno prehransko verigo. Naravna semena so samoobnovljiv vir. Iz semena zraste rastlina, ki rodi nova semena. Poljedelci so se vedno zavedali pomembnosti semen, v mestih pa se je zavedanje povezave med semeni in hrano začelo izgubljati. Nekateri ljudje pa se dobro zavedajo, da kdor nadzoruje semena in s tem hrano, ta nadzoruje ves svet, zato ni čudno, da so semena postala zelo pomembna strateška surovina.

Ruski botanik Nikolai Vavilov je bil eden tistih, ki so se zavedali pomembosti semen. Po odkritju zibelke evropskih sadnih dreves, v današnjem Kazahstanu, je leta 1929 ustanovil prvo semensko banko. Namen semenske banke v Pavlovsku ni bil nadzor, temveč ohranjanje semen.

V zbirki hranijo več kot 1000 sort jagod iz celega sveta, 90 odstotkov zbirke pa predstavljajo vrste, ki jih ne najdemo v nobeni drugi znanstveni zbirki na svetu. Ker ta praktično neprecenljiva zbirka ni bila nikoli registrirana, nima uradno nikakršne tržne vrednosti. Banka je preživela drugo svetovno vojno. Med obleganjem Leningrada so inštitut zavzeli Nemci, vendar so zaposleni ruski znanstveniki uspeli preseliti in ohraniti zbirko, čeprav naj bi jih, med varovanjem sicer užitnih semen in rastlin, kar 12 umrlo. Leta 2010 je bila zbirka ponovno v nevarnosti, zaradi povpraševanja po dragocenih parcelah za gradnjo privatnih hiš. Zaradi nasprotovanja svetovne javnosti se je zbirka obdržala, a njena prihodnost še vedno ni gotova.

Po drugi svetovni vojni je ostalo veliko proizvedenih eksplozivov in bojnih strupov neuporabljenih. Z manjšimi prilagoditvami so jih začeli spreminjati v gnojila in škropiva. Začela se je tako imenovana zelena revolucija. To je bilo obdobje razvoja intenzivne uporabe umetnih gnojil in fitofarmacevtskih pripravkov ter razdeljevanja hibridnih semen. Velika podjetja, ki so prej služila na račun vojne so tako za ostanke svojih produktov ustvarila novo tržno nišo2. Ta način poljedelstva je zares povečal proizvodnjo hrane, hkrati pa je ustvaril veliko težav, ki so kmalu postale jasne. Pretirano gnojenje je ubilo in razvrednotilo zemljo, ki je tako postala le prazen medij za rast, kateremu je stalno potrebno dodajati hranila.

Narava je na pretirano uporabo pesticidov in herbicidov odgovorila s prilagoditvijo v obliki razvoja super ˝plevelov in škodljivcev˝. Višek kemičnih sredstev je močno onesnažil naravo in degradiral velika območja. Masovno uničevanje tal in velikih površin so posledično v lakoto spravila države ter zdesetkala biološko raznovrstnost. Boj proti razvrednotenju tal, žuželkam ter rastlinam, ki uničujejo monokulturne pridelke je bil, uporaba novih, ˝boljših˝ gnojil in škropiv. Tako so si velike korporacije zagotovile stalen vir prihodka od obupanih kmetov, ki so postali odvisni od njih. K temu so pripomogla tudi hibridna semena. Razdeljevanje hibridnih semen, katera zagotavljajo odličen donos prvo sezono, naslednje sezone pa je pridelek zanemarljiv, so kmete prisilile v kupovanje teh semen. Stare semenske sorte so postale gospodarsko nekonkurenčne in kmetje so prenehali gojiti, plemenititi in shranjevati svoja semena.

Odvisnost intenzivnih pridelovalcev od velikih korporacij je postala skoraj popolna. Močno pa se je zmanjšala tudi biotska raznovrstnost kulturnih rastlin. Kljub porastu pridelka v času zelene revolucije, tudi ta ni rešila problema lakote v svetu in težko bi rekli, da pozitivni učinki odtehtajo negativne stranske produkte.

Semenske korporacije se dobro zavedajo kakšno moč omogoča nadzor nad semeni. Ker so semena samoobnovljiv vir hrane, se za vzdrževanje nadzora nad tržiščem uporablja različne vzvode. Eden izmed takih mehanizmov je tudi uporaba GSO v prehranske namene v kombinaciji z dogovorom TRIPS (Trade Related Aspects of Intellectual Property Rights). To je dogovor o avtorskih pravicah, ki ga je sprejela svetovna trgovinska organizacija (WTO) leta 1994 in zagovarja patentiranje vseh inovacij, naj bodo to produkti, ali področja tehnologije. Življenje ni inovacija. Genska manipulacija pa je področje tehnologije ki ustvarja inovativne produkte. Tako TRIPS zagovarja patentiranje življenja v obliki GSO, kar daje semenskim korporacijam, ki delujejo na področju biotehnologije, ogromno moč.

Na tržišču se je pojavilo mnogo GSO produktov, ki naj bi bili odpornejši in bi omogočali boljši donos. Zanimiv primer so rastline, odporne na določene herbicide. Oba produkta seveda najdete pri istem proizvajalcu. Zelo grd primer GSO pa je terminatorska tehnologija. To so semena, iz katerih zraste rastlina, ki rodi sterilna semena. Takšno seme ni več obnovljivi vir. Ohranjanje, domače plemenitenje, izmenjavo in prosto trgovanje s semeni pa se omejuje z zakoni. Semenske korporacije svoje tržišče ščitijo in širijo tudi z lobiranjem pri najmočnejših svetovnih oblasteh. Vladam po svetu vsiljujejo zakone o obvezni registraciji in patentiranju semen. Pridelovalci so prisiljeni v stalno kupovanje semen in njim pripadajočih produktov. Kmetom onemogočajo svobodno upravljanje z lastnimi semeni in hrano, s tem kršijo osnovne človekove pravice4 in naravne zakone.

Rastline se oprašujejo s pomočjo živali, vetra ali vode; to so stvari, ki jih ne moremo popolnoma nadzirati, zato je sobivanje GSO in nespremenjenih rastlin v odprtem okolju nemogoče. Opraševanje ne poteka le med kulturnimi rastlinami, ampak tudi z njihovimi bližnjimi sorodniki v naravi. Pojav raznašanja genskega materiala GSO se imenuje gensko onesnaženje. Za kmetovalce, ki se izogibajo GSO to pomeni v kombinaciji z TRIPS skoraj zagotovljene težave. Ko se njihova polja onesnažijo z genskim materialom iz polj z GSO, jih lastniki patentov lahko tožijo na podlagi kršenja avtorskih pravic.

Za naravno okolje to pomeni hudo ogroženost ohranjanja biološke raznolikosti, saj onesnaženja divjih rastlin z genskim materialom GSO ni mogoče nadzorovati, kar ima lahko uničujoče učinke na celotne ekosisteme. Na ta način GSO ogrožajo biotsko pestrost kulturnih in tudi divjih rastlin.

Iz tržišča in tudi iz obstoja je bilo izrinjenih ogromno vrst semen. Čeprav se tega zaveda premalo ljudi, smo priča svetovni semenski krizi. Izginjanje semenske raznolikosti ogroža prehransko varnost in agrikulturo. Široka biotska raznovrstnost pomeni širok spekter različnih prednosti in odpornosti, kar omogoča boljšo prilagodljivost, večjo stabilnost ekosistema ter večjo možnost za obstoj. Ukrepati moramo preden bo prepozno, zato moramo ohraniti raznolikost semen.

Vse več držav po Evropi in svetu se prebuja in uvaja prepovedi in moratorije na proizvodnjo GSO hrane, saj vse več raziskav kaže na škodljive učinke. Avstrija, Madžarska, Poljska, Grčija, Francija, Rusija, in še bi lahko naštevali6. V Sloveniji se je, na pobudo Inštituta za trajnostni razvoj, GSO odpovedalo 79 občin, kar je več kot tretjina. Vemo pa da soobstoj gensko nespremenjenih organizmov in GSO ni mogoč, mislimo,da se mora celotna država razglasiti za območje brez GSO in območje, ki varuje svojo semensko kulturno dediščino. Ohranjati je treba raznolikost semen, avtohtonih in starih sort ter preprečevati gensko erozijo. Le tako lahko naravo ohranimo za prihodnje rodove in stopimo korak bližje samooskrbi.

Pri raziskovanju sonaravnega pridelovanja hrane, človek hitro vidi prednosti raznolikega ekosistema. Bolj kot je ekosistem pisan, bolj je odporen na spremembe in vremenske ekstreme, saj se posamezni deli ekosistema med seboj varujejo in drug drugemu ustvarjajo pogoje za življenje. Iz tega se lahko naučimo vsaj dve stvari. Prva lekcija je to, da moramo ohraniti čim večjo semensko raznolikost, če želimo ohraniti prehransko varnost. Druga lekcija pa je, da medsebojno sodelovanje krepi, saj nekdo vedno lahko ponudi drugemu, kar ta potrebuje in obratno.

Semena so naša hrana. Semena so življenja naših prednikov, nas in naših potomcev. Semena so naša svoboda.

Jure Peternel, Ekološko društvo Porevit

Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju

(Članek je bil objavljen v ereviji Mavrični mesečnik)