Atlantida

Atlantida

09.12.2009 | Avtor: Kajetan Kovič

 

Nekje nad morjem na zahodni strani
pred našim štetjem znanega sveta
srebrni templji kot v fatamorgani
lebdijo nad globinami brez dna.

 V plasteh so zlati rudniki tišine
in neme, nedonošene stvari
in mnoge potopljene domovine
iz tožnih in iz srcu milih dni.


Atlantida

Drhtijo kje še modri vonji cvetja
močneje kot postarani spomin
ali samo prečrtana stoletja
molčijo iz neznanih zgodovin?

 Je na obzorju zarja kakor rana.
Nad njo nov svet se lušči iz noči
in čez neskončne ploskve oceana
bel albatros neznano kam leti.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

Sorodni članki:
Sentimentalna pravljica

Ključne besede: Kajetan Kovič poezija pesniška zbirka pesmi etika klasična poezija metafore  



Skupinica petih nezemljančkov iz Jupitrove lune Evropa bo najmlajše popeljala po prostranih širjavah Mlečne ceste, njihova zvezdna ladja pa jim bo pripovedovala zanimivosti o planetih in njihovih lunah.
Ta knjiga vam bo pokazala, kako biti v življenju srečnejši in kar je še pomembneje, kako izkoristiti to srečo, da bi postali uspešnejši.
Življenje je polno nalog, ki zahtevajo samoreguliranje. Zmožnost samoreguliranja človeku omogoča prilagajanje.
Tam daleč, v ledeno mrzlih krajih, kamor vroči sončni žarki nikoli ne posijejo, se razteza dežela sneženega moža
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Če ljubiš rožo, je ne odtrgaj. Kajti, če jo utrgaš, umre in ni več tisto, kar ljubiš. Če torej ljubiš rožo, jo pusti, naj cveti. Ljubezen ni, ko si lastiš. Ljubezen je, ko ceniš.

Osho