Titanik in energijska polja

Titanik in energijska polja

13.05.2009 | Avtor: Boštjan Bezlaj
"Strokovnjaki so trdili, da je ladja nepotopljiva. V njeno zmogljivost in trdnost so bili tako prepričani, da so jo opremili s samo dvajsetimi rešilnimi čolni, dovolj le za približno polovico potnikov in članov posadke. Toda ladji Titanik so mnogi napovedovali nesrečo. Kaj so delali? Podoživljali so dogodek prihodnosti. Nevede so motili energijski signal, ki ga je oddajala ta mogočna ladja. Kako? "


Prekrasni parnik Titanik je izplul  iz Southamptona v Angliji, pisalo se je leto 1912. Namenjen je bil v New York, imel  891 članov posadke in 1316 potnikov. To je bila ena največjih in najrazkošnejših ladij do takrat. Tako so poročali  časniki po vsemu svetu. Sam bog je ne more potopiti, so govorili. Prekrasna ladja je izplula, vsi na krovu so bili brezskrbni. 

Strokovnjaki so trdili, da je ladja nepotopljiva. V njeno zmogljivost in trdnost so bili tako prepričani, da so jo opremili s samo dvajsetimi rešilnimi čolni, dovolj le za približno polovico potnikov in članov posadke. Toda ladji Titanik so mnogi napovedovali nesrečo.  Kaj so delali? Podoživljali so dogodek prihodnosti. Nevede so motili energijski signal, ki ga je oddajala ta mogočna ladja. Kako?

Leta 1898 je ameriški pisatelj Morgan Robertson napisal roman Titanov brodolom (The Wreck of Titan). V tem delu je po mnenju mnogih napovedal katastrofo Titanika. Veliko ljudi temu verjame. Znano je, da je ladjo že pri izdelavi spremljalo precej nerazumljivih dogodkov. To naj bi potrdilo mnenje, da se temu dogodku ni bilo mogoče izogniti. Ali naj bi se že zgodil? Ali je to pomenilo, da čaka v čakalnici, v imaginarnem času? Vprašanje pa je: ali lahko za dogodek (Titanik) naredimo scenarij. Vsekakor imamo na voljo precej možnosti.

Vsa zgodba se precej zaplete, ko želimo vse skupaj podrobneje razložiti in globlje razjasniti. Vsi vpleteni so bili prepričani, da je Titanik tako mogočna ladja, da se preprosto ne more nikoli potopiti. Do tedaj  še ni bila zgrajena tako varna ladja. Strokovnost in vera graditeljev tega mogočnega  parnika sta bili osnova prepričanju o njegovi nepotopljivosti. Ljudje, ki so zgradili tako moderno ladjo, prav gotovo niso pomislili na to, da se bo potopila že na svojem prvem potovanju. Pa vendar se je potopila in z njo vred prek tisoč pet sto ljudi. Zakaj je toliko ljudi slutilo, da je nekaj narobe, da se bo potopila? Kaj se je dogajalo? Vse se je dogajalo v popolnoma drugem prostoru in času, v nezavednem.

Zanimivo je vprašanje, zakaj je Titanik prav tam sporočal tragedijo in ne nasprotno. Ljudje podoživljamo dogodke, ki so se nam že zgodili, ali pa menimo, da se nam še bodo. Vendar ne pomislimo, da v realen prostor in čas, kjer živimo, lahko vnašamo nemir. Kako? Slutimo tragedijo in slutnje se ne moremo otresti. Ne pomislimo pa, da tako ustvarjamo možnost, da se nam to, kar slutimo, resnično lahko zgodi. Bodimo realni, če prejemamo taka sporočila, ne moremo zanikati, da na njih ne moremo vplivati. 

Prav naša slutnja omogoča vpogled v prihodnost in narekuje previdnost, ki nam svetuje: dogodka ne vidim, toda ga čutim. Prihodnost ni otipljiva, vendar obstaja. Dobimo sporočilo (opozorilo), vendar temu  večinoma ne posvečamo dovolj pozornosti. To se nam zelo pogosto dogaja. Zakaj ljudje nismo pozorni na opozorila, slutnje, je vprašanje, ki se mu je treba posvetiti. 


TitanikLadja Titanik je plula proti ZDA, na poti do trčenja z ledeno goro je dobila kar nekaj sporočil, opozoril, pa jih nihče ni jemal resno, ali bil pozoren nanje. Torej so v realen svet prihajali nesebični dogodki, ki so opozarjali. Kakšni?

Taki dogodki,  katerim običajno ne verjamemo.  Ladja Titanik je plula, sporočila, opozorila so prihajala, ljudje so slutili katastrofo, ki se je pozneje tudi zgodila.

Med plovbo po širnem morju se je uresničeval scenarij prihodnosti, zaporedje dogodkov je potekalo istočasno na več krajih. Zunanje sile so vplivale in sporočale. Sanje, slutnje, podoživljanje ter realnost, da se ne more potopiti, vse to je spremljalo to mogočno ladjo.

 Ladja se bo potopila, ker je tako določeno. Ali res?  Trditev, da se takim dogodkom ni mogoče izogniti in da gre za neustavljivo usodo, ne drži, ker na njih lahko vplivamo. Kako? Stvar naše svobodne volje je, kaj s slutnjami (opozorili) naredimo, ali ne. Zakaj? Vprašati se je treba, zakaj nas vodi zunanja sila, ki ji rečemo usoda in se ji ne moremo upreti.  Ali se ji lahko?

Vemo, da se bo prejeto sporočilo (dogodek) uresničilo, toda spoznali smo, da ga lahko spremenimo, popravimo. Ali to pomeni, da se bo nepotopljiva ladja potopila, ko vendar še niti zgrajena ni bila.

Toliko opozoril, pa nič.  In ljudje enostavno rečemo, da je bilo nekaj preprosto usojeno. Ali mora tisto nezavedno v nas postati zavedno? Dogodek ni sebičen.

Predstavljajte si, da bi pristopili h glavnemu arhitektu parnika Thomasu Andrewsonu in mu rekli: Spoštovani gospod, bodite pozorni, kajti vaša veličastna ladja Titanik se lahko nekega dne potopi.  Morda bi se samo nasmehnil. Toda globoko v sebi je težko prevarati samega sebe. 

Dejstvo je, da se nesreče dogajajo in se bodo  dogajale. Toda pomembno je, da lahko nekaj naredimo. Ali gre samo za  usodo, ki se ji ne moremo izogniti, kot ponavadi rečemo? Toda dogodki, ki potujejo ves čas in se nas dotikajo, niso usoda. So vzrok in posledica! Vprašati se moramo, čemu nas opozarjajo. Nekaj je treba razlikovati.

Trditev, da ljudje, takrat ko zamahnemo z roko in rečemo, da ni nič, potem pa nas dogodek popolnoma preseneti, je pravo nasprotje našemu racionalnemu mišljenju, podoživljanju, slutnjam in sanjam, je večinoma samo dobro izdelana kopija: Ah, saj ne bo nič takega. Kaj to pomeni? Preprosto ne verjamemo, da se nam lahko to, kar slutimo, zgodi. Ne želimo slabih novic, vsaj dokler nas ne zadenejo.

In prav to se je zgodilo nepotopljivemu parniku. Znano je,  kaj se je Titaniku dogajalo na poti. Ko je  plul na odprtem morju, so vsi potniki in posadka varali slutnjo, verjeli so in bili prepričani, da se ladji ne more nič zgoditi.  Me pa zanima, kako se  sredi širnega oceana lahko prepreči, da se nič ne zgodi. Slutnja, ali ne?

Se vam je to že zgodilo? V neko stvar ste bili popolnoma prepričani, a ste slutili, da nekaj ni v redu,  pa vendar niste naredili nič. To so ti preskoki, nekaj slutimo, pa ne verjamemo sebi, svojemu notranjemu glasu.

Titanik, brodolomNe preseneča me dejstvo, da so nekateri ljudje stali pred okencem, želeli kupiti karto za na pot, pa so si zadnji trenutek premislili. Imeli so slutnje! In so jim sledili. Vemo, kako je v življenju, naši strahovi, slutnje nas velikokrat omamijo, odvzamejo moč in nas nezavedno vodijo, da ne naredimo nič.

Radi rečemo, da se ena stvar konča in začne druga. To, kar se nam dogaja v naši notranjosti, je  uresničeno v realnem svetu. Če bi slutnjo, ki pooseblja virtualni in nam neznani svet, preverili, ali bi potem sprejeli nove odločitve.

Za Titanik so verjeli, da se ne more potopiti sredi mogočnega morja, ki lahko še kako preseneti. Pa vendar so številni ljudje tem trditvam nasprotovali, imeli so slutnje, prejemali so opozorila. Notranji glas jim je govoril nasprotno.  Verjeli so sebi, svojemu notranjemu čutu.

Dogodek so podoživljali v nasprotju z dejanskim prepričanjem vodilnih mož in  arhitektov te mogočne ladje,  ki opozoril niso jemali resno, pa vendar jih je prav ta slutnja globoko v sebi skrivnostno opozarjala.

To se nam vsem dogaja. Prav za tem saj ni nič ...,  ždi globoko v nas zrcalno nasprotje (slutnja), ki se začne s kaj pa če…?
Zavedati se moramo, da energijski signal, ki ga oddaja neko telo, lahko moti drugo energijsko telo, kar  prekinjamo, motimo, slabimo pravzaprav ljudje sami.

 Ko so se zgodile hude nesreče in katastrofe, so ljudje večinoma preslišali opozorila, vendar vemo, da energijska polja medsebojno vplivajo druga na drugo, kar je pomenilo, da so se zavedali možnosti nesreče, pa vendar mnogokrat iz tega kroga niso izstopili. Kot bi bili omamljeni s tistim, saj ne bo nič. 

Naj navedem kratek primer.

Ste bili kdaj v kazinu? Ali ste kdaj pomislili, zakaj krupjeja, ki obvladuje ruleto, zamenjajo po 30 minutah ali že mnogo preje? To izvajajo vsaj v tistih igralnicah, kjer vedo, kaj počnejo.

To pa zato, ker začnejo energijska polja motiti ena drugo oziroma lahko se navadijo na energijo, ki se je ustvarila. Krupje lahko energijsko prevzame nadzor nad stanjem na mizi in ga določi. Kar pomeni, da prepoznava naše energijsko polje. Še več. Svoje prilagodi in ve, kam bo žogica na ruleti potovala. Vplivi so lahko tako močni, da je lahko stanje po daljšem času nevzdržno. Tisti, ki ste bili v kazinu, se skušajte spomniti, kako je bilo. Velikokrat je udobno, saj smo v energijskem krogu in se ne premaknemo ven, pa čeprav izgubljamo.
 
Vemo, da je za 95 odstotkov vseh tragičnih dogodkov kriv človek, ki energijsko vpliva na okolje, ostali odstotki pomenijo nadnaravne oziroma naravne katastrofe. Hitro lahko sklenemo krog ali ne.

Kaj se je dogajalo v resničnemu svetu, kjer je potoval Titanik.

Na območju, kjer je bila velika možnost naleteti na led, je Titanik plul s hitrostjo dvaindvajsetih vozlov. Za tisti čas je bila ladja opremljena z najmodernejšo komunikacijo. Dogodek potuje na več nivojih, spreminja obliko.  Na ladji so sprejeli veliko opozoril drugih ladij, da je na njihovi poti  led. Radijski operater na parniku Caronia je kapitanu Smithu prvi poslal takšno opozorilo.

Kljub opozorilu kapitan ladje ni upočasnil. Zgodaj popoldan je operater Titanika ponovno dobil opozorilo o ledenih gorah in večjih količinah ledu, tokrat z ladje Baltica. Zatem  je prišlo sporočilo z ladje Californian, sprejel  ga je radijski operater Jack Phillips.

Kako je to sporočanje potekalo: zvečer pred tragedijo se je oglasil operater z ladje Californian. Sporočil je, da je ladja okoli trideset kilometrov stran obtičala v ledu. Toda razdraženi Jack Phillips, ki je sprejemal druga sporočila, mu je jezno odgovoril, naj  se umaknejo z njihove frekvence. Istočasno je imel še drug pogovor: sprejemal je sporočila za pomembne potnike, in sicer od operaterja s konjske dirke v Capeu na Novi Fundlandiji. V košu nad jamborom sta bila opazovalca Reginald Lee in Frederick Fleet, a brez daljnogleda.

Medtem se je pojavilo še drugo pomembno znamenje: temperatura morja se je v nekaj urah spustila pod ledišče. To je bilo opozorilo, da je lahko v bližini plavajoči led. Kapitan Smith je preveril nastalo situacijo in šel spat. Dogodek pa je ne glede na časovni okvir potoval naprej. Kaj se je dogajalo v časovni zanki in v energijskem polju? Ladjo je začela voditi sila, ki je zadušila vse slutnje in opozorila, kaj se jim sredi širnega morja lahko zgodi. To je ta sila onkraj realnega časa in prostora, ki nas omami.

Kaj se je dogajalo? Naloga ljudi, ki so vodili ladjo, je bila, da mora biti Titanik najhitrejša ladja tedanjega časa, osvojiti modri trak in pripluti v pristanišče New York pred vsemi drugimi ladjami sveta. Prihajalo je do energijskih motenj.

Na mostu je bil prvi častnik William Murdoch, ki je upravljal ladjo. Njegova največja skrb je bila led, in sicer pri  nezmanjšani hitrosti. Dvajset minut do polnoči je opazovalec Frederic Fleet opazil nekaj pred ladjo. S prostim očesom je bilo težko določiti, kaj naj bi to bilo.  Nato se je štiri sto petdeset metrov pred njim pojavila ledena gora. Vrnitve nazaj ni bilo več. 

Sprožil je alarm, Murdoch pa je izvedel manever. Titanik, ki je plul z dvaindvajsetimi vozli na uro in izpodrival okoli šestinšestdeset tisoč ton vode, se je težko ustavljal. Počasi se je le začel obračati stran od ledene gore. Hitrost ladje pa je bila prevelika. Bilo je prepozno. Voda je začela udarjati v trup in Titanik se je začel potapljati. Dogodek se je sprožil v preteklosti in je potoval v sedanjost štiri dni, sedemnajst  ur in trideset minut. Tisti čas je kapitan Smith izplul iz pristanišča.

Potopljena ladja, TitanicPo katastrofi so ameriške in britanske oblasti izvedle obsežno preiskavo. Naredili so analizo tega dogodka. Postavili so prek 41.000 vprašanj. A nobena od preiskav ni prišla do nekega trdnega zaključka.

Kaj je točno vzrok te tragedije? Postavilo pa se je tudi vprašanje: ali je bila za to katastrofo kriva ladja ali človek. Resnično zanimivo vprašanje odpira polemiko v smislu tega, kdo je to veličastno ladjo zgradil, kdo je odplul na širno morje. Človek! Nihče pa ni postavil vprašanj, ki bi izhajala iz drugačnih miselnih vzorcev, namreč: čemu vse slutnje, svarila, opozorila, dogodki, ki so opozarjali.

Pojavi, ki jih opažamo v nezavednem, so pojavi zavednega. To je naše običajno življenje. Zato ni nič posebnega, če nekaj podoživljamo in se to tudi zgodi. Vprašati pa se moramo, kaj sploh počenemo z lastnim osebnim energijskim poljem.

Lahko trdim, da smo praktično vsi energijsko vodeni in to vse življenje. Kot primer bi navedel  prav sosledje dogodkov. Lahko se vprašamo, zakaj sploh en dogodek sledi drugemu. Ali pa, kaj ste uporabili od vsakega posebej. Ali potem lahko govorimo zgolj o usodi?
Tragedije, nesreče se bodo vedno dogajale, ali prisluhnemo svojemu notranjemu čutu, je pa drugo vprašanje.
Carl Gustav Jung je trdil, da je naša psiha sestavljena iz dveh polovic: zavednega in nezavednega. Vsaka zase pa sta samostojni, toda sami po sebi ne moreta obstajati. 

To pomeni, da sta kot tema in svetloba. Ene brez druge ni. Svojemu notranjemu glasu lahko preprosto verjamete ali pa ne. To je svobodna odločitev. Slutnje in večni dvomi. To so skrivnosti, ki nas begajo. Bojimo se prav  tega? Čemur se upiramo in ne želimo verjeti, postane resnica. Strah nas je ...

Mnenja: Tudi vi lahko popestrite članek s svojimi komentarji, idejami, mnenji, razmišljanji ... na našem forumu. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne razprave, izmenjavi mnenj in odzivom na članke in druge prispevke v MavriČnem Mesečniku.

Prispevajte svoj komentar k članku
» Vpišite svoje mnenje, poklepetajte o tem članku na našem forumu » Preberite mnenja

Za izražanje mnenj se je potrebno registrirati oz. prijaviti na forum mavrica.net.

Ključne besede: Boštjan Bezlaj nesebičen dogodek ezoterika  mistika prihodnost abstraktno napovedovanje prihodnosti sporočila nenavadne zgodbe brodolom nesreče Titanik energijska polja energija slutnje 



Ob tem, ko razmišljamo, navzven pošiljamo vibracije fine eterične snovi, ki je tako resnična, kot so vibracije, ki izražajo svetlobo, toploto, elektriko, magnetizem
Spoznajte drobceno kresničko Sijo in njeno prijateljico, pikapolonico Lili!
Grenko sladka mikropoezija
Pravljica o jelenu, ki je v stiski spoznal, kako dobre prijatelje ima ...
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Gram časa je gram zlata. A z gramom zlata ne moremo kupiti grama časa.

(Kitajski pregovor)