Natisnite    Pošljite prijatelju

Atlantida

Nekje nad morjem na zahodni strani
pred našim štetjem znanega sveta
srebrni templji kot v fatamorgani
lebdijo nad globinami brez dna.

 V plasteh so zlati rudniki tišine
in neme, nedonošene stvari
in mnoge potopljene domovine
iz tožnih in iz srcu milih dni.

Drhtijo kje še modri vonji cvetja
močneje kot postarani spomin
ali samo prečrtana stoletja
molčijo iz neznanih zgodovin?

 Je na obzorju zarja kakor rana.
Nad njo nov svet se lušči iz noči
in čez neskončne ploskve oceana
bel albatros neznano kam leti.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija