Zlata goska - slovenska ljudska čudežna pravljica

Zlata goska - slovenska ljudska čudežna pravljica

09.02.2013 | Avtor: Več avtorjev, povzetek: Kresnik
"Goska je bila vsa zlata in lepa, da bi jo kar gledal."

V enem izmed najbolj skritih kotičkov Pohorja, daleč od vasi in velikih kmetij, daleč od cest in kolovozov, je na valoviti planoti stala majhna, vegasta, iz smrekovih brun zgrajena in s sivimi borovimi skodlami prekrita koča. Sreča, da ni stala na vetrovnem kraju, sicer bi jo viharji odpihnili. Že tako je zastokala ob najmanjšem sunku vetra.

V njej je prebival siromašen kočar. Ni bil star, saj še oženjen ni bil. Toda garati je moral za dva, kajti njegova zemlja je bila tako skopa, da se je na njej komaj in komaj preživljal. Redil je mršavo kravo in hodil drvarit. Če bi skrbel samo zase, bi še nekako bilo. Toda vsak dan je moral nahraniti še ena lačna usta, četudi ni imel družine.

Pred kočo je rasel hrast. Koliko let je že stal tam, ni vedel nihče, kajti bil je tako debel, da ga trije možje niso mogli objeti. In bil je že ves izvotljen. V hrastovem duplu pa je prebival sam vrag. Sicer ni bil hudoben, toda za ubogega kočarja dovolj nadležen. Prisilil ga je, da mu je prinašal hrano. Kočar je zvesto skrbel zanj, čeprav je tudi sam bil večkrat bolj lačen kot sit. Godrnjal pa ni. Vdal se je v svojo usodo in jo potrpežljivo prenašal.
Kočarjevo vedenje je bilo vragu očitno zelo všeč, kajti nekega dne, ko mu je kočar prinesel kos trdo prisluženega rženega kruha in latvico kislega mleka, mu je vrag prijazno rekel:
»Že dolgo mi zvesto strežeš. Reči moram, da se mi pri tebi ni godilo slabo. Večno pa ti ne morem sedeti na vratu. Šel bom proč in poiskal koga drugega, ki bo skrbel za moj želodec.«

Kočarju je od veselja poskočilo srce. Nazadnje bo torej rešen te nadlege. Svojega veselja pa vseeno ni upal pokazati, da bi se vrag kako ne premislil in ostal.
»Povej, kaj na ti dam za plačilo!« ga je presenetil vrag.
Kočevar ni vedel kaj naj reče. Kako naj hipoma izračuna koliko je bila vredna hrana, ki jo je dajal vragu? Zato je samo skomignil z rameni.
»No, dobro! Če ne veš, kaj bi zahteval, ti bom dal zlato gosko. Toda zapustiti moraš dom in se z gosko pod pazduho napotiti po svetu. Tam boš našel srečo. Pa naj ne bom vrag, če je ne boš našel.«

Goska je bila vsa zlata in lepa, da bi jo kar gledal. Vrag je zapustil votlino v hrastu in odšel čez planjavo. Po komaj opazni stezi je izginil v gozd. Kočar pa je povezal nekaj svoje revščine v culo, rahlo stisnil zlato gosko pod pazduho, zapahnil vegasta vrata na vegasti bajti in odšel po svetu.

Hodil je dolgo dolgo. Bil je že pošteno utrujen, ko je prišel do podnožja Pohorja. Toda čudna sla ga je gnala dalje. Malo je počival, pustil gosko, da se je napasla in napila, si v hladnem potoku osvežil noge in znova krenil dalje. Šel je in šel in se na večer ustavil v neki vasi. Zdaj je bil že pošteno truden in ničesar si ni želel bolj kot postelje, kjer bi se mogel pošteno spočiti.
Zavil je v vaško gostilno.

Gostilničar je imel tri hčere. Brž ko so zagledale zlato gosko, se za kočarja niso več zmenile. Samo v gosko so tiščale.
»Ah, kakšna lepa zlata goska!« je rekla prva.
»Nikoli še nisem videla take goske,« je modro dodala druga.
»Kje si dobil tako lepo gosko?« je bila radovedna tretja.

Moledovale so kočarja, naj jim gosko proda, ponujale so mu zanjo mnogo denarja, on pa je ni hotel prodati. Podelil je z gosko skromno večerjo in se nazadnje le spravil spat. Sam je zlezel v posteljo, gosko pa je postavil na tla. Tako je bil utrujen, da ga še spanec ni takoj premagal. Ko pa je zaspal je spal tako trdno, da ni slišal, kako so se tri gostilničarjeve hčere priplazile k vratom njegove sobe. Tudi goska  jih ni slišala, ker bi sicer zagagala.

»Če nam nočeš goske prodati, teslo kočarsko, ti jo bomo pač ukradle,« so sklenila dekleta.
Najstarejša je položila prst na usta, se ozrla po sestrah in potihoma odprla vrata. Druga za drugo so se splazile v sobo. Brž so zagledale gosko, ki se je svetlikala skozi nočni mrak. Neslišno so se pretihotapile k nji. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar so najmanj pričakovale. Ko so se dotaknile zlate goske, se niso mogle več odtrgati od nje. Čudna čarovniška moč je vse tri priklenila na gosko. Pa tudi z mesta se niso mogle več premakniti.
»Joj, kaj bo pa zdaj?«, se je potihoma prestrašila najmlajša. »Kakšna sramota, če nas zalotijo v takem položaju!« je šepetaje vzdihnila srednja.

»Psssst!« ju je opomnila najstarejša. »Najboljše bo, če ostanemo čisto mirne. Samo ne kričita! Potrpimo do jutra, potem se bo že videlo, kako in kaj.«
Tako so torej vso noč stale ob speči goski. Nazadnje se je zdanilo in goska se je zbudila. Vse goske se rano prebujajo. Ozrla se je in zagledala tri gostilničarjeve hčere, ki so se je držale in se niso mogle prestopiti.
»Gagaga!«
Mladi Pohorc se je docela predramil, pomencal si je zaspane oči in sedel na rob postelje. Začudeno je nekaj časa opazoval nenavadni prizor pri oknu. Potem se je zasmejal na vso grlo:
»Hahaha!«
»Gagaga!« se je zasmejala tudi goska.
»Hahaha!«
»Gagaga!«
Bogve kako dolgo bi se še tako smejala kočar in goska.

Ampak sonce je hitro lezlo izza obzorja, naredil se je svetel dan. Treba je bilo dalje po belem svetu. Ne da bi se zmenil za gostilničarjeve hčerke, ki se niso mogle odtrgati od goske, je Pohorc krenil po cesti. Ljudje, ki so ga srečevali, so se ozirali za čudnim popotnikom in se smejali na ves glas.
Pot jih je provedla skozi sosednjo vas, kjer je neka kmetica ravno pekla kruh. Ko je na cesti zaslišala smeh in vreščanje, je z omelom v roki priletela iz hiše. Njej se vse skupaj ni zdelo tako smešno kakor drugim. Razjezila se je na kočarja, ki je vodil za seboj gostilničarjeve hčerke, prilepljene na zlato gosko. Skočila je za njim in začela s vso silo udrihati z omelom po kočarju. On pa se ni mnogo menil za ženino jezo, kajti kaj kmalu se je zgodilo, kar je pričakoval. Brž ko se je omelo dotaknilo goske, se tudi kmetica ni mogla več odtrgati. Morala je s kočarjem, pa če je še tako kričala.

Tako so šli dalje po svetu: kočar z zlato gosko pod pazduho, tri gostilničarjeve hčere in še kmetica, ki ni mogla izpustiti omela.
Nazadnje so čez sedem hribov in dolin, čez sedem rek in gozdov prišli v daljno deželo. Mladi pohorski kočar še nikoli ni bil tam. Zato tudi ni vedel kaj se  v njej dogaja. Dogajale pa so se velike in važne reči. Deželi je vladal mogočen kralj. Vsega je imel dovolj, kakor pač imajo vsega dovolj vsi kralji. Ni mu manjkalo ne rujnega vina ne dobrih jedi, ne lepih konj in kočij, imel je tudi številne graščine in lovišča. Skratka, vse mu je bilo na voljo.

Pa ga je vseeno razjedala huda skrb. Imel je hčer, lepo kakor sončna luč. Toda lepega ličeca ji nikdar ni razvedril niti najmanjši smehljaj. Ni se znala smejati. Kaj vse so na kraljevskem dvoru poskusili, da bi se nasmejala iskreno, prešerno in glasno, kakor se smejejo dekleta njenih let.
Vse zaman! Kraljična je bila vedno enako žalostna, za mizo in na sprehodih, če se je pogovarjala ali molče in sama sedela na balkonu kraljevskega gradu. Z njo vred so bili slabe volje kralj in kraljica in cela njuna služinčad. Grad je dan na dan ždel miren in tih ob beli cesti, kakor da nihče ne prebiva v njem.


Nekega dne pa se je vse grajsko poslopje na mah prebudilo iz otrplosti in hladnega miru. Po vseh sobanah in še daleč po vrtu se je mahoma razlegel razposajen, vesel, iskriv dekliški smeh. Vse je hitelo na kup, kajti po glasu so spoznali, da se smeje molčeča in žalostna kraljična. Smejala se je iz vse duše. Kakor navadno je tudi tisti dopoldan sedela na balkonu in se predajala soncu, ki je tako lepo sijalo.
Prva sta na balkon prihitela kralj in kraljica, za njima pa dvorjani in služinčad. Kakšen čudež se je le dogodil, da se kraljična smeje tako od srca? Ko sta jo oče in mati vprašala, kaj je v njej sprožilo tako nenadno veselost, jima od silnega smeha sploh ni mogla odgovoriti.
Le s prelepo ročico je kazala dol proti cesti pred gradom. Vsi so se ozrli tja in zagledali res smešen prizor.
Po cesti je stopal revno oblečen kmečki človek, ves prašen od dolge poti. Pod pazduho je stiskal zlato gosko, goske so se držala tri dekleta drugo za drugim, za njimi pa je sopihala debela kmetica in se oprijemala omela. Molče jo je smešna skupina mahala mimo grada.

»Stojte!« je tedaj zaklical razveseljeni kralj. »Stojte! Obrnite se in pridite v grad. Pomeniti se moram z vami.«
Kdo bi si upal upirati kraljevi zapovedi? Mladi pohorski kočar že ne. Krenil je torej v grad z gosko in ženskami vred. Bil je nemalo začuden, ampak mu je kralj kmalu razložil, kako je s to rečjo.
»Edino hčer imam, edinega otroka,« je rekel. »Vse življenje se še ni nasmejala. Nikoli ni bila dobre volje. Propadli so vsi moji poskusi, da bi jo spravil v dobro voljo. Zato sem velel po vsej deželi razglasiti, da jo dam za ženo tistemu, ki jo spravi v smeh. Tebi se je to posrečilo. Vzemi si jo torej. Mislim, da ti ne bo preslaba.«

»Tega bi ne mogel reči,« je rekel kočar, »saj na vsem Pohorju še nisem videl tako zalega dekleta. Ne vem pa, če sem je vreden, saj je nisem spravil v smeh namenoma. Ničesar nisem vedel o vašem razglasu, milostljivi gospod kralj.«
»To ni važno!« je rekel kralj. »Pripravil si mojo hčer do tega, da je spoznala smeh in dobro voljo, meni in kraljici pa si vrnil nekdanjo srečo.« obrnil se je k hčerki:
»Menim, da je tudi tebi všeč tale pohorski fant in da se ga ne braniš za moža.«
Kraljična je samo sramežljivo prikimala. Tisti hip so se vse štiri ženske, gostilničarjeve hčere in debela kmetica, odlepile od goske, ki je veselo zagagala.
Svatba je bila nekaj dni pozneje. Bila je hrupna kakor vse kraljevske svatbe. Mladi Pohorc pa je nanjo povabil tudi kmetico z omelom in tri gostilničarjeve hčere.

Ilustracija: Živa Viviana Doria


Več pravljic >>> Knjige pravljic, bajk in basni




Ključne besede: Zlata goska slovenska ljudska pravljica čudežna pravljica etnologija pravljice ljudske pravljice Pohorje kralj princesa siromak gospodinja grad, 



Ta izjemna knjiga vsebuje 23 nadvse navdihujočih poglavij, ki bralca motivirajo in vzpodbujajo k finančni svobodi
Ko razmišljamo, navzven pošiljamo vibracije fine eterične snovi
V knjigi Uresniči svoje želje je nekaj najučinkovitejših učenj, ki vam bodo pomagala v vsakdanjem življenju
Otroška slikanica o drobni kresnički Siji
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Umetnost je upodobljeno čustvo.

Herman Melville