Natisnite    Pošljite prijatelju

Staranje

"S starega drevja sadje sâmo pada." (Slovenski pregovor)

Kakšne možnosti za človeško uresničitev vsebuje starost? Katere so izvirne, ki jih ne poznata ne mladost ne srednja leta? Zakaj je ljudska izkušnja ugotovila, da so sadovi starega drevja bolj pri roki?

Ko gremo s temi vprašanji odkrivat zdravilno in krepilno moč zadnjega obdobja človekovega življenja, takoj trčimo na oviro v naši današnji kulturi. Dandanes je konec človeškega življenja zavit v tabu, podobno kakor je bil pred sto leti njegov začetek. Našo aktivistično in uživaško civilizacijo zanima le uspešnost na pridobitnem področju, moč in telesna lepota, ki so lastnosti srednje generacije.

Odrivanje starosti se kaže že v govorici: vsakdanji med ljudmi in strokovni. Na primer besedi "star", ki je pomensko najbolj nevtralna, se na vso moč ogibajo. Raje rečejo "starejši" ("to je starejši človek", "Dom starejših občanov"...), in vendar bi bil starejši človek dobesedno vzeto še starejši od starega.

Staranje je proces, ki traja od rojstva do smrti. Podlaga je biološko staranje: življenjske funkcije organizma pešajo. Znanost o staranju - gerontologija - je dandanes pozorna tudi na socialne, duševne, in druge vidike staranja. Tako denimo avtorji teorije aktivnosti poudarjajo, da večina normalnih starih ljudi ostaja dejavna tudi v starosti, da sta aktivnost  ali pasivnost starih oseb odvisni predvsem od njihovega življenjskega sloga v aktivnem obdobju ter od socialnih in ekonomskih okoliščin, da je vzdrževanje in razvijanje telesne, duševne, socialne in duhovne dejavnosti nujno za lepo staranje.

Vsekakor moramo razločevati med kronološko, funkcionalno in doživljajsko starostjo človeka. Ko rečemo, da je človek star sedemdeset let imamo v mislih njegovo kronološko starost. V vsakdanjem življenju pogosto ugotavljamo, da je človek za kako opravilo in dejanje prestar, čeprav je še mlad, denimo dvajsetletnik, da bi začel trenirati za vrhunsko gimnastiko. To je funkcionalna starost, ki skupaj s kronološko zelo določa človekov položaj v družbenem življenju. Ljudje pa se pogosto ne čutimo tako stari, kakor štejejo naša leta. Znan je stavek, da smo stari toliko, kolikor in kakor se počutimo. To je človekova doživljajska starost.

Če je kronološka starost nekaj popolnoma neosebnega, gluho odštevanje let, in funkcionalna starost "objektivna uporabnost človeka v družbi" pri neki kronološki starosti, pa je doživljajska starost človekovo osebno doživljanje svoje starosti. Kaj pomaga, če je človek kronološko šele v poznih srednjih letih, funkcionalno v izredno dobrem stanju za svoja leta, počuti pa se "na koncu" vseh svojih poti.

Antropohigieno starosti postavljamo na dejstvu, da na doživljajsko starost lahko v odločilni meri vplivamo sami s svojimi stališči, ter da smiselno doživljanje svoje starosti zmanjša funkcionalno starost in omili naravne tegobe kronološke starosti. Pri tem moramo računati, da je stereotipno gledanje v družbi lahko velika ovira.

Posebna napaka današnjega časa je tudi to, da so vse tri generacije - otroci, srednja generacija in starostniki - zelo ločene med seboj, medtem ko po naravi sestavljajo neločljivo celoto. Srednja generacija v tej celoti z delom materialno oskrbuje in varuje prvo in tretjo, ti dve pa morata biti tesno druga ob drugi iz več razlogov. Stari imajo veliko časa, bili naj bi umirjeni in sproščeni, radi pripovedujejo pravljice, zgodbe in svoje življenjske dogodivščine, poznajo glavne vrednote življenja in jih znajo na primeren način preliti v otroško dušo... Vse to otroci potrebujejo, da odrastejo v zrele odrasle ljudi. Z druge strani pa je otroški živžav za starega človeka najboljše razvedrilo in poživilni napoj; pogled nanj in občutek, da je otrokom potreben, ga pomlaja.

Če vse povedano seštejemo, je vsota pregovor, da bo naša sedanja srednja generacija čez dvajset  ali trideset let "tako ležala, kakor si bo sedaj postlala". Tedaj bo mladih ljudi veliko manj, kakor sedaj; zadnja leta je v Sloveniji več kakor četrtino manj rojstev ko pred tridesetimi ali štiridesetimi leti,  ko se je rojevala današnja srednja generacija. Starih ljudi bo verjetno relativno za polovico več kakor danes.

Na stara leta se manjšajo možnosti za ustvarjalno uresničevanje vrednot, večajo pa se možnosti za zavzemanje smiselnega stališča do težkih danosti. S staranjem slabijo moči za telesno delo in napore, peša spomin in druge duševne zmožnosti, upada torej večina zmožnosti, ki so potrebne za ustvarjalno spreminjanje resničnosti, delno pa tudi za novo doživljajsko bogatenje. Vse pogostejši sopotniki postajajo bolezen, osamljenost in družbena odrinjenost na stranski tir. Iz globine se oglaša zavest krivde zaradi vsega, kar je človek v življenju po nemarnosti opustil, zagrešil in zakrivil. Bliža s smrt s svojo težo in skrivnostjo.

Do vsega tega pa mora človek zavzeti stališče. Njegova izbira je le, kakšno bo zavzel: ali se bo človeško spoprijel s to zahtevno nalogo in jo smiselno opravil ali bo ob spopadu s temi danostmi zapravljal svoje zadnje človeške moči v nesmiselnem zaletavanju, ali pa bo bežal pred njimi, kar je prav tako nespametno in škodljivo zapravljanje sil.

Res se s staranjem človekove možnosti vse bolj premikajo na področje zavzemanja smiselnih stališč do težkih dejstev, ustvarjalne, delovne in doživljajske možnosti pa se manjšajo. Vendar so tudi življenjske naloge, ki jih lahko človek opravi samo v starosti, in celo v poslednjih trenutkih življenja, prav po poti  ustvarjalnosti in doživljanja.

Ustavimo se pri nekaterih splošnih smiselnih smereh in nalogah v starosti:

•  Prepuščanje skrbi za vsakdanjo preskrbo srednji generaciji.
•  Nevsiljivo toda odločno predajanje življenjske izkušnje mladi generaciji.
•  Zgled preprostega življenja, sproščene vedrine in vedre sproščenosti.
•  Opravljanje zadnjih osebnih nalog pred odhodom iz časa in prostora.

Sklenimo misli o vprašanjih smiselnega življenja v starih letih s tole mislijo. Smiselni način življenja ni samovoljno izmišljanje, kaj naj človek počne in kako naj se v neki situaciji uresničuje, temveč je osebno odkrivanje smiselne možnosti, ki je objektivno skrita v slehernem konkretnem položaju. Zato  logoterapija zase trdi, da je metoda, ki pomaga človeku iskati in odkrivati smiselne možnosti, torej logohevristika, in prav tako metoda, ki mu pomaga pri usposabljanju za to odkrivanje v vsakokratnem konkretnem položaju. Tudi življenje v starih letih se lahko smiselno oblikuje le z nenehnim odkrivanjem smisla trenutka. Star človek živi toliko bolj smiselno, kolikor bolj zavzeto in bolj vešče odkriva smisel vsakega trenutka zase. In enako strokovnjak ali laični sodelavec, ki dela s starimi in za stare ljudi, to dela toliko bolje, kolikor bolj odkriva najbolj smiselni način dela s starimi.

Nasveti

 ●  Od mladosti naprej se navadite, da vsaj ob vsakem rojstnem dnevu globlje doživite hvaležnost za svoja leta. Kdor nosi šest, sedem ali več "križev", lahko zadovoljen ugotavlja, "da ne bo umrl mlad", kakor se rad zase pošali Anton Trstenjak. V teh letih je prav, da hvaležnost, ponos in veselje za preživete dni življenja postane redni sklep vsakega dneva.

● Telesna odpornost z leti upada skupaj s telesno zmogljivostjo. Na to je treba misliti že od tridesetega leta naprej; zlasti manj jesti in se namenoma več gibati; redno telovaditi, ljudje v intelektualnem in industrijskem poklicu naj začno redno vadbo v primernem športu...

Če živi človek v srednjih letih bolj zdravo, se dajo učinki staranja precej ublažiti.

● V srednjih letih se doživljajsko od daleč pripravite na lastno življenje v domu za stare, pa če bo to potem prišlo ali ne. Obiščite kdaj koga v kakem domu, spoznajte delovanje teh domov in s svojim dejavnim osebnim prispevkom prispevajte drobec k temu, da bodo domovi za stare čimbolj humani in povezani z okolico; morda z besedo v javnosti, morda celo s tem, da hodite tedensko za dve uri v kak dom kot zunanji voditelj skupine starih za samopomoč.

Priporočljivo branje >>> Samooskrbni organski vrt

Preberite si tudi knjige o vzgoji rastlin >>> Knjige o vrtu in vrtnarjenju