
Čas
21.03.2017 | Avtor:
Dane ZajcČas
Čas je zamrznil v ceveh.
Ne kaplja, se ne trklja.
Zelo ploščati smo. Ležiimo na trebuhu.
Poslušamo, kako nam v votlih udih
brnijo kosti. Od tega zvoka nas ščemi po koži.
Šelesti nam v mislih,
ki prestavijajo pohabljene pajčje noge
negotovo in drsijivo.
Misli mislijo na ognje. Grejo
v enakornernih zubljih navzgor,
navzgor po bregu.
Z grička na griček, utonejo v vdolbini
in se spet pokažejo.
Zelo so tihi zublji, zelo brezčasni.
Visoko gori v vršičku brez vetra
binglja meh kadavra.
Iz ognjenega cvetja
se vzdiguje in pada živalski obraz.
Razmehčan. In brez kosti.
Zdaj pristopi Rožengruntar, lep, ki vse razume,
z zloščenimi koraki in odpira pipe časa.
Frcne nas s svojim pogledom, rožastim, rožastim,
da se hitro razsejemo:
v brnenja, sama brnenja, v leho, kjer zdaj že precej na glas,
precej brersramno pojejo kosti pod razburkano kožo.
Več poezije v pesniških zbirkah >>> Poezija
Ključne besede: Dane Zajc čas pesem pesniška zbirka rožengruntar pesnik poet