Natisnite    Pošljite prijatelju

Gre po stezi čez polje zeleno
Anka mlada, dete zapuščeno.
Kovček lahek nese mi v levici,
solze z desno briše si po lici;
joče milo mi sirota Anka,
stoče milo, toži brez prestanka:
"Oj, cvetice, srečne ve sestrice,
jasno vedno vam je lepo lice;
jad nobeden srca ne pretresa,
solza vam ne kane iz očesa.
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v hladni grob dejali,
kogar kruha služit so poslali!
Morete mi, rože, razodeti,
kaj sirote delamo na sveti?"

A cvetice cvetejo, dišijo,
Anki mladi ne odgovorijo.

Stopa dalje po stezici Anka,
bol premišlja svojo svojo brez prestanka;
ptici vsaki žalost svojo toži,
ptici v grmu, ki veselo kroži:
"Kaj vam pravim, pevke moje mile,
kaj vesele bi pač ve ne bile!
Skrb vam nikdar srca ne pretresa,
solza vam ne kane iz očesa.
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v hladni grob dejali,
kogar kruha služit so poslali!
Hočete li, ptice, razodeti,
kaj sirote hodimo po sveti?"

A veselo ptice žvrgolijo,
Anki mladi ne odgovorijo.

Ide Anka, pride do potoka,
pak na brvi zaihti, zajoka:
"Potok bistri, voda žuboreča,
bol neznana tebi je skeleča.
Kak lahko mi tod skakljaš po polji,
sonce, tema -- vse ti je po volji!
A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v hladni grob dejali,
kruha služit pa siroto dali ...
Potok bistri, veš li razodeti,
čemu pač smo reveži na sveti?"



Sliši voda to ihtenje vroče,
čuti solze, vase padajoče;
teče potok šumno po livadi,
reče potok hladno Anki mladi:
"Daleč mene pot po svetu vodi,
dosti potok vidi, kamor hodi.
To-le ve ti, dekle, razodeti:
Prva nisi -- zadnja ne na sveti!"

• Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

• Več leposlovja >>> Knjige - leposlovje
  

• Več branja >>> Spletna knjigarna Doria