Čas poletnih počitnic je lahko čas preprostosti! Dotik poletja

12.07.2007 | Avtor: Rožana Grdina
Rodila sem se v vasi slovenske Istre, kjer stika z naravo resnično ni manjkalo. Dnevno sem jo na poti v šolo in drugače občudovala v vseh njenih letnih časih.

Neskončno smo se s prijatelji veselili snega, ki je preprečil, da bi nas avtobus odpeljal v šolo. Prav tako smo občudovali pomlad in prve češnje, ki smo jih skupaj 'rabutali' ter jih skriti v travi počasi snedli. In jeseni, ko so pri stricu obrodila ogromna granatna jabolka. Še sedaj vidim tisto veliko granatno jabolko, kako sem ga razpolovila in se zagledala v množico majhnih vinsko rdečih zrnc, drugega poleg drugega, ki so bila sladka že samo na pogled. Pravi obred je bil jesti ta sadež.

Jesen je bila in je še vedno nekaj posebnega. Narava obrodi in nam podari svoje dragocene plodove. Pri nas doma smo jesen vedno praznovali s trgatvijo in pridelovanjem vina. To je bil čas, v katerem smo otroci lahko poprijeli za pomembna dela, kot je vrtenje kolesa grozdnega mlina. In ko se je jesen prevesila v zimo, smo mrzlih rok in nog vestno obirali oljke. Velikokrat sem bila premražena, jezna in sitna, vendar se me moj vztrajen in trmasti dedek ni prav nič usmilil in me poslal domov.

Kljub lepoti vseh letnih časov, je poletje imelo pomembno mesto. Bil je čas počitnic, čas zlatih žitnih polj in rdečega maka, čas tekanja in ležanja na travi. Večere je spremljal zvok čričkov in žab, ki so regljale v bližnjem kalu in če moji sestri nista imeli pomembnih zmenkov na plaži, sem se jima lahko pridružila v morju in na soncu. Pred hišo je bila krasna pergola, pod katero smo lahko pozno v noč kramljali in prisluhnili zvoku poletnih noči. Poletna noč, ko zvoki, ki jih človek ustvarja, obnemijo in ostanejo samo zvoki in svetloba narave. Ko prijeten lahen vetrič boža obraze, medtem ko zrejo v zvezdnato nebo. Ko luna obsije orehovo drevo in le to zasije v svoji mogočnosti. Nikoli prej in potem nisem nikjer videla tako velikega, čudovito razvejanega in dostojanstvenega orehovega drevesa, kot tistega, ki je krasil naše dvorišče.

Ampak človek nekega dne odraste. In kot se za odraslega človeka spodobi, se začne posvečati drugim bolj pomembnim stvarem. Čas narave nadomesti čas študija, dela, družine, zabave, dopusta, zaslužka, obveznosti, računalnika in ... In začuda narava zgubi svoj pomen. Seveda gremo poleti na dopust, ampak pogosto pridemo nazaj razočarani in utrujeni. Morda zato, ker so naša pričakovanja prevelika ali zato, ker smo mi postali drugačni. Kakorkoli, poletja so drugačna.

Naj naštejem nekaj svojih najpogostejših vtisov poletja, ki jih doživljam tik ob morju: množica ljudi, kolone avtomobilov v tranzitu in iskanju poletnih sanj, vročina, klimatske naprave, divja glasba pozno v noč, palme, hrup, 'rumena' noč ali po starem 'Koprska' noč in bolje bo, da počasi končam z naštevanjem, saj bo drugače padel moj kulturni nivo pisanja. Kakšna razlika: nekoč črički, sedaj hrupna glasba. Nekoč zvezde, sedaj ognjemet. Nekoč pergola, sedaj palma de popo. No, to pa je evolucija in razvoj. Morda se pa moram resnično zamisliti, kje živim ...

Vendar kljub vsemu je poletje pred nami in še vedno verjamem, da ga lahko doživim drugače kot množice, ki ga v iskanju poletnih zabav zamudijo. Letos si po dolgem času ponovno želim počitnic in ne dopusta. Morda zato, ker me počitnice ponesejo v tista čudovita otroška poletja. Nekaj zelo dragocenega se lahko zgodi v poletju: lahko pozabimo na čas. Lahko vstanemo s soncem in z zvezdami zaspimo. Lahko odklopimo računalnik in v roke vzamemo knjigo. Zvečer lahko ugasnemo televizor in se podamo na večerni sprehod v naravo, pod zvezde.

Čas poletnih počitnic je lahko čas preprostosti. Preprosto se lahko oblečemo, hranimo, pogovarjamo. V objemu poletne preprostosti lažje slišimo naš notranji glas, glas duše. In lažje prisluhnemo naravi. Da slišimo glas duše, niso potrebni dragi dopusti, večerne obleke in drage večerje. Za glas duše je dovolj tišina naših misli in mir naših čustev. In poletje je pravi trenutek za to. Odmik od hitrega tempa in storilne naravnanosti je korak v svet duha, v svet drugačnih percepcij in zaznav.
 
To je svet, v katerem trepetanje drevesnega lista ni samo slika, ampak manifestacija Življenja samega. Žitno polje ni samo nekaj lepega in zlatega, ampak je darilo Zemlje. Ptičje petje ni samo prijetno, ampak je dojemanje Božjega. Plavanje v morju ni samo osvežitev, je objem Oceana. Tišina ni samo tišina, je Prisotnost duše. V poletju lahko pristno začutimo bitje srca Zemlje in hkrati glas duše, ki daje smisel našemu obstoju.

Če čutite, da bi poletje letos preživeli drugače, se mi lahko pridružite v tihem opazovanju skritih sporočil narave, v objemu njenih zvokov, v občudovanju njene ljubezni. In zanimivo, prav sedaj pod mojim oknom slišim in vidim poroko: dejanje ljubezni, združitev dveh bitij v novo skupno življenje. Naj bo naše poletje prav tako združitev dveh bitij: osebnosti in duše. Na poroki so zvoki avtomobilske hupe, pri nas bodo to zvoki čričkov, žab, vetra, morja, tišine ... in seveda zvoki radosti.
Dopustite, da se vas poletje dotakne globlje!



Ključne besede: Rožana Grdina  duša  letni časi  proza  poletje  razmišljanja  spomini  zgodbe 


Tweet