Atlantida

Atlantida

09.12.2009 | Avtor: Kajetan Kovič

 

Nekje nad morjem na zahodni strani
pred našim štetjem znanega sveta
srebrni templji kot v fatamorgani
lebdijo nad globinami brez dna.

 V plasteh so zlati rudniki tišine
in neme, nedonošene stvari
in mnoge potopljene domovine
iz tožnih in iz srcu milih dni.


Atlantida

Drhtijo kje še modri vonji cvetja
močneje kot postarani spomin
ali samo prečrtana stoletja
molčijo iz neznanih zgodovin?

 Je na obzorju zarja kakor rana.
Nad njo nov svet se lušči iz noči
in čez neskončne ploskve oceana
bel albatros neznano kam leti.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

Sorodni članki:
Sentimentalna pravljica

Ključne besede: Kajetan Kovič poezija pesniška zbirka pesmi etika klasična poezija metafore  



Pravljica o puhastem medvedku, beli zimi in božični skrivnosti ...
Slikanica Ko pride pomlad je oda temu letnemu času. Pomlad je čas prebujenja in veselja.
Modrin je letal preko zelenega travnika. Iskal je prav posebno rastlino. Taval je daleč naokoli, pa je ni našel.
Ko se lunica zbudi, mnogo zvezdic na nebu zažari. Pod njimi tisoč hišic tiho stoji.
vaš e-mail naslov

Kresnik mesečnik
Knjižne novice
Najvišje spleza tisti, ki pri plezanju pomaga drugim.

(Georg Matthew Adams)