Natisnite    Pošljite prijatelju

To pripada meni!

Zakaj si prizadevamo, da bi zažgali ogenj, zmočili vodo in dodali barve mavrici?

Večina izmed nas je sveto prepričanih, da je ekonomija čudežna stroka sedanjosti, ki nam s svojimi zapletenimi matematičnimi operacijami pričara iz dela, kapitala in surovin profit. Profit kot vir denarja pa je v današnjem  svetu postal prevladujoči motiv zahodne civilizacije. Ne smemo pa prezreti, da se v profitnem motivu materializira vse zlo človeške družbe in da na njem temelji rušilna dejavnost človekove volje po podrejanju narave in sočloveka.

EKOLOGIJA DUHA

Temeljno gibalo večine ljudi je tako žal še vedno le dobiček, najprijetnejši zvok pa šelestenje, to ne listja dreves v gozdu, temveč velikih bankovcev, kakor je slikovito zapisal France Avčin.

Mit Napredka in kult Stvari sta malika, ki ju v svojih svetiščih časti človek 20. stoletja. V armiranobetonskih templjih, sedeč pred ekrani multimedijskih iluzij v blodnjaku spletov optičnih kablov informacijske avtoceste, vegetira druščina novodobnih malikovalcev otopelih src, mrtvih duš in izgubljenim notranjim mirom.

Malikovalci vseh časov so na svojih žrtvenikih vedno obilno darovali svojim malikom. Novodobni

malikovalci počno natanko isto, le da njihovi darovi danes niso pridelki ali živina.

Njihov prvi dar je Človečnost, so žrtvovane človeške duše, ki brez ljubezni v srcih tavajo po

brezupni, neskončni elektronski cesti iluzij.

Njihov drugi dar je Narava in ubijanje življenja v njej. Smrad iz templjev človeškega napuha zaudarja do neba, kajti žrtvovana sta Človečnost, položena na daritveni oltar malika Stvari, in Narava, položena na žrtvenik kulta Napredka. Zapisano je: "Češčenje brezimnih malikov je namreč začetek, vzrok in višek vsega hudega."

Herman Daly je nekoč dejal, da z Zemljo ravnamo tako kot s podjetjem v stečajnem postopku. Praviloma se navajajo močno napihnjene ocene stroškov, ki bi nastali pri spreminjanju naše trenutne ekonomske politike do narave, nihče pa niti ne poskuša opraviti analize stroškov, ki nastajajo v strahotno breme prihodnjih rodov, ker danes ne storimo ničesar.

Svežine čistega gorskega zraka, lepote gorske reke in bujnosti življenja pragozda, vsega tega ekonomija ne ume ovrednotiti. Kruta resnica je torej, da je ekonomski sistem usodno pristranski, ker nekatere stvari upošteva, drugih pa ne. Skrbno izračunava in spremlja vrednosti le tistih stvari, ki so najpomembnejše za proizvajalce, trgovce in bankirje, npr. vrednost hrane, cene oblačil, nabavno vrednost bencina, strošek električne energije, uvozno ceno avtomobila, vrednost prodanega lesa, tečaj nemške marke, borzni indeks itd.

Zapletene kalkulacije pa popolnoma odpovedo pri vrednotenju stvari, ki je ne moremo kupiti ali prodati, npr. lepote gora, svežine čistega zraka in čiste vode, zdrave hrane in bogastva življenja v pragozdu. Ekonomski sistem je torej popolnoma nesposoben celovito obravnavati človekovo bivanje.

Tu tiči vzrok najmogočnejše rušilne sile, ki povzroča danes nesmiselne odločitve, usodne za človekov nadaljnji obstanek na planetu. Posledica zgrešenih in preživelih dogem ekonomskega sistema povzroča svojevrstno izkrivljanje stvarnosti in sprijenost človekovega odnosa do narave.

Prav dejstvo, da na slednjo gledamo kot na neizčrpno surovinsko bazo, neizmerno skladišče dobrin, ki so zastonj, nam povzroča sedanje kritične okoljske probleme.

Povejmo naravnost!

Ekonomija kot veda ved, se posmehuje temeljnim fizikalnim zakonom. Zanjo ne veljajo zakoni termodinamike, obenem pa prisega na anihilacijo snovi brez sproščanja energije in trdi, da je masa naravnih virov neskončna. Razlaga je le ena in še zabavna povrhu vsega. Zasnova ekonomije  je nastala pred pomembnimi fizikalnimi odkritji in se do danes ni  nič spremenila. Zakaj pa naj bi se, saj se njeni izračuni sijajno izidejo, v dobiček seveda! Najmanj, kar bi morala takoj storiti sodobna ekonomija, je, da svoje kalkulacije uskladi vsaj s fizikalnimi zakoni, ki so dobro poznani že osnovnošolcem.

Naslednji korak pa bo precej težavnejši.

Sodobni človek s svojim ekonomskim sistemom in krizo vrednot  še vedno vztraja pri popolnoma neetičnih predpostavkah svojega bivanja. Vse zlo na naši Zemlji ima le en vzrok:

" To pripada meni! "

Joseph Conrad nam je v svoji odlični knjigi s pomenljivim naslovom The heart of Darkness (Srce teme) povedal, da zmaga nad Zemljo ni prijetna stvar, če jo pogledamo preveč od blizu.

Imejmo toliko poguma in si pobliže poglejmo posledice pijanskih orgij svoje pirove zmage nad naravo. Morda bomo zaznali, da to počnemo iz golega strahu. Znano je, da je vsakršno nasilje porojeno iz strahu.

Morda pa je ta pirova zmaga človeka, to zmagoslavje človeka nad naravo, le maščevanje za pradavni človekov strah pred mogočnimi in nedoumljivimi naravnimi silami. Morda je to le zunanji obliž za globoke rane nemoči  in v naši genski dediščini prikrito strahospoštovanje do mehanizmov, ki so uravnavali življenje.

Verjetno podzavestno vemo, da nad naravo nismo in nikoli ne bomo izbojevali nikakršne zmage in da je vse skupaj le še ena od naših številnih slepil.

"Zato si torej še naprej prizadevamo, da bi zažgali ogenj, zmočili vodo in dodali barve mavrici?" piše >>> Anthony de Mello.

V naravi je dovolj za skromnega, vendar premalo za požrešnega.

(Odlomki  iz knjige: Nespametni bodo žejni)