Natisnite    Pošljite prijatelju

Vadba

Kaj  od tega, kar danes znate ali dobro obvladate, ste si pridobili brez vaje; z enkratnim dejanjem ali s trenutnim spoznanjem?
Čeprav je spoznanje ali uvid zavesti veliko višja človeška zmožnost kakor učenje s ponavljanjem, ste se verjetno komajda spomnili časa, kjer bi vaja ne bila potrebna. Zavestno spoznanje je seveda dragocena "iskra z neba", ki je nujna pri slehernem dejanju, če naj bo res na človeški ravni, vendar pa mora spoznanju in odločitvi redno sledite še več ali manj vaje, da človek nekaj zna ali zmore; prav res mu "nič ne pade zrelo z neba".

Vadba temelji izrazito na duševnih zmožnostih, ki jih imamo skupne z živalmi, zato je seveda dresura živali podobna človeškemu učenju s ponavljanjem. Zlasti pri otrocih, kjer je glava, ki vodi učenje, na starševskem vratu, medtem ko so jezik, roke in noge, ki se učijo, na otroku. Toda otrok iz dneva v dan ne le osvaja želeno spretnost ali znanje, temveč tudi spoznava njun smisel. 

Brez vaje torej človek ne pride do nobene od vsakdanjih, kaj šele do izjemnih telesnih spretnosti; koliko mesecev je treba, da otrok samo shodi. Vsaka dobra navada  in delovna spretnost terja toliko vaje, za vsako trohico lepega vedenja je treba vaditi.

Koliko vaje in učenja terja pridobivanje znanja! Od osem do dvajset let šolanja, nato pa vse življenje nadaljnjega izobraževanja. Brez vaje nima nihče, naj je še tako socialno nadarjen, spretnosti in uglajenosti v medčloveških odnosih, ne lepih osebnostnih potez. Za to, da človek svoje dobre odločitve udejanji, je potrebna vztrajna vadba volje in dobrih dejanj.

Otrok ima prirojeno nujo po vadbi. Ko pride čas (glej > Pravi trenutek), se ure in ure napreza, da shodi, da se nauči govoriti, voziti s kolesom... Čim bolj pa so med odraščanjem razvite glavne telesne, duševne in duhovne zmožnosti, tem bolj izginja ta naravna nuja po vadbi, njeno mesto pa prevzema zavestna disciplina pri vadbi tistega, za kar se človek odloči.
Pri vadbi je uspeh odvisen od tega, da je prav zastavljena, redna in vztrajna, vendar pa zmerna, nezaletava. Otroku je treba motivacijo za vztrajnost vedno znova dodajati od zunaj, odrasli pa vadi laže in uspešneje, če poišče v svojem srcu dovolj veselja do te stvari, predvsem pa, da vidi pred seboj njen smisel.

Nasveti

● Pri otrocih se nikoli ne utrudite ponavljati stvari. Ko jih učite delovnih navad, ko jim vcepljate temeljne moralne vrednote, ko vadijo šolske vaje... Z vztrajno in potrpežljivo vajo se dosežejo čudeži pri zelo prizadetih - berite na primer življenjepis slepo gluhoneme Helen Keller! Nasprotno pa lahko najbolj nadarjen otrok brez redne vadbe odide iz otroštva podpovprečno usposobljen za življenje.

● Ko kako stvar vadite z veliko težavo ali s hudim odporom, ni pa pametno odnehati, si stvar lahko olajšate tako, da v svoji predstavi zahtevo zvečate (glej vaje za spodbujanje samega sebe v naporu pri zdravilu >"Napor" ).

● Ko vadite kaj novega, ki vam je tuje, povežite v svoji domišljiji to s kakim lepim doživetjem ali kako drugo vsebino, ki vam je že domača in ljuba, in vadba vam bo šla laže in bolje od rok. Te zakonitosti je dodobra preučila psihologija pogojnih refleksov in psihologija učenja.
● Uspešnost vadbe je po navadi večja v skupini. Ne pomišljajte se vpisati v dopolnilni študij ali tečaj, če ga le potrebujete in imate do njega veselje; skupaj z drugimi vam bo uspelo.

● Vsako stvar, ki se je učite, vadite načrtno, tako da postopno zvečujete zahtevnost vadbe, da vadite redno in v ritmu, ki stvari najbolje ustreza, da vadite pravilno, sicer se boste navadili napak, in da vadite do konca, ko stvar obvladate; spomini na začete in nedokončane učne poskuse so vedno neprijetni.

(Odlomki  iz knjige: Sto domačih zdravil za dušo in telo 2.)

• Priporočljivo branje >>> Knjige o zdravju in vitalnosti &  >>> Knjige o športu