Natisnite    Pošljite prijatelju

Bog sprimi, svitlo te jezéro!
Iz serca kličem ti vesel;
Minulo leto je nektéro,
Kar sem slovo od tebe vzel!

Svetá obhodil sem ne malo,
In lepih videl sem jezér;
Oči so jim dajale hvalo,
Sercé ostalo ni nikjér.

V spominu tebe je imelo,
Želelo k tebi je nazaj;
V nar lepših krajih hrepenelo
Enkrat te gledati še vsáj!

Spolnile so se vroče želje,
Spet zrejo srečne te očí;
Pa káj ni čisto mi veselje,
Kaj bridka kaplja ga greni?

Lepó si, ko nekdanje čase,
Lepó in vedno si mladó;
Obličje tvoje še smehljá se
Takó ko nekdaj, mi ljubó.

Sercé je moje bilo táko,
Ko zadnjič sem pri tebi bil;
Sercé ni moje več enako,
Spoznanja grenki vir sem pil.

Spolnile so se moje želje,
Spet zrejo srečne te očí;
Pa čisto moje ní veselje --
Spomin ga bridki mi kalí.

Po jezeru mirno se voziš, labud!
Lepó se, mehkó se vrat ti kroži;
Ko dih ti večerni razpenja perut,
Podoben si beli, povodnji roži.

Ti, če me ne moti moje sercé,
Žaluješ samoten po ljubi zgubljeni;
Tako, ko ti, sem jaz ločen od njé;
Ko tebi, po ljubi se toži meni.

Pa, vbogi labud! ti večno si ném,
Jaz v pesmi iščem si tolažila;
Ko ona začuje to pesem, vém,
Solzá se ji bo v očesu vternila!.