Bosopetci

12.02.2008 | Avtor: | Maja David
V travnatem močvirju, kamor seže le otroško oko, je živela druščina, imenovana »Bosopetci«. Kot že ime pove, so bili vsi bosi, kar jih je še posebno zabavalo. Oče in mati Bosopetca nista prenesla nobenega obuvala in tako sta navadila tudi svoje otroke. Najraje so skakljali po močvirju in starša sta bila mnenja, da je to dobro proti ploskim stopalom.

Seveda niso zahajali daleč od doma ravno zaradi te značilne navade, da so bosi. Najljubši prijatelji so jim bile drobne mravljice, s katerimi so se odlično razumeli.

Rajali so v krogu in si prepevali svojevrstne pesmi, ki so jih le oni poznali, kot na primer:

»Sem Bosopetec, bosih nog,
vragolije uganjam naokrog,
od zore do mraka najraje po mlaki,
čofotamo z mravljinci, kot kakšni divjaki.«

»Nič zato, če danes dežuje. Prešinilo me je, da odčofotam pogledat, kaj dela mojster Nebodigatreba. Ali gre kdo z menoj?« se spomni najstarejši Bosopetec, Martin.

»Ej, si špilferderber! Z nami se igraj. Poglej, kmalu bo mraz in bomo morali domov,« mu odvrne mravljinec Kazimir.

»Mene pa zanima, kaj dela Nebodigatreba in grem s teboj,« se mu pridruži sestra Kraguljčica. In odideta.

Malo pred njegovo hiško se ustavita in opazujeta njegov dom: »Kraguljčica, precej zapuščeno je tukaj. Koprive so skoraj prerasle njegovo krtino; kdo ve, kam je odrinil Nebodigatreba«.

»Meni se pa zdi, da naju kljub temu sliši in bo vsak čas tukaj. Malo posediva na njegovi klopci pod grmovim listom – bo že prišel.«
Nenadoma se s tal začne dvigati krtina in res na vsem lepem pokuka iz nje mojster Nebodigatreba: »Kaj pa vidva tukaj?«

«Prišla sva ti povedat, da je mama nejevoljna, če strašiš po našem dvorišču.«



Ključne besede: Maja David  Bosopetci  krtina  igra  mravlje  noge  proza  kratke zgodbe 


Tweet