Natisnite    Pošljite prijatelju

Sloga

 Slovenski pregovori o slogi se glase:
"V slogi je moč."
"Sloga jači, nesloga tlači."
"V slogi bo takrat svet, ko se bo hodila muha s pajkom na sonce gret."
Iz njih govori izkušnja, da je sloga ena največjih vrednot v medčloveških odnosih in v občestvenem sožitju, da pa je z druge strani zelo zelo zahtevna.

Sloga ne izvira iz enakosti in tudi ne zahteva enačarstva in uniformirane enakosti. Nasprotno: izvira predvsem iz zavestnega medsebojnega dopolnjevanja in iz ustvarjalnega preseganja spornih razlik, zgnetena pa je iz testa človeške zrelosti, solidarnosti in dobrote.
Na videz sta najbolj složna zaljubljenca. Vendar to ni prava človeška sloga, to je le kratkotrajna iluzija ene duše v dveh telesih; složnost zaljubljencev namreč ne izvira iz svobodnega osebnega vpogleda in odločitve za odnos, ampak je duševna spojitev po simpatiji, ki je za začetek medspolnega odnosa naravna, ni pa dovolj za trden zakon.

Sloga tudi ni zunanja medsebojna odvisnost ali korist; dva gangsterja sta na videz zelo složna pri ropu, toda "barabe se spro na dveh točkah: za večji delež, ko si delijo plen, in  ko drug drugega tlačijo v govno, da bi oprali sebe, ko so v škripcih", rad poudari psihiater Jakopič. Prav tako sloga ni navidezen pokopališki mir v družbenem sožitju pod prisilo političnega "bratstva" ali enotnost mase  ljudi, ki so omamljeni z isto idejo.

Sloga je osebna bližina z vsemi ljudmi na ravni vrednot, to je na bivanjski ali ontološki ravni. Ljudje so složni, kadar so usmerjeni k vrednotam, in nesložni, kadar so usmerjeni sami nase. Sloga je izraz samopreseganja, nesloga izraz samozadovoljevalskega samouresničevanja. Složni ljudje se zavedajo, da je največ vredno, če dosežejo blagor vseh, zato zanj nesebično delajo in iz njega pokončno živijo. Prav zato sloga računa z dejstvom, da je na rabni ali funkcionalno ontični ravni vsak človek drugačen, enkraten, samostojen.
Največja vrednota v občestvenem in družbenem življenju pa je človekova oseba. Sloga torej ni nasprotje pluralizma, temveč je njegova rodna sestra, s tem pa pogoj za demokratičnost.

 Sloga je medčloveška povezanost, ki se poraja iz zavesti o skupni usodi vseh ljudi, ali krščansko povedano: vsi smo otroci istega Očeta. Uspeh drugih ljudi je moj uspeh: če nasprotniki demokracije postanejo demokrati, je dosežena varnost demokracije, če so otroci dobri in uspešni ljudje, je to uspeh staršev. Človek je po svoji naravi "talec za druge", pravi veliki sodobni mislec Levinas, ki se zdi, da odkriva izhod iz zagate današnje krize individualistične zahodne civilizacije. Sloga je doživetje temeljnega bratstva vseh ljudi in vsega v celoti narave. Tudi narava je danes človekov bližnji.

Sloga ima torej dva pogoja:

1. Osebno odgovornost vsakega za svoje naloge, tudi za ceno začasne osamljenosti,

in

2. temeljno človeško naklonjenost do vsakega človeka kot človeka in skozi to kot sodržavljana, sonarodnjaka, krajana, sorodnika, domačega.
Nasprotje sloge je jalovo prepiranje in sovražnost, le deloma lahko rečemo, da tudi ravnodušnost. kajti do nesloge ne prihaja med tujci, ampak tam, kjer se spridi odnos med ljudmi, ki se poznajo in imajo skupne interese.

Kot domače zdravilo za dušo in telo je treba:

1. Zavestno gojiti slogo v samem sebi, to je sprejeti sebe, svojo preteklost, zmožnosti in omejitve, možnosti in dolgove. Človeku mora biti lastna koža prav in vesel je mora biti.

2. Zavestno gojiti slogo s soljudmi, zlasti v zakonu in družini, ter v narodu in državi. Kakovost kake družine so od nekdaj ocenjevali predvsem po tem, koliko so v njej složni. Brez sloge v zakonu in družini ni sreče, tudi dobra vzgoja ni mogoča. V narodnem in političnem življenju je nesloga najbolj strupen plevel, ki lahko usodno zastrupi s sovraštvom cele rodove in narode vse tja do morja krvi v vojnih morijah.

3. Zavestno gojiti slogo z naravo, katere del smo, a smo jo zadnja desetletja tako izropali in onesnažili, da smo življenjsko ogrozili njo in sebe.

4. Zavestno gojiti slogo s celoto resničnosti in s temelji bivanja (ali versko povedano, z Bogom). Tu se krog sklene s slogo v sebi. Sicer pa je vsaka sloga najprej doživljajska resničnost v samem sebi in šele nato zunanja sloga.

Nasveti

● Gojite v sebi zavest, da nas temeljne stvari družijo in da je to neprimerno večja vrednota kakor tiste stvari, v katerih se sporno razhajamo; večina razlik nas pa tako in tako življenjsko bogati. Če se nagibljete v neslogo, se poglobite v lastne zmote in krivdo ter v dejstvo, da se vsi včasih tudi motimo in delamo slabo. Bodite prizanesljivi do drugih in strogi do sebe.

● Za vsako ceno ustvarjajte slogo v lastni družini. Družinski duh se pokaže zlasti po smrti staršev: če je v globini otroških src vladala sloga, so si šele pri zapuščinski razpravi res bratje in sestre, če ne, si tedaj postanejo sovražniki.
 
● Ne opravljajte nikogar. Če vas srbi jezik, da bi "prijateljici" povedali nekaj slabega o tem ali onem, se raje ugriznite vanj.

Za velikega misleca Sokrata pravijo, da mu je znanec začel pripovedovati, kaj je baje nekdo govoril slabega o njem. Modrec ga je ustavil in vprašal, ali je pripoved precedil skozi tri cedila, preden mu jo je začel pripovedovati. Znanec ga je vprašal, skozi katera cedila. Sokrat je dejal: "Si preveril, ali je to resnično?" Znanec je odkimal.  "Je potrebno, da mi to poveš?" Spet je odkimal. "Ali je vsaj koristno?" Ker očitno tudi to ni  bilo, mu je modrec svetoval, naj mirno pozabi, kar mu je mislil povedati o drugem.

(Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo)

Priporočljivo branje > Knjige o osebnostni rasti

(Članek je bil objavljen v e-reviji Mavrični mesečnik)