Natisnite    Pošljite prijatelju

Čas

Čas je zamrznil v ceveh.

Ne kaplja, se ne trklja.

Zelo ploščati smo. Ležiimo na trebuhu.

Poslušamo, kako nam v votlih udih

brnijo kosti. Od tega zvoka nas ščemi po koži.

Šelesti nam v mislih,

ki prestavijajo pohabljene pajčje noge

negotovo in drsijivo.

Misli mislijo na ognje. Grejo

v enakornernih zubljih navzgor,

navzgor po bregu.

Z grička na griček, utonejo v vdolbini

in se spet pokažejo.

Zelo so tihi zublji, zelo brezčasni.

Visoko gori v vršičku brez vetra

binglja meh kadavra.

Iz ognjenega cvetja

se vzdiguje in pada živalski obraz.

Razmehčan. In brez kosti.

Zdaj pristopi Rožengruntar, lep, ki vse razume,

z zloščenimi koraki in odpira pipe časa.

Frcne nas s svojim pogledom, rožastim, rožastim,

da se hitro razsejemo:

v brnenja, sama brnenja, v leho, kjer zdaj že precej na glas,

precej brersramno pojejo kosti pod razburkano kožo.

Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija