Natisnite    Pošljite prijatelju

Berač sem šel od vrat do vrat po vasi.
Takrat se je prikazal v daljavi tvoj zlati voz, kot bleščeč sen,
in jaz sem ostrmel, kdo je ta kralj vseh kraljev.
Visoko je vzraslo moje upanje, zdelo se mi je,
da so minili težki dnevi, obstal sem, pričakujoč miloščine,
nenaprošeno darovane, bogastva,
kroginkrog strošenega v prah.

Voz se je ustavil, kjer sem stal. Pogledal si me,
smehljaje si stopil k meni. Čutil sem,
da je končno prišla sreča mojega življenja.
Tu pa si naenkrat stegnil svojo desnico in dejal:

"Kaj imaš zame?"

O, kakšna kraljevska šala, da si odprl dlan,
da si prosil prosjaka!

Zmeden sem bil, neodločen sem stal,
počasi sem vzel iz svoje torbe najmanjše zrno in sem Ti ga dal.
Toda kako sem se začudil,
ko sem koncem dneva spraznil torbo
 in našel pod revnim kupom drobno zrnce
— iz zlata.

In zajokall sem in želel, da bi bil imel toliko
srca in bi ti bil dal svoje vse.

(Spev iz zbirke Žetev)

 

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija

• Več branja >>> Spletna knjigarna Doria